Jedro

Subjektivni zastaralni rok začne takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožencev zahtevala solidarno plačilo odškodnine v znesku 3.750.000 SIT v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela zaradi posledic prometne nesreče dne 26.10.1992. Ugotovilo je namreč, da je utemeljen ugovor zastaranja terjatve, ki so ga podale vse toženke. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice proti navedeni sodbi.

Tožnica je vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča "iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku". Stališče revidentke je, da je sodišče druge stopnje presojalo vprašanje, kdaj je tožnica zvedela za obseg škode, z objektivnimi merili. Izpovedba lečečega zdravnika dr. R. ter izpovedba izvedenca dr. P. dokazujeta, da je tožnica v letih 1993 in 1994 pričakovala izboljšanje zdravstvenega stanja, čeprav po stališču sodišča za takšno pričakovanje ni bilo podlage. Tožničino subjektivno prepričanje o tem, da je zdravljenje trajalo do 30.7.1994, je imelo trdno podlago v mnenju zdravnikov. V dosedanji sodni praksi zasledimo tudi stališče, da zastaralni rok za odškodnino zaradi telesne poškodbe teče od trenutka, ko zdravnik - specialist ugotovi in sporoči oškodovancu kolikšne so škodljive posledice. V konkretnem primeru je tožničino subjektivno mnenje o zaključku zdravljenja potrjevalo celo izvedensko mnenje dr. B. Tožnica je na to okoliščino izrecno opozorila v pritožbi, vendar pa se sodišče druge stopnje o tem dejstvu ni izreklo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženkam, ki na revizijo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

Subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (ki ga je potrebno uporabiti v konkretnem primeru) začne takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka (in opredeli povzročitelja škode). Začetek zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano, tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. S tem v zvezi ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadošča že, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Zato je potrebno pritrditi stališču nižjih sodišč o zastaranju terjatve. Revizijsko sodišče v celoti soglaša z razlogi pritožbenega sodišča o poteku zastaranja, ki so popolnoma v skladu z opisanim načelnim stališčem o pričetku zastaralnega roka. Ob takšni opredelitvi zastaranja tudi ni odločilnega pomena pritožbena navedba tožnice o tem, kdaj je bilo zaključeno njeno zdravljenje po mnenju dr. B. Zato tudi okoliščina, da pritožbeno sodišče ni posebej odgovorilo na takšno pritožbeno navedbo, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena v zvezi s 370. členom Zakona o pravdnem postopku.

Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).