Jedro

Tujčevo čakanje na delo po prenehanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti ni upravičen razlog za daljše prebivanje tujca v državi (2. odst. 13. čl. ZTuj), ker po 2. čl. ZZT tujec lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS na podlagi delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja pa, če je tako določeno z mednarodno pogodbo.

Tudi izvenzakonska skupnost tujca ni upravičen razlog za daljše prebivanje tujca v državi, ampak je to le zakonska zveza z državljanom RS (2. odst. 13. čl. ZTuj) ali s tujcem, ki ima dovoljenje za stalno oz. začasno prebivanje (17. čl. ZTuj).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Upravne enote z dne 11.01.1995, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe o obstoju upravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Navaja, da po določbi 1. alinee 3. odstavka 19. člena Zakona o tujcih (ZTuj) dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno. Ugotavlja, da tožnica kljub dejstvu, da živi v Republiki Sloveniji že 9 let in da ima partnerja, ki jo preživlja, čeprav dejansko ne živita v izvenzakonski skupnosti, pa tudi, če bi izkazala izvenzakonsko skupnost, le-ta po določbah 13. člena ZTuj ni upravičen razlog za daljše prebivanje tujca v državi, ampak je to le sklenjena zakonska zveza z državljanom Republike Slovenije. Dovoljenje za stalno oziroma začasno prebivanje se lahko izda tudi zakoncu tujca, ki ima dovoljenje za stalno oziroma začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kot določa 17. člen ZTuj. Zato razlog izvenzakonske skupnosti ne more biti podlaga za pozitivno odločitev.

V tožbi tožnica navaja, da je prava neuka stranka in da bi ji moral uslužbenec prvostopnega organa pomagati sestaviti vlogo tako kot veleva zakon. V prošnji ni navedeno vse, kar bi bilo potrebno, saj ima tožnica poleg izvenzakonske skupnosti tudi druge razloge, ki narekujejo njeno bivanje v Sloveniji. Tožnica je namreč 7 let delala v Sloveniji in je zaradi tehnološkega viška izgubila delo ter dobivala nadomestilo za brezposelnost, ki se je sicer izteklo, vendar ima kot brezposelna oseba druge pravice brezposelne osebe v Sloveniji in čaka na delo. Čakanje na delo je tudi lahko eden od razlogov za bivanje tujca v Sloveniji. Sicer pa tožnica vztraja, da tudi izvenzakonska skupnost omogoča tujcu bivanje v Republiki Sloveniji enako kot zakonska zveza, saj je izvenzakonska skupnost izenačena z zakonsko zvezo, o obstoju izvenzakonske skupnosti pa niso bili izvedeni potrebni dokazi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene razloge kot v izpodbijani odločbi in še navaja, da tožnica nobene pravice iz dela v času odločanja ni izkazala. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (ZTuj, Uradni list RS, št.1/91-I) je sicer kot upravičen razlog za daljše prebivanje tujca v državi navedeno uživanje pravice, ki izvira iz dela v državi, vendar tak razlog po presoji sodišča ne more biti tujčevo čakanje na delo po prenehanju pravice do nadomestila za primer brezposelnosti, kot zmotno meni tožnica. Po 2. členu Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Uradni list RS, št. 33/92) namreč tujec lahko sklene delovno razmerje ali opravlja delo v Republiki Sloveniji na podlagi delovnega dovoljenja, brez delovnega dovoljenja pa, če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Tožnica ne zatrjuje, da ima delovno dovoljenje ali da je vsaj med upravnim postopkom zanj zaprosila sama ali njen delodajalec, čeprav je v pritožbi sicer zatrjevala, da bo dobila delo, vendar zgolj trditev brez dokazil tudi ni drug upravičen razlog po 2. odstavku 13. člena ZTuj. Tudi morebitne izvenzakonske skupnosti tožnice z njenim izvenzakonskim partnerjem v Republiki Sloveniji po ZTuj ni mogoče upoštevati, kar je tožnici pravilno pojasnila že tožena stranka. Zato tudi ni bilo potrebno z izvajanjem dokazov ugotavljati obstoja izvenzakonske skupnosti.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.