Jedro

V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne.

Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je v roku 8 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 205,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova odrejene stalne pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju v zvezi z nalogami varovanja državne meje za mesece avgust do oktober 2019 ter januar 2020 plačati v točki I opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov (točka I izreka), iz naslova odrejene stalne pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju v zvezi s terenskim usposabljanjem in vajami za julij 2019 pa v točki II izreka določeni znesek prikrajšanja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska (točka II izreka). Tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odrejeno pripravljenost v zvezi s terenskim usposabljanjem in vajami za mesece april do junij 2019 ter februar 2020, je zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti 141,07 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2.Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ji je sodišče prve stopnje zmotno naložilo dokazno breme; tožnica bi morala dokazovati "izjemo od izjeme", z nepravično porazdelitvijo dokaznega bremena je storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izjeme od uporabe Direktive 2003/88 kot izhajajo iz sodbe sodišča EU št. C-742/19 in trdi, da lahko države članice celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe direktive. Meni, da je dokazala obstoj izjem, ki izključujejo uporabo direktive. Trdi, da je v sporu odločilno, katero vrsto vojaške dejavnosti je tožnica opravljala. Kot nepravilno zavrača sklicevanje sodišča prve stopnje na stališča iz sodbe VS VIII Ips 196/2018, saj temelji na drugačni pravni podlagi (plačilo stalne pripravljenosti le v višini 20 % urne postavke), za to zadevo ni primerna niti ne gre za ustaljeno sodno prakso. Glede varovanja državne meje se sklicuje na trditve, da je ta dejavnost izjema po vseh štirih alinejah. Nasprotuje ugotovitvi o podporni vlogi SV, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do trditev o suvereni pravici držav članic, da nalogo opredelijo kot vojaško operacijo, trditev o seriji taktičnih dejavnosti na meji, o cilju operacije Odboj ter opredelitvi vojaške operacije, v zvezi s čimer je storilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi, da je sistem rotacij na meji mogoč, ker je na ta način več let opravljala varovanje meje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati izjavi prič A. A. in B. B. Sklicuje se na Direktivo št. 13-11, iz katere izhajajo naloge SV glede varovanja državne meje, njena vloga ni bila zgolj podporna, šlo je za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Glede vojaškega tabora 2019 se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje glede izvajanja vojaških vaj in usposabljanj ter na izpovedi tožnice, C. C., A. A., D. D. in E. E., saj so vaje v okviru tega tabora potekale na enak način kot terenske vaje in usposabljanja za ostale pripadnike SV. Navaja, da je bila tožnici pripravljenost odrejena zaradi možnosti, da pride do kakšnih težav pri delovanju tuširnice ali sprememb v načrtu vaj, ko je treba tuširnico nekje takoj vzpostaviti; delo je opravljala v okviru nujne podpore vaji, na kateri se je urila tudi sama, rotacija 12/12 pa ni bila primerna, saj je bilo nujno, da je tožnica na vaji prisotna od začetka do konca. Glede odločitve o višini zahtevka se sklicuje na 46. člen KPJS in 97.e člen ZObr, ki ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa, sodba sodišča EU C‑742/19 pa ne nasprotuje različnemu plačilu dejanskega dela in pripravljenosti v obdobju razpoložljivosti za delo; ne zdi se ji prav, da se nedelo vrednoti enako kot delo. Opozarja na vertikalni neposredni učinek direktive le na tista nacionalna pravila, ki so z njo v nasprotju. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo njene stroške postopka, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, konkretizirano nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Nista podani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba ustrezno obrazložena in v njej ni protispisnosti, sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi pisne izjave prič v zvezi s pravno pomembnimi dejstvi. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz razlogov sodbe.

6.Tožnica je pri toženki v logistični brigadi, četi F. (F.) na formacijski dolžnosti vojak specialist vezist opravljala naloge vodnega vezista sanitetnega voda in naloge manipulanta tuširnic. Odrejena ji je bila pripravljenost na določenem kraju v zvezi z varovanjem državne meje in izvajanjem vaj oziroma usposabljanj na terenu (vojaške vaje oziroma usposabljanja, med njimi tudi vojaški tabor 2019). Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na plačilo ur stalne pripravljenosti, odrejene zaradi varovanja meje in opravljanja nalog na vojaškem taboru 2019, v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (tožnica se zoper ta del ni pritožila). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede izpodbijanega ugodilnega dela sodbe, se nanje sklicuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7.V zadevi gre za eno številnih zadev iste toženke v povezavi s plačilom časa stalne pripravljenosti njenih zaposlenih v zvezi z dejavnostma varovanja državne meje in opravljanja nalog na vojaških taborih. Vrhovno sodišče se je do spornih vprašanj, ki jih tudi v obravnavani pritožbi uveljavlja toženka, že večkrat izčrpno opredelilo, ne le v zadevi VIII Ips 196/2018,1 ki je odločilna v obravnavani zadevi, temveč v številnih drugih zadevah (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, …), tem stališčem pa pravilno sledijo nižja sodišča, tako da je mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Tako kot v številnih drugih zadevah je sodišče prve stopnje v tej pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo, zakaj dejavnosti varovanja državne meje in logistične podpore na vojaškem taboru za študente nista izjemi, pri katerih je izključena uporaba Direktive.

8.Sodišče prve stopnje ni kršilo pravil o dokaznem bremenu. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da so dejavnosti izvzete od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Za presojo, ali je podana izjema, je bistvena dejavnost, v okviru katere je bila tožnici odrejena pripravljenost, v tem okviru pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tožničino delo pri toženki. V zvezi s tem je pred sodiščem prve stopnje uveljavljala izjeme po več alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C-742/2019. Sodišče prve stopnje se je do vseh njenih navedb opredelilo in ni storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo toženka v resnici uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje.

9.Glede varovanja državne meje je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19, v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo (in pravilno ni sledilo pisnima izjavama A. A. in dr. B. B. o izrednosti varovanja meje). Navedenim okoliščinam bi pojav množičnih migracij (ki jih ni mogoče primerjati z vojno) ustrezal kvečjemu, ko so se pojavile (in ni bilo odrejene pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja, v katerem je varovanje državne meje organizirala tako.

10.Sodišče prve stopnje s presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ni z ničimer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam, ki jih ponavlja v pritožbi, da se je varovanje meje spremenilo (v letu 2019) tako, da so se vzpostavili taktični operativni centri. Temeljne naloge pripadnikov se niso spremenile, spremenil se je le način izvajanja teh nalog v letu 2020 v okviru operacije Odboj; takšna pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji predvsem na vsebini pisne izjave priče A. A.; v izpodbijani sodbi ji je sledilo z izjemo dela, v katerem opredeli (enako kot dr. B. B.) varovanje meje za bolj učinkovito, če so vojaki v pripravljenosti. V tem delu je pravilno upoštevalo, da je SV svojo nalogo uspešno opravljala do leta 2019, ne da bi odrejala pripravljenost. V zvezi s presojo, ali je varovanje meje v okviru operacije Odboj vojaška operacija v pravem pomenu, je pravilno upoštevalo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo. Pravnemu standardu vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, je podelilo ustrezno vsebino, in sicer takšno, kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19. Opredelitev izjem ne more biti odvisna od tega, kako operacijo Odboj razume toženka ali z njene strani predlagane priče. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja vsebino predloženih pisnih izjav prič A. A. in dr. B. B.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji, da v zvezi z varovanjem meje ni podana izjema po 1. alineji - vojaška operacija v pravem pomenu besede niti katerakoli druga. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da sistem rotacij za to dejavnost ni primeren (izjema po 2. alineji). Do tovrstnih navedb se je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi; povzelo je pisni izjavi A. A. in dr. B. B., Direktivo 13-11 in druge listinske dokaze, hkrati pa pravilno štelo, upoštevaje da je toženka varovanje meje izvajala pred tem z rotacijami, da so te primerne in da se na ta način meja učinkovito varuje. Pri tem ni presojalo, koliko delovnih mest ima toženka sistemiziranih oziroma kakšna naj bo formacija.

12.V zvezi z urami odrejene stalne pripravljenosti na taboru 2019 za študente in dijake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela logistična podpora (v okviru katere je na njem sodelovala tožnica) na tem taboru drugačno naravo kot logistična podpora v okviru vojaških vaj, urjenja in usposabljanja, v zvezi s katerimi je ugotovilo izjemo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Toženka se neutemeljeno zavzema za to, da bi se tudi logistično podporo na tem taboru štelo za izjemo po sodbi sodišča EU C-742/19. Glede na to, da je bil vojaški tabor namenjen študentom in dijakom zaradi pridobivanja dodatnih izkušenj, promocije SV in pridobivanja kadra (ukaz v prilogi B 23) ni mogoče šteti, da se je tožnica kot del logistične enote tudi sama usposabljala, zaradi česar naj rotacija ne bi bila mogoča niti primerna. Drži, da je smisel vaj za logistične enote, da se z nudenjem logistične podpore pripadniki SV pri tem tudi sami urijo, vendar pa ne glede na to, da je bil način dela na tem taboru podoben načinu dela na vojaških vajah, zaradi povsem drugačnega namena vojaškega tabora za študente in dijake ni mogoče šteti, da je nudenje logistične podpore v tem primeru pomenilo urjenje enote, v kateri je delovala tožnica. Ponazoritve delovanja SV v bojnih situacijah študentom in dijakom ni mogoče enačiti s cilji urjenja na terenskih vajah in usposabljanjih SV, kjer je bistveno, da se urijo vsi udeleženci vaje kot enota, zaradi česar rotacije niso primerne. Zavrniti je treba pritožbeno navedbo, da je bilo nujno, da je bila tožnica kot manipulantka tuširnic navzoča na taboru za študente in dijake od začetka do konca tabora, saj za to ni navedla utemeljenega razloga.

13.Glede na to, da se tožničina pripravljenost za delo v zvezi z varovanjem državne meje in taborom 2019 obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in ji priznalo plačilo, ki izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katerega izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

14.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo po Odvetniški tarifi - OT v višini 186,66 EUR (priglašenih 250 točk nagrade za sestavo, 5 točk materialnih stroškov, skupaj 255 točk oziroma 153,00 EUR (in ne 168,30 EUR, kot je napačno izračunala tožnica), čemur je treba prišteti še 22-odstotni DDV v višini 33,66 EUR), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Ni mogoče šteti, da ta temelji na drugačni pravni podlagi, ker je kolektivna pogodba tedaj določala le 20-odstotni dodatek za odrejene ure stalne pripravljenosti, v tej zadevi pa je ta dodatek določen v višini 50 odstotkov. Gre za v bistvenem podobno zadevo, zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na stališča, zavzeta v njej.

-------------------------------

1Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

2Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3

3Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97e

4Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

5Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 360, 360/1