Jedro

Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da določitev obveznega zastopanja samo po sebi ni v neskladju z Ustavo RS. Tožnik zato tudi po presoji sodišča nima verjetnega izgleda za uspeh z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena njegova zahteva za revizijo, ker ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnila prošnjo A.A. (v nadaljevanju tožeča stranka) za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 247/201 (pravilno X Ips 247/2014) z dne 9. 7. 2014 in kot oprostitev stroškov postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 11. 10. 2014 in 13. 10. 2014 vložila prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obeh vlog smiselno izhaja, da prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 247/2014 z dne 9. 7. 2014 in kot oprostitev stroškov postopka ter predlagala, da se ji za zastopanje dodeli odvetnica B.B. Tožena stranka je ob upoštevanju petega odstavka 24. člena ZBPP prošnjo tožeče stranke zavrnila, potem ko je ugotovila, da ustavna pritožba tožeče stranke pri Ustavnem sodišču ne bi bila sprejeta. Po določbi drugega odstavka 55.b člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) se ustavna pritožba sprejme v obravnavo, če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika ali če gre za pomembno ustavno pravno vprašanje, ki presega pomen kompletne zadeve. Nadalje navaja, da tožeča stranka prosi za dodelitev Bpp za ustavno pritožbo zoper že navedeni sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena zahteva za revizijo, ki jo je vložila tožeča stranka sama, pri čemer ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit torej oseba, ki te pravice nima. Ustavno sodišče je že v sklepu U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003 ter v drugih odločbah sprejelO stališče, da določitev obveznega zastopanja samo po sebi ni v neskladju z Ustavo RS. Z odločbo U-I-137/00 je Ustavno sodišče tako zavrnilo trditve o neskladju obveznega zastopanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi z 14., 22., 23. in 25. členom Ustave RS, saj pravica o izrednih pravnih sredstvih v pravdnem postopku (ki se po določbi prvega odstavka 22. Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v upravnem sporu primerno uporablja) ni človekova pravica.

Tožeča stranka v tožbi Upravnemu sodišču in drugim sodiščem očita, da se obnašajo diskriminatorno z namenom, da bi ji onemogočili vlaganje pritožb. Očita jim pristranskost ter navaja kršitve, ki naj bi bile storjene v zvezi z ravnanjem družbe C. ter D., s katerimi je bilo kršeno njeno človekovo dostojanstvo ter osebne pravice že od leta 2006 dalje. V nadaljevanju izraža nestrinjanje z izpodbijano odločbo ter utemeljuje, zakaj bi ji morala biti dodeljena brezplačna pravna pomoč odvetnika, saj se sama, glede na svoje osebne lastnosti ne more zastopati v postopkih. Sodišču sama predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba, ki temelji na podatkih v spisu Bpp 305/2014 pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je tožeča stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla pravilne razloge za svojo odločitev, sodišče v celoti sledi njeni utemeljitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Tožeča stranka v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijala dejansko stanje, na katerem je tožena stranka utemeljila obstoj procesnih pogojev iz 24. člena ZBPP. Pri odločanju o upravičenosti do vseh oblik BPP (z izjemo posebne BPP) je tudi po mnenju sodišča treba upoštevati kriterij razumnosti zadeve, saj v nobenem primeru ni namen odobritve brezplačne pravne pomoči v zadevah, ki so očitno nerazumne oziroma nimajo verjetnega izgleda za uspeh. Po prvem odstavku 50. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamičen akt, s katerim je državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil odločal o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe in sicer ko so bila v zadevi izčrpana že vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Vložiti jo je treba v roku 60 dni od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba (prvi odstavek 52. člena ZUstS). Ustavna pritožba pa ni dovoljena, če ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki imela hujše posledice za pritožnika (prvi odstavek 55.a člena ZUstS).

Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, je Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah (sklep U-I-137/00 z dne 10. 7. 2003, odločbe U-I-69/07-36 z dne 4. 12. 2008, Up-1782/08 in U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009) sprejelo stališče, da določitev obveznega zastopanja samo po sebi ni v neskladju z Ustavo RS ter da pravica do izrednih pravnih sredstev v pravdnem postopku, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja, ni človekova pravica (odločba U-I-137/00). Razen tega je Ustavno sodišče že presodilo, da z očitkom, da je zakonodajalec diskriminiral stranke, ki nimajo pravniškega državnega izpita ni mogoče utemeljiti neustavnost drugega odstavka 22. člena ZUS-1 zato, ker 25. člen Ustave RS pravice do izrednih pravnih sredstev ne zajema. Neutemeljen pa je tudi očitek o kršitvi načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, saj po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča načelu enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis - kadar podlage za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave RS ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga (odločba Ustavnega sodišča RS Up 1782/08 in U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009).

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.