Jedro

Mnenje sodišča o možnostih za pridobivanje dodatnih sredstev ima osnovo v splošno znanih dejstvih, da so priložnostna dela pri nas iskana in sorazmerno dobro plačana. Revizijska trditev, da vlada pri nas brezposelnost, pa je presplošna glede na zakonsko obveznost preživljalcev, da morajo prispevati k preživljanju otrok v skladu s svojimi možnostmi. Toženec namreč niti ni trdil, da je skušal dobiti kakšno delo poleg rednega, pa da mu to ni uspelo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačevati za svojo mladoletno hčerko - tožnico, rojeno 2.11.1998, od 1.10.2000 dalje po 35.000,00 SIT na mesec. Kar je zahtevala tožnica več (40.000,00 SIT na mesec), je sodišče zavrnilo. Glede na višino izkazanih potreb otroka in vseh izdatkov vključno z vrtcem in delom stanovanjskih stroškov, ki odpadejo nanjo, kar celo presega znesek, ki ga zatrjuje mati v tožbi, je sodišče ocenilo, da bi toženec zmogel prispevati k preživljanju navedeni znesek.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve je poudarilo, da so zaradi tožničinega zdravstvenega stanja njeni stroški preživljanja višji kot povprečni, saj bivanje na morju oziroma krajih s klimatsko ugodnimi razmerami povzroča višje stroške ne le za tožnico, marveč tudi za njeno mater kot spremljevalko.

Toženec izpodbija to sodbo z revizijo, v kateri uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se prvostopenjska sodba tako spremeni, da se preživnina zniža na 20.000,00 SIT na mesec. Opozarja, da če je tožeča stranka smatrala, da znašajo mesečne potrebe mladoletne tožnice najmanj 80.000,00 SIT, lahko to pomeni, da znašajo potrebe mladoletnega otroka pri dveh letih že 100.000,00 SIT. Nikakor ne more biti utemeljen izračun tožeče stranke, ko po eni strani zatrjuje 80.000,00 SIT otrokovih potreb in 100.000,00 SIT dohodkov njene matere. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da ima toženec več možnosti za pridobivanje, je zmotno, saj zaradi velike brezposelnosti niti mladi ljudje z različnimi stopnjami izobrazbe ne morejo dobiti služb. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da ta govori le o povprečnih potrebah otrok in da zakonita zastopnica zasluži 158.000,00 SIT in ne 100.000,00 SIT na mesec. Odgovoru prilaga potrdilo, da stane vrtec zdaj 26.000,00 SIT na mesec.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ne pove. Če misli morda nanjo v zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ima toženec več možnosti kot zakonita zastopnica za pridobivanje dodatnih sredstev, je treba povedati, da ima takšno mnenje sodišča oporo v splošno znanih dejstvih, da so priložnostna dela pri nas iskana in sorazmerno dobro plačana.

Revizijska trditev, da vlada pri nas brezposelnost, pa je presplošna glede na zakonsko obveznost preživljalcev, da morajo prispevati k preživljanju otrok v skladu s svojimi možnostmi. Toženec namreč niti ni trdil, da je skušal dobiti kakšno delo poleg rednega, pa da mu to ni uspelo.

Kar zadeva revizijski razlog nepravilne uporabe materialnega prava, je nerazumljiv uvodni del revizije, ki sklepa, da lahko znašajo potrebe mladoletnega otroka pri dveh letih že 100.000,00 SIT.

Mladoletna tožnica je bila prav toliko stara v času odločanja o toženčevem prispevku k njenemu preživljanju. Bržkone ne meri revizija na to, da je sodišče prenizko ocenilo tožničine potrebe? V zvezi z ostalimi revizijskimi navedbami je potrebno pojasnilo, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). To pomeni, da mora revizija polemizirati z drugostopenjsko sodbo, seveda v povezavi s prvostopenjsko, če naj bo uspešna, ne pa s tožbenimi navedbami in v njih zatrjevanih zneskih otrokovih potreb in dohodkih zakonite zastopnice. Sodišče je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo dejansko stanje in le to je podlaga za uporabo materialnega prava in le nanjo je vezano revizijsko sodišče. Revizijsko ukvarjanje z logičnostjo tožbenih navedb ni torej pravno relevantno niti produktivno.

Ob ugotovljenih potrebah mladoletne tožnice, ki so nadpovprečne zaradi njenega zdravstvenega stanja, se nikakor ne pokaže kot previsoko odmerjen toženčev prispevek k njenemu preživljanju v višini 35.000,00 SIT, že upoštevaje samo toženčeve dohodke v povprečnem znesku 113.000,00 SIT na mesec.

Revizija se je tako izkazala kot neutemeljena in zato jo je sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP. Navedbe odgovora na revizijo namreč niso prispevale k razjasnitvi stvari, potrdilo o stroških za vrtec za čas od 1.3.2001 dalje v višini 27.625,00 SIT na mesec pa je tožeča stranka predložila že v odgovoru na pritožbo.