Jedro

Upravne odločbe ni mogoče opreti na določbo zveznega zakona, ki nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I).

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za trgovino z dne 14.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za družbeno planiranje in gospodarstvo občine, s katero je organ prve stopnje v 2. točki izreka smiselno zavrnil tožnikov zahtevek na ugotovitev, da izpolnjuje predpisane pogoje za prodajo sredstev za zaščito rastlin in živine na debelo in drobno. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev za dejavnost prometa sredstev za varstvo rastlin na drobno, določenih v 47. členu zakona o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo. Tožnik namreč nima v svoji prodajalni v stalnem delovnem razmerju delavca z visoko izobrazbo za varstvo rastlin oziroma rastlinsko proizvodnjo, kakor določa ta zakon. Poleg tega bi moral tožnik za dejavnost prodaje sredstev za zaščito rastlin imeti specializirano prodajalno - kmetijsko apoteko. Tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, zato je morala tožeča stranka pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da sta odločba organa prve stopnje v delu, ki ga je s pritožbo izpodbijal, ter odločba tožene stranke nezakoniti. Po zakonu o splošnem upravnem postopku mora pritožbeni organ vročiti svojo odločbo stranki v 60. dneh, sicer se šteje, da je pritožnik s pritožbo uspel. Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena po izteku tega roka, zato je treba šteti, da tožnik izpolnjuje pogoje za prodajo sredstev za zaščito rastlin in živine. Oba organa sta svojo odločitev tudi oprla na predpis, ki ga po določbah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v tej državi ni več mogoče uporabljati. Promet s sredstvi za varstvo rastlin ureja republiški zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci (Uradni list SRS, št. 16/77) in bi morala organ prve stopnje in tožena stranka pri svoji odločitvi uporabiti njegove določbe. Pri tožniku sta redno zaposlena B.B., ki ima višješolsko izobrazbo in B.A., ki ima srednješolsko izobrazbo, zato tožnik izpolnjuje pogoje za prodajo sredstev za zaščito rastlin, določene v 26. členu republiškega zakona. Z uporabo sredstev za varstvo rastlin imajo tožnikovi solastniki, ki so vinogradniki, tudi dolgoletne izkušnje, nameravali pa so zaposliti še diplomanta z višješolsko izobrazbo z usmeritvjo kmetijske in rastlinske proizvodnje, vendar ga zaradi stališča organa prve stopnje, ki tožnika postavlja v neenak položaj do drugih gospodarskih organizacij v občini, niso zaposlili. Tožnik zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V Republiki Sloveniji sta, dokler je bila sestavni del SFR Jugoslavije, področje varstva rastlin pred boleznimi in škodljivci urejala dva zakona: zvezni zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci, ki ogrožajo vso državo (Uradni list SFRJ, št. 74/89) in republiški zakon o varstvu rastlin pred boleznimi in škodljivci (Uradni list SRS, št. 16/77 in 42/86). Zvezni zakon je v 47. členu določal, da morajo podjetja oziroma organizacije, ki se ukvarjajo s prometom sredstev za varstvo rastlin na drobno, imeti v vsaki prodajalni v stalnem delovnem razmerju delavca z ustrezno visoko izobrazbo za varstvo rastlin oziroma rastlinske proizvodnje, ki skrbi za skladiščenje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin in daje potrošnikom navodila o načinu njihove uporabe (1. točka 1. odstavka) ter da morajo imeti ustrezne prostore za skladiščenje, hrambo in izdajanje sredstev za varstvo rastlin, ki izpolnjujejo predpisane tehnične in sanitarnohigienske pogoje (2. točka 1. odstavka). Dalje je določal, da je promet sredstev za varstvo rastlin mogoč samo v specializiranih prodajalnah in kmetijskih apotekah (2. odstavek). Republiški zakon pa v 26. členu določa, da se s prometom sredstev za varstvo rastlin na drobno lahko ukvarjajo organizacije združenega dela, ki imajo delavca s srednjo strokovno izobrazbo splošne kmetijske smeri ali smeri rastlinske proizvodnje oziroma delavca, ki nima srednje strokovne izobrazbe, ima pa najmanj dve leti delovnih izkušenj pri delu s sredstvi za varstvo rastlin in opravljen tečaj iz varstva rastlin (1. odstavek). Pri novih namestitvah mora organizacija združenega dela nastaviti kandidata s srednjo strokovno izobrazbo (2. odstavek). Republiški zakon še velja in tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da določbe 1. točke 1. odstavka 47. člena zveznega zakona glede na določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni mogoče smiselno uporabljati kot republiški predpis. Ta določba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, konkretno 1. odstavku 26. člena navedenega republiškega zakona. Organ prve stopnje in tožena stranka se pri odločanju nanjo ne bi smela opreti. Tožba je iz tega razloga utemeljena in sodišče je moralo izpodbijano odločbo odpraviti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 4. členom navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot republiški predpis.

V nadaljevanju postopka bo potrebno ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti prometa sredstev za varstvo rastlin na drobno v smislu 26. člena navedenega republiškega zakona ter v smislu 2. točke 1. odstavka in 2. točke 3. odstavka 47. člena navedenega zveznega zakona. Pri odločanju bo morala tožena stranka upoštevati, da se je tožnik pritožil samo glede tistega dela odločbe organa prve stopnje, ki se nanaša na dejavnost prometa s sredstvi za varstvo rastlin, ne pa tudi glede dela odločbe, ki se nanaša na dejavnost prometa s sredstvi za varstvo živali.