Jedro

Temelj obogatitvenega zahtevka proti toženi stranki je iskati v dejstvu, da je njena mati kupnino za delnice prejela, do prenosa lastništva na delnicah na tožečo stranko pa ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 682.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 18.4.2001 do plačila, ter ji plačati pravdne stroške v znesku 250.210,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila. Višji primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke ter njen podrejeni zahtevek, v katerem je zahtevala, da ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izročiti v last 21 delnic T. d.d., serije G, je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti taki sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka J.D., ki smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj je delnice podedovala in se ne more strinjati, da je zato neupravičeno obogatela. Kot že v postopku na prvi stopnji, ponovno opozarja, da v času, ko naj bi jih njena mati odsvojila, promet z delnicami T. sploh ni bil dovoljen in se sklicuje na predpis, ki je bil objavljen v Ur. listu RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 13/93, 45/93, 55/93, 6/94 in 43/94, ki je predstavljal podlago lastninskega preoblikovanja podjetja T., ter na odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, št. LP- 02034/1996-MD z dne 14.6.1996. Pritožnica je prepričana, da je z odločitvijo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje nasilno poseglo v njeno pravico iz dedovanja, saj je očitno spregledalo pravnomočni sklep o dedovanju, ki ga je samo izdalo in v zvezi s tem tudi dejstvo, da bi morala tožnica najprej izpodbijati pravnomočni sklep o dedovanju ter tudi vpisano lastništvo delnic v Delniški knjigi. Ker je slednja glede vrednostnih papirjev ekvivalent zemljiški knjigi, ostaja sama pravnomočni lastnik delnic vse dokler sklep o dedovanju "ni izpodbit in dokler je kot lastnica delnic vpisana pri Borzni hiši v Delniški knjigi".

Pritožba ni utemeljena.

Preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje naredilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je pokazal, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, da je na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke v izreku sodbe navedenem obsegu ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožnica s pravno prednico tožene stranke (materjo J.L.) sklenila dne 8.10.1998 pogodbo o prodaji delnic in ji ob podpisu pogodbe za nakup 43 delnic T. B tudi izročila kupnino za te delnice v znesku 903.000,00 SIT. Temelj obogatitvenega zahtevka proti toženi stranki je torej iskati v dejstvu, da je njena mati kupnino za delnice prejela, do prenosa lastništva na delnicah na tožečo stranko pa ni prišlo. Nobenega od teh zaključkov sodišča prve stopnje tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija, saj samo dejstvo, da v času, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba med tožnico in sedaj pok. J.L., promet z delnicami T. serije B ni bil dovoljen (kar sicer izhaja iz predpisov, ki jih navaja toženka v pritožbi - Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij in Odločba Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo), nikakor ne pomeni, da obogatitve na strani tožene stranke ni prišlo, temveč ob ugotovitvi, da je J.L. kupnino za delnice prejela, nasprotno govori v prid trditvi tožeče stranke, da je neupravičena obogatitev tožene stranke podana. Tudi ob ugotovitvi, da je bil predmet pogodbe o prodaji delnic z dne 8.10.1998, sklenjeni med tožečo stranko in J.L. nedopusten, je na strani slednje nastopila neupravičena obogatitev, kajti do prenosa lastništva na delnicah, za katere je J.L. prejela plačilo, na tožečo stranko ni prišlo, temveč sta po smrti J.L. te delnice podedovala toženka in V.L., kar prav tako za toženko ni sporno. Glede na taka ugotovljena dejstva v sodbi, ki jih pritožba niti ne izpodbija in ob nadaljnji nesporni ugotovitvi, da je toženka podedovala 21 delnic ter jih že odsvojila naprej, je sodišče prve stopnje povsem pravilno presodilo, da je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva vračilo kupnine za te delnice v višini dosojenega zneska utemeljen. Sicer pa se tožena stranka na višino zneska niti ne pritožuje. Tudi sodišče druge stopnje deli presojo prvostopenjskega, da je primarni tožbeni zahtevek materialno pravno utemeljen v določbi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti, glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ, saj je sporno razmerje nastalo že pred uveljavitvijo OZ dne 1.1.2002. V 4. odstavku navedenega člena je namreč izrecno določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, če kdo kaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, ravno ta pogoj pa je nastopil v obravnavanem primeru, saj je tožnica izvršila plačilo za predmet, do prenosa lastništva katerega v njeno sfero ni prišlo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in ker bistvenih dejanskih okoliščin, ki tvorijo zakonski dejanski stan 210. člena ZOR in predstavljajo temelj primarnega tožbenega zahtevka pritožnica s pritožbo niti ne izpodbija, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).