Jedro

Podobno kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).

V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo. V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec - pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke in II. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine zaradi nezagotovljenega dnevnega počitka plača 4.831,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2019 (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za nevarne naloge s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Toženki je naložilo povrnitev stroškov postopka tožnika v višini 1.103,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe, vključno z odločitvijo o stroških. Navaja, da tožnik svojih navedb o kršenem dnevnem počitku ni konkretiziral, saj ni po dnevih in urah navajal, katere zadolžitve je imel in v kakšnih časovnih okvirih. Tožba je nesklepčna. Toženka je predložila listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da se je dnevni počitek tožniku zagotavljal, kar sta potrdili priči A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku in pričam, ki jih je predlagal. Ni upoštevalo dejstva, da bi se lahko tožnik poslužil ugovora po službeni poti, preko katerega bi lahko že tekom misije izpostavil kršitev, česar ni storil. Prav tako ni upoštevalo, da je imel tožnik vsakodnevno zagotovljenih najmanj 6 ur počitka, kar so potrdile tako priče A. A., B. B. in C. C. V času pripravljenosti je opravljal delo le v primeru aktivacije. Ni upoštevalo, da mu je bila toženka dolžna zagotoviti potrebni počitek. Potrebni počitek mu je zagotovila. Zmotno je štelo, da gre v primeru dnevnega počitka za enovito pravico. Tožnik je lahko prikrajšan oziroma mu je škoda nastala le za toliko ur, za kolikor mu je bil skrajšan njegov dnevni počitek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje nepopolno ugotovilo in posledično sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o utemeljenosti zahtevka.

5. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožba ni sklepčna. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo njene tovrstne navedbe. Tožnik je v tožbi določno opredelil, za katero obdobje med mednarodno misijo na Kosovu, ki je trajala od 25. 4. 2014 do 29. 10. 2014, uveljavlja odškodnino zaradi kršitve pravice do dnevnega počitka. Odškodnino je uveljavljal za skupaj 60 dni (delo v bazah D. in E. ter varovanje samostana v F.), pri čemer gre za odškodnino za premoženjsko škodo, temelječo na trditvah, da je tožnik opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila.

6. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), v skladu s katero ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen. Pravica do dnevnega počitka delavcev na obrambnem področju izhaja tudi iz 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami). Ker tožnik, izhajajoč iz njegove trditvene podlage, ne uveljavlja odškodnine za nepremoženjsko škodo, v zvezi s premoženjsko škodo pa ne utemelji škode zaradi posega v pravico kot tako (enovito pravico do dnevnega počitka), ampak zaradi opravljanja več ur dela, kot bi ga, če bi mu toženka dnevni počitek zagotovila, so nebistvene pritožbene navedbe, da pripadnikom v času opravljanja dela v tujini na podlagi drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami) pripada (zgolj) pravica do potrebnega počitka.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženka tožniku kršila pravico do dnevnega počitka v zatrjevanem obsegu, in sicer zaradi pripravljenosti v bazah D. in v tem okviru opazovalnice G. ter E. in pri varovanju samostana F. ter razporeditve v QRF, pri čemer je pavšalno utemeljilo, da gre za pripravljenost, ki ni enaka povišani pripravljenosti v smislu 9. točke 3. člena ZSSloV, oziroma za pripravljenost in razporeditev v QRF, v okviru katere je tožnik opravljal delo. V zvezi s tem toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da zgolj navedeno ne zadošča za presojo utemeljenosti zahtevka. Podobno, kot velja za kršitev pravice do tedenskega počitka, zgolj ugotovitev, da je v času pripravljenosti ali razporeditve v QRF (lahko) prihajalo do aktivacije, ne zadošča za ugotovitev, da je tožnik opravljal delo (in v kakšnem obsegu).1

8. Toženka v pritožbi utemeljeno oporeka tudi višini prisojene odškodnine in v zvezi s tem opozarja, da je bil tožniku dnevni počitek zagotovljen vsaj delno (v določenem obsegu ur). Sodišče prve stopnje je odločitev o odškodnini za vseh 11 ur dnevnega počitka v posameznem dnevu zmotno utemeljilo z obrazložitvijo, da pravica do dnevnega počitka predstavlja vsebinsko enovito pravico, ki je kršena že z vsakršnim posegom vanjo. V istovrstnih sporih, v katerih so tožniki uveljavljali odškodnino za premoženjsko škodo za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela na račun nezagotovljenega dnevnega počitka, je Vrhovno sodišče RS utemeljilo, da ni bistvena sama pravica do dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.2 V tem okviru pa je bistveno, koliko ur dela (več) je delavec – pripadnik Slovenske vojske opravil, česar sodišče prve stopnje doslej zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo.

9. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP), v katerem naj dopolni dokazni postopek glede bistvenih vprašanj, ali je tožnik v pripravljenosti in času razporeditve v QRF dejansko opravljal delo, ki presega tisto, za katerega je prejel plačo, kot če bi delal 174 ur mesečno (drugi odstavek 98.c člena ZObr ter prvi odstavek 3. člena in drugi odstavek 6. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami – Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami).

10. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana s konkretnim delom tožnika, predvsem pa dejstva v zvezi z obsegom tega dela (višino premoženjske škode), prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, glede na datum vložitve tožbe ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Sodba VS RS VIII Ips 21/2018. Podobno sklepa VS RS VIII Ips 22/2020 (QRF) in VIII Ips 40/2020 (dosegljivost). 2 Sklepa VS RS VIII Ips 8/2021, VIII Ips 45/2021.