Jedro

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe ZDZdr o sprejemu na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča - na podlagi ugotovitve, da je oseba grozila s samomorom, ki bi ga storila tako, da bi se zaletela na avtocesti ter ob upoštevanju izvedenčevih ugotovitev, da ima oseba hudo moteno presojo realnosti (blodnjavost), zaznavne motenje in sposobnost obvladati svoje ravnanje (ambivalentnost).

Pritožbeno sodišče ne sme ob reševanju pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bilo odrejeno zdravljenje sprejete osebe na oddelku pod posebnim nadzorom, prvič odločati o predlogu za predčasen odpust osebe iz oddelka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom osebo P. Ž. zadržalo na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike Ljubljana še najdlje do 1.9.2010. Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornica po uradni dolžnosti sprejete osebe. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ter na podlagi napačno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče v treh dneh po obisku osebe izda sklep, s katerim odloči, da se osebo zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom, ali osebo odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom ali osebi odredi sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda ali osebi odredi nezavarovana obravnava. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje glede duševnega stanja zadržane osebe, saj se z navedbami in ugotovitvami ne strinja, kar ima za posledico, da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike Ljubljana, čeprav bi lahko v tem primeru odločilo, da se osebo odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom. Ker se je zdravstveno stanje osebe toliko izboljšalo že na zaslišanju – bila je samo izčrpana zaradi selitve, ki bi jo morala opraviti v treh dneh, tudi ni več razlogov za zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ter naj jo psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu, da jo psihiatrična bolnišnica še pred potekom roka iz sklepa sodišča odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom, ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep oprlo na določbi 39. člena in 53. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). V skladu s citirano pravno ureditvijo je oseba lahko sprejeta na zdravljenje na oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve še pred izdajo sklepa sodišča, če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim, če je ogrožanje posledica duševne motenje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, hkrati pa je zaradi duševne motnje nujno potrebno, da se osebi omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve na podlagi sklepa sodišča. Ustrezno dejansko podlago za uporabo teh zakonskih določb pa je sodišče prve stopnje našlo v izvedeniškem mnenju postavljenega sodnega izvedenca - psihiatra in tudi lečečega zdravnika. Iz teh – v pritožbi zgolj pavšalno oziroma nesubstancirano izpodbijanih ugotovitev - izhaja, da je pri osebi prisotna duševna motnja, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti (blodnjavost, zaznavne motenje) in sposobnost obvladovati svoje ravnanje (ambivalentnost). Ugotovljena je ogroženost lastnega življenja zaradi samomorilnosti, pa tudi ogrožanja drugih oseb zaradi razmišljanja osebe, da bi samomor napravila na takšen način, da bi se zaletela z avtom na avtocesti, s čemer je nedvomno izkazana ogroženost tudi življenj drugih oseb. Kljub njenemu sedanjemu zmanjševanju pomena groženj s samomorom (češ, da ni mislila resno), je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana nevarnost, da bi oseba brez zdravljenja in prepuščena sama sebi naredila samomor, upoštevaje, da sta na to nevarnost opozorila tako izvedenec kakor tudi njen lečeči zdravnik. Glede na te okoliščine je pravilna tudi ocena prvostopnega sodišča o neodvrnljivosti vzrokov in ogrožanja tako svojega kot tudi življenj drugih. Zato je končno pravilno tudi stališče prvostopnega sodišča, prav tako oprto na izvedenčevo mnenje, o neustreznosti vseh drugih z zakonom predvidenih oblik zdravljenja. Tako tudi ni izkazanih razlogov, da se sprejeti osebi skrajša z izpodbijanim sklepom izrečen ukrep. Pri tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi psihiatrična bolnišnica v skladu z določbo 69. člena ZDZdr, na katero se pritožnica smiselno sklicuje, lahko osebo predčasno odpustila iz oddelka pod posebnim nadzorom, v kolikor bi se ugotovilo, da ni več razlogov za odrejeno zdravljenje. V tem pritožbenem postopku pa pritožbeno sodišče te določbe samo ne sme uporabiti (glej tudi določbo 71. člena ZDZdr, po kateri odloča na predlog ali po uradni dolžnosti o predčasnem odpustu sodišče prve stopnje, psihiatrična bolnišnica pa lahko tudi sama osebo predčasno odpusti).

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).