Up-232/97

14.1.1999

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J. R. s P., ki jo zastopa M. M. P., odvetnik na P. na seji dne 14. januarja 1999

o d l o č i l o :

1.Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 360/97 z dne 28.3.1997 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

2.Ustavna pritožnica sama trpi stroške ustavne pritožbe.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek ustavne pritožnice za ugotovitev posestnega motenja in za prepoved enakega ravnanja za naprej. Presodilo je namreč, da očitano dejanje ni bilo samovoljno in protipravno. V obrazložitvi je med drugim zavzelo stališče, da gre za motenje posesti le tedaj, kadar je poleg drugih pogojev podana tudi taka sprememba dejanskega stanja, ki ima poleg pravnega tudi ekonomski pomen; tega pa v obravnavanem primeru ni našlo.

2.Pritožbeno sodišče je zavrnitev pritožbe oprlo izključno na stališče: "Če je očitno, da je ekonomski interes, katerega varstvo se v posestnem sporu zahteva, minimalen ali zelo majhen ali ga ni, pomeni, da tožnikova zahteva po posestnem varstvu ni utemeljena, saj v takih primerih ni mogoče govoriti o samovolji oziroma motenju posesti." Ker pritožba niti ne zatrjuje, da bi zaradi očitanega dejanja (namreč toženčevega vstopa v dvorišče in tožničino hišo) "na nepremičnini nastala kakršnakoli škodljiva sprememba, ki bi vplivala na njeno kasnejšo rabo", je pritožbeno sodišče omenjeno načelo uporabilo tako, da je zaradi njega pritožbo zavrnilo, ne da bi se ukvarjalo še z drugimi očitki pritožbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

3.Pritožnica meni, da ji je z obema izpodbijanima sklepoma kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave, v katerem je v primeru sodnih sporov konkretizirana tudi pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in nedotakljivost stanovanja (36. člen Ustave). Med drugim trdi, da sodišča v drugih enakih primerih takim tožbenim zahtevkom ugodijo.

4.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani drugostopni sklep razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo odločanje ter naloži temu sodišču ali Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije povrnitev stroškov ustavne pritožbe; slednjič predlaga začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa.

5.Višje sodišče v Mariboru v odgovoru na ustavno pritožbo pojasnjuje, da je razloge prvostopnega sklepa sprejelo, ne da bi jih ponavljalo. Iz ugotovljenega dejanskega stanu izhaja, da tožnica ni izkazala nobenega pravnega interesa, tudi ne ekonomskega, "ki se za oceno obstoja pravnega interesa vsekakor zahteva"; tako da je stališče sodne prakse, ki naj preprečuje šikanozno uporabo posestnomotenjskega varstva.

6.Ustavno sodišče je s sklepom senata z dne 5.11.1998 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.

B.

7.Stališče, ki ga je glede pomena ekonomskega interesa za upravičenost posestnomotenjskega zahtevka prvi izpodbijani sklep zavzel kot del pravnega stanu, pritožbeni sklep pa se je zgolj nanj omejil, v svoji končni izostritvi pomeni, da ni posestnega varstva, če ni ekonomskega interesa.

8.To pa ne ustreza sodni praksi v Sloveniji. Le-to uravnavajo odločitve, pravna stališča in mnenja Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je obravnavalo sprejemljivost in težo kriterija neposredne prizadetosti posestnikovega ekonomskega interesa v zadevah II Ips 346/85 in II Ips 468/87. V obeh primerih pa je nedvoumno zatrdilo, da "prizadetost ekonomskega interesa posestnika ni pogoj za utemeljenost zahteve za sodno varstvo pri motenjski posesti" in da je "za vprašanje utemeljenosti zahtevka za sodno varstvo odsotnost kakršnegakoli neposrednega ekonomskega interesa res lahko ovira", toda le, "kadar zanj ni izkazan tudi noben drug pravni interes za posestno varstvo."

9.Ker je pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi v nasprotju s tako izoblikovano sodno prakso pripisalo pomanjkanju tožničinega ekonomskega interesa absoluten pomen, je bila kršena pritožničina pravica do enakega (sodnega) varstva pravic (22. člen Ustave).

10.V zvezi z drugimi (mimo ekonomskih) pravno varovanimi interesi, pomembnimi za utemeljenost posestnovarstvenega zahtevka, opozarja Ustavno sodišče na svojo odločbo št. Up 32/94 z dne 13.4.1995 (OdlUS IV, 38, posebej na 9. in 10. točko obrazložitve - o vlogi sodnih postopkov, tudi posestnomotenjske pravde, pri zavarovanju človekovih pravic in svoboščin, ter 12. in 13. točko obrazložitve - o pravici do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja kot možnih vsebinah pravovarstvenega interesa tudi v postopku zaradi motenja posesti.

11.Zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic v mejah in smislu, obrazloženih v 9. točki te obrazložitve, je bilo treba sklep pritožbenega sodišča razveljaviti. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) je bila pritožnici očitno dana, saj se pred sodiščem, kot ga zagotavljata določbi tega člena, pravda.

Pravici do pravnega sredstva (25. člen Ustave) je bilo zadoščeno že s tem, ko se je lahko zoper prvostopni sklep pritožila.

Zadržanje izvršitve zavrnilnega sklepa pojmovno ne pride v poštev.

12.Stroške ustavne pritožbe nosi po določbi prvega odstavka 34. člena Zakona o Ustavnem sodišču praviloma stranka. V obravnavanem primeru ni bilo razlogov za izjemo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločitev na podlagi 59. in 34. v zvezi z 49. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločitev je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen