Jedro

Ker med upravičenci za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v določilu 1. odst. 421. čl. ZKP niso našteti obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti (razen po njegovi smrti), torej tudi starši, je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obdolženčeva mati, nedovoljena.

Izrek

I. Zahteva zagovornika osumljenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

II. Zahteva M.M., matere osumljenega A.B., za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 15.11.2000 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zoper osumljena D.F. in A.B. zaradi utemeljenega suma, da sta storila kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 17.11.2000 pritožbi zagovornikov osumljenih, odvetnikov V.T. in M.M.P., obeh s P., zavrnil kot neutemeljeni.

Zagovornik osumljenega A.B. je dne 4.12.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zoper osumljenega A.B., pri tem pa uvodoma navaja, da ga izpodbija "iz vseh razlogov", predlaga pa, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi ter pripor odpravi.

M.M., mati osumljenega A.B., je dne 28.11.2000 vložila zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer se sklicuje na določilo 3. odstavka 421. člena ZKP, ter predlaga, da o priporu njenega sina odloči Vrhovno sodišče, ki naj pretehta njene argumente, ki so navedeni v zahtevi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije F.M. v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da sta obe zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila mati osumljenega A.B., navaja, da v njej smiselno izpodbija ugotovitev sodišča o utemeljenosti suma, da je osumljeni A.B. storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, poleg tega pa še, da nista podana razloga za pripor iz 2. in 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Oboje pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet presoje v tem postopku, saj pravnomočni sklep o odreditvi pripora vsebuje zadostno utemeljitev vseh relevantnih dejstev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik osumljenega A.B., pa navaja, da je povsem splošna ter da so navedbe, da je sodišče očitno pomotoma odredilo pripor in da sta priporna razloga nevzdržna ter podobne navedbe takšne narave, da jih ni mogoče preizkusiti.

Zahteva zagovornika osumljenega A.B. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obrazložitvi sklepa preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 15.11.2000, s katerim je bil zoper osumljena D.F. in A.B. iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odrejen pripor, so določno navedeni razlogi, iz katerih izhaja utemeljen sum, da sta storila očitano kaznivo dejanje, navedeno pa je tudi, na podlagi katerih listin, ki so v razlogih sklepa podrobno opisane, je sodišče tak utemeljen sum ugotovilo. V razlogih pravnomočnega sklepa je tudi podrobno pojasnjena teža kaznivega dejanja, saj naj bi osumljenca preprodala že večino od več kot 4 kilograme in pol nabavljene marihuane, pojasnjene pa so tudi razmere, v katerih osumljenca živita, saj sta brez zaposlitve in brez dohodkov. Glede na navedene objektivne okoliščine in subjektivne okoliščine je sodišče ugotovilo, da je nevarnost, da bi osumljenca, če bi bila na prostosti, s takimi dejanji nadaljevala. Pojasnjeno je torej, zakaj je podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Prav tako je v razlogih pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je sodišče ugotovilo, da je podana opravičena bojazen, da bi osumljenca, če bi bila na prostosti, ovirala potek kazenskega postopka s tem, da bi vplivala na priče, udeležence in prikrivalce, ki v času odreditve pripora še niso bili identificirani, pač pa so navedeni v zahtevi za razširitev preiskave z dne 1.12.2000. Zagovornik osumljenega A.B., ko navaja, da sodišče, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, sploh ni upoštevalo pritožbenih navedb, s tem smiselno uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Takim navedbam zagovornika osumljenega A.B. ni mogoče pritrditi, saj je senat, ko je odločal o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, pritožbene navedbe, katere zagovornik ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, ocenil ter v razlogih sklepa tudi pojasnil, zakaj niso utemeljene. Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljeni A.B. storil očitano kaznivo dejanje, ter da tudi nista podana priporna razloga, pa zagovornik osumljenega A.B. uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Trditve, da so z osumljencem na Policijski postaji na P. ravnali nečloveško, ga mučili in mu hudo grozili, kar tudi sicer ne more biti predmet presoje v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, niso z ničemer izkazane, kakor tudi ne trditev, da sta pred odločanjem o priporu dežurna preiskovalna sodnica in državna tožilka imeli kar tri ure tajno sejo za zaprtimi vrati, zaradi česar obstaja močan dvom v neodvisnost sodišča. Glede na tako trditev je potrebno pripomniti, da je bil osumljeni A.B. priveden preiskovalni sodnici dne 15.11.2000 ob 12.30 uri, da ga je preiskovalna sodnica pričela zasliševati ob 13.50 uri, to je po zaslišanju soosumljenega D.F., zaslišanje pa je bilo končano ob 16.45 uri, pri čemer je bil ves čas navzoč tudi zagovornik osumljenega A.B., sklep o odreditvi pripora pa je bil osumljencema, njunima zagovornikoma in državni tožilki vročen ob 17.30 uri, to je 45 minut po končanem naroku, zaradi česar je zatrjevanje zagovornika osumljenega A.B. o nekakšni tajni seji v nasprotju s podatki spisa.

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo zagovornika osumljenega A.B. za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, pri čemer je treba še dodati, da zagovornik osumljenega A.B. v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ni navedel, na kakšen način naj bi bil kršen zakon (425. člen ZKP).

Zahteva M.M., matere osumljenega A.B., za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določilu 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik, šele po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, to je njegov zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik. Med upravičenci za vložitev tega izrednega pravnega sredstva v določilu 1. odstavka 421. člena ZKP torej ni naštet krvni sorodnik v ravni vrsti, med katere spadajo tudi starši obdolženca. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti, ko se sklicuje na določilo 3. odstavka 421. člena ZKP, si to določilo zmotno tolmači, saj je v navedenem določilu določen le rok, v katerem smejo vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti po obdolženčevi smrti tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo M.M., matere osumljenega A.B., za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).