Jedro

Za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo ne zadošča le ugotovitev, da je delavec opravljal delo drugega delovnega mesta, ampak mora biti podan tudi pogoj, da mu to delo odredi delodajalec oz. njemu nadrejeni delavec. V tem primeru je upravičen do višjega plačila za zahtevnejše delovno mesto, vendar le, če opravljva vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge, ki so podobne oz. spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa z dne 9.9.1996 in za izplačilo razlike v plači v višini 876.527,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, kot izhajajo iz točke 1/1 izreka sodbe. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 230.865,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.2004 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno upoštevalo napotila pritožbenega sodišča, ki je o zadevi že odločalo, saj je zaslišalo le s strani tožene stranke predlagane priče, ne pa tudi prič, ki jih je predlagala tožnica. Pri tem je bil zaslišan Š. S., tega dokaza pa ni predlagala nobena od strank. O tem, kaj naj bi tožnica dejansko delala, je torej izpovedoval le M. Z., ki niti ni dnevno preverjal, kaj tožnica dejansko dela, pod tožničino vlogo za komisijo za varstvo pravic pa se je celo podpisal. Z. tudi ni tehnolog, kot je sodišče prve stopnje napačno zapisalo, ampak je to priča B..

Tehnologi pa dejansko poznajo vsebino posameznih delovnih mest. Z ničemer ni pojasnjeno, zakaj in s čim naj bi bile ovržene izpovedi prič V., Č. in B.. Njihove izpovedi so jasne in prepričljive, čeprav jim opis delovnega mesta mojstra ni bil predočen, tako kot pričama Z. in S.. Da je bila tožnica na delovnem mestu skakača uvrščena v najvišji rang dokazuje le to, da je delo kvalitetno in dobro opravljala, saj višino posameznega ranga določajo kriteriji: strokovna izobrazba, funkcionalna znanja, delovne izkušnje, delovna uspešnost, inovativnost. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati vse predlagane priče, ne le tistih, ki jih je predlagala tožena stranka. Izpoved S. je gotovo posledica Z. izpovedi, da S. ni imel pooblastil tožnici nalagati opravil mojstra. Zato meni, da so podane procesne kršitve, ki imajo za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje ravnalo pristransko, zato predlaga, da se po razveljavitvi vrne zadeva v novo sojenje pred spremenjen senat. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zaslišalo pričo Š. S., ne da bi ga stranki predlagali, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrecnega predloga za zaslišanje te priče stranki res nista podali. Vendar pa je bilo na glavni obravnavi z dne 28.6.2004 soglasno ugotovljeno, da je zaslišanje te priče potrebno, tožnica pa se je zavezala sodišču posredovati njegov naslov. Nadalje je tožnica z vlogo z dne 24.9.2004 opravičila izostanek navedene priče. Oboje kaže na to, da je bilo zaslišanje priče izvedeno s soglasjem obeh strank in da je bila tožnica za izvedbo dokaza zainteresirana.

Nadalje dejstvo, da je Z. vodja proizvodnje in ne tehnolog, na verodostojnost njegove izpovedi ne vpliva, pa tudi ne na pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje. Ni dvoma, da je priča delo tožnice poznal, četudi je ni spremljal vsak dan.

Njegov podpis na tožničini vlogi ne pomeni strinjanja z vsebino vloge, kot zatrjuje pritožba, še manj pa z zahtevkom tožnice.

Zato podpisa sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati v korist tožnice.

Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno odločilo, da je zaslišalo le tiste priče, ki so bile tožnici nadrejene, saj so bile te edine, ki bi tožnici lahko naložile opravila, ki sodijo v delokrog mojstra. Za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila po dejanskem delu ne zadošča le ugotovitev, da delavec opravlja delo drugega delovnega mesta, ampak mora biti podan tudi pogoj, da mu to delo naloži delodajalec oz. v njegovem imenu delavcu nadrejeni. Zato v tem sporu ni pomembno, kako so tožnico videli sodelavci in sindikalni poverjenik (ki ji je vložitev tožbe tudi svetoval), ampak ali je naloge, ki sodijo v drug delokrog dejansko opravljala po nalogu nadrejenih. Tožnica je sicer dodatno res predlagala zaslišanje prič S. Č. in H. M. - po ponovnem zaslišanju Z. dne 28.6.2004, vendar ni povedala, kaj naj bi te priče še izpovedale oz. da bi izpovedovale drugače, kot Z.. Zato sodišču prve stopnje, ki jih ni zaslišalo, ni mogoče očitati pristranskosti.

Iz zgoraj navedenih razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi priče V., Č. in B. izpovedovale bolj prepričljivo kot Z. in S. ter da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo postopek, ker dokazne ocene o tem ni obrazložilo. Kot je že bilo poudarjeno, je bistveno, ali je tožnica dejansko opravljala naloge mojstra po odredbi nadrejenih. Tega dejstva priče V., Č. in B. niso potrdile, medtem ko sta priči Z. in S. izrecno izjavili, da teh del po odredbi nadrejenih ni opravljala, pojasnili pa sta tudi, kakšna je bila njena vloga. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili prepričljivejši, pravilen. Pri tem dejstvo, katere od prič so videle opise delovnega mesta, katere pa ne, ni bistvenega pomena.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno obrazložilo in v obrazložitvi ni zaslediti neskladij. Povsem utemeljeno se je oprlo zlasti na izpovedi prič Z. in S., ki sta edina, ki bi lahko tožnici nalagala delo mojstra in sta tudi jasno opredelila razliko med opravili skakača in mojstra. Priče na katere se sklicuje pritožba - V., Č. in B., so izpovedovali le o tem, kako so oni videli tožnico - kot osebo, ki je opravljala kontrolo, razdeljevala material, vodila skupino in uvajala nove delavke. Temu tudi priči Z. in S. nista oporekali. Kljub temu pa ni mogoče zaključiti, da je tožnica opravljala delo mojstra. Predvsem navedene tri priče (čeprav je B. operativni tehnolog) kljub izpovedim, da je bila tožnica vodja in mojster, tega niso izkazale objektivno. Gre le za njihov subjektivni občutek, da je tožnica opravljala naloge mojstra. Kot pa izhaja iz izpovedi prič Z. in S., tožnice same in ostalih treh prič, tožnica zlasti ni organizirala dela v organizacijski enoti in ni samostojno sprejemala odločitev v zvezi z delom organizacijske enote. Tudi za varno delo drugih ni bila odgovorna. Izvajala je sicer določen nadzor nad delom drugih delavcev, vendar ne v smislu naloge, kot jo vsebuje opis delovnega mesta mojster. Priča Z. je tudi jasno povedal, da je tožnici, ki je bila sprejeta na delovno mesto skakač, zaupal dodatno nalogo kontrole. Prav zaradi tega je bila med skakači uvrščena v najvišji plačilni rang. Od ostalih delavcev v organizacijski enoti je dejansko imela drugačen položaj, saj je pokazala, kaj je treba delati, naredila razpored delavcev v primerih, ko je bilo potrebno nadomeščati in opravljala kontrolo.

Tožnica je res opravljala nekatere naloge, ki so spadale v delokrog mojstra oz. so bile tem nalogam podobne, kar pa še ne pomeni, da je opravljala delo mojstra. Tožničin zahtevek bi bil lahko utemeljen le v primeru, ko bi po odredbi nadrejenega opravljala izključno vse naloge drugega, zahtevnejšega delovnega mesta. Tega pa, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ni delala. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.