Jedro

Minimalne načrtovane odmike se prikaže (v lokacijskih podatkih vodilne mape PGD) na certificiranem geodetskem načrtu, tožniki pa razen pavšalnih trditev o neustreznosti meritev odmikov niso z ničemer dokazovali, da so te linije odmikov na grafičnem prikazu neustrezne oz. da so njihovi objekti v naravi dejansko drugače postavljeni (ali potek mejne črte), kot je to razvidno iz geodetskega načrta. Tudi sicer so odmiki novogradnje (fasade in skrajne točke) tako od mej sosednjih zemljišč, kot od fasad sosednjih objektov del izreka izpodbijane odločbe. Če ob graditvi predvidenega objeta ti ne bodo zagotovljeni, bo šlo za neskladno oz. nelegalno gradnjo in bo to stvar inšpekcijskih postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem je toženka investitorju, družbi A. d.o.o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo zahtevnega objekta Doma starejših občanov ... s komunalno ureditvijo na zemljiščih parc. št. 99/62, 99/20, 99/64, 99/63, 99/3, 99/18 - del, 951, 99/8, 99/27 in 949, vse k. o. ... pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja.

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da zemljišča posega ležijo v območju prostorske enote MO-DZ 58, ki se na podlagi Prostorskega plana Občine Moravče ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urbanističnih zasnov Domžal, Mengša, Trzina, Moravč in drugih ureditvenih območjih, za območje Občine Moravče (Uradni vestnik Občine Moravče št. 18/1992 in Uradni vestnik Občine Moravče št. 11/2006, 6/2008 in 8/2009 - obvezna razlaga - v nadaljevanju PUP).

Upravni organ ugotavlja, da načrtovana gradnja leži na območju prostorske enote MO-DZ 58, kjer je skladno s 34. členom PUP med drugim dovoljena tudi gradnja doma za starejše občane. Po ugotovitvah upravnega organa je predvidena gradnja v skladu z merili in pogoji glede oblikovanja objektov po 16. in 34. členu PUP, odmiki predvidene gradnje pa so skladni z zahtevami iz 19. člena PUP. Ugotavlja, da bo objekt od roba javne poti in od meje sosednjih parcel odmaknjen več kot 4,00 m, in da so tudi odmiki predvidenega objekta od obstoječih objektov upoštevani skladno s tretjo alinejo 19. člena PUP in z njeno obvezno razlago. Ugotovljeno je bilo, da bo novo predvideni objekt ležal južno, jugozahodno ali jugovzhodno od objektov, ki ležijo na parc. št. 99/26, 99/29, 99/39 in 99/16 in da bo na severni strešini predvidenega objekta horizontalni lom strešine presegel polovico celotne horizontalne kapi te strešine. Glede na višino horizontalnega loma strešine, ki znaša 9,80 m, so odmiki od fasad obstoječih objektov večji od 14,7 m. Ugotovljeno je bilo tudi, da horizontalni lomi strešine na južni, zahodni in vzhodni strani strešine ne presegajo polovice celotne horizontalne dolžine najnižje kapi te strešine, zato mora biti odmik od zunanjega zidu obstoječih objektov, od katerih predvidena gradnja stoji zahodno in severno, oddaljena eno višino kapi predvidenega objekta, to je 6,20 m, kar je v obravnavanem primeru izpolnjeno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil (1. točka izreka), zavrnil je tudi njihove stroškovne zahtevke (2. točka izreka) in jim naložil plačilo stroškov pritožbenega postopka v višini 382,96 EUR (3. točka izreka). Uvodoma pojasnjuje določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji - v nadaljevanju ZGO-1) in PUP, ki so bili podlaga za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja.

V obrazložitvi navaja, da se strinja s pritožbenim ugovorom, da je bila naloga izvedenca v sklepu z dne 31. 8. 2011 postavljena deloma nepravilno. Kljub temu pa je izvedenec ugotovil vsa dejanska vprašanja, ki so pomembna za (pravno) ugotavljanje skladnosti načrtovane gradnje z relevantnimi določbami PUP glede minimalno predpisanih odmikov novogradnje od obstoječih objektov. Tako je mogoče upoštevati izvedeniško ugotovljeno dejstvo o določitvi severnega in južnega območja, po katerem v severno območje spadajo objekti na B. 25, 26 ter objekt na C. 37b, v južno pa objekta na C. 9 in C. 5. Na izdelani skici izvedenskega mnenja z dne 12. 10. 2011 so tudi zarisane vertikalne projekcije vseh kapi in projekcije vseh horizontalnih lomov strešin novega objekta. Višina kapi tako znaša 6,20 m. Ker mora na severnem območju minimalno predpisani odmik zaradi osončenja znašati 1,5 kratnik višine kapi, pri čemer se odmik meri med kapjo višjega objekta in zunanjim zidom (fasade) nižjega objekta, znaša minimalna razdalja 9,30 m, ki je na skici izvedenskega mnenja z dne 12. 10. 2011 tudi jasno označena tako, da je zarisana linija odmika od kapi strešine objekta proti že obstoječim objektom. Ni sporno, da se v območju minimalnega zarisanega odmika (od kapi načrtovanega objekta proti severu) ne nahaja noben od objektov iz t.i. severnega območja. Ker pa izvedenec kljub ugotovitvi, da je horizontalni lom strešine na severni fasadi doma daljši kot polovica celotne horizontalne dolžine najnižje kapi strešine, je pomemben tudi podatek, na kateri višini se horizontalni lom strešine nahaja, ki pa iz izvedeniškega mnenja ni bil razviden. Omenjena pomanjkljivost je bila na ustni obravnavi dne 14. 11. 2011 odpravljena, ko je izvedenec izdelano mnenje ustno dopolnil, pri čemer je izrecno pojasnil, da na južni strani predvidenega objekta ni horizontalnega loma strešine, na severni strani pa horizontalni lom strešine presega več kot polovico celotne horizontalne dolžine kapi strešine, zato ga je treba upoštevati kot kap. Višina horizontalnega loma znaša 9,80 m, ker je potrebno upoštevati 1,5 višine le tega, mora biti odmik od horizontalno loma strešina do fasade sosednjih objektov najmanj 14,7 m. Na ustni obravnavi je uradna oseba tudi skopirala originalno skico situacije iz izvedenskega mnenja z dne 12. 10. 2011, na kateri je razvidna linija minimalnega odmika v razdalji 14,7 m, ki je zarisana od tlorisne projekcije horizontalnega loma strešine objekta (ki se ga šteje za kap po obvezni razlagi PUP) na severni strani proti objektom na t.i. severnem območju. Iz skice je jasno videti, da se je v območju minimalnega odmika, ki se meri od horizontalnega loma strešine proti severu, ne nahaja nobeden od obravnavanih objektov iz t.i. severnega območja. Tožniki so bili torej z dopolnitvijo mnenja seznanjeni na ustni obravnavi, kjer so lahko izvedencu tudi postavljali vprašanja in od njega zahtevali pojasnila. Da jim toženka ni dala še dodatnega roka za opredelitev do dopolnjenih podatkov mnenja, po mnenju drugostopenjskega organa ne predstavlja kršitve načela zaslišanja strank, saj je od dneva ustne obravnave, do izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja preteklo še 21 dni in bi v tem obdobju tožniki lahko kadarkoli izpodbili navedbe iz dopolnjenega izvedenskega mnenja, prav tako bi lahko vsebino izvedenskega mnenja izpodbijali v tem pritožbenem postopku. Ugotavlja, da niso predložili niti enega dokaza oziroma niso navedli nobenega protiargumenta zoper ugotovitve izvedenca (razen seveda pavšalnih navedb, da je mnenje nepopolno in da je zato dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno).

Pritrjuje tožnikom, da izvedenec dejansko ni izračunal odmika od posameznih objektov, ker je štel, da je dovolj, da v skico, ki prikazuje lego nove gradnje in sosednjih objektov, vriše linije minimalno zahtevanih objektov, s čemer se toženka strinja. Na podlagi teh linij je mogoče ugotoviti, ali so minimalni odmiki v predloženem projektu novogradnje spoštovani ali ne. Tožniki menijo, da je nujno treba izračunati odmike od posameznih objektov, pri tem pa ne pojasnijo zakaj, niti ne zatrjujejo, da bi bilo z izvedenčevo tehniko merjenja karkoli narobe.

Pritrjuje stališču investitorja, da izmera odmikov objektov tožnikov, ki ležijo zunaj območja minimalnih odmikov, od načrtovane novogradnje ni relevantna, zato ne more vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Iz navedenih razlogov je bil tudi ogled na kraju samem nepotreben.

Navaja, da določbe PUP in obvezna razlaga jasno določajo merila (v obliki minimalno predpisanih odmikih) za zagotavljanje minimalne osončenosti objektov. Če je torej predpisanim odmikom med objekti zadoščeno, je šteti, da je zadoščeno v tem primeru predpisanemu standardu potrebnega osončenja. Pregled in pripombe na oceno osončenja s strani izvedenca so zato irelevantne, prav tako pa tudi očitki v tej smeri.

Načelo zaslišanja strank pa tudi ni bilo kršeno, ko izvedenec ni povabil strank na ogled. Dejstvo je, da na ogled ni bila vabljena nobena izmed strank, zato pravica tožniku do enakopravnega obravnavanja ni bila kršena. Udeležba strank pri izvajanju izvedenskega dela ni predpisana.

Tožnikom je nesporno bila dana možnost obravnavanja izdelanega izvedenskega mnenja, lahko so zahtevali pojasnila, ki so jih nesporno tudi dobili. Še v pritožbenem postopku pa niso z nobenimi argumenti uspeli omajati verodostojnosti omenjenega mnenja.

Glede zahteve za izločitev izvedenca drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da je bila dana zgolj pogojno. Nestrinjanje z odločitvami izvedenca sama po sebi pa ne more biti izločitveni razlog, pač pa je to razlog za izpodbijanje odločbe s predpisanimi pravnimi sredstvi.

Odgovarja še na očitke tožnikov glede kršitve 34. člena PUP ter ugovorov, ki se tičejo požarno varstvenih normativov, obveznega 5 m zelenega pasu, pravilnost ureditve načrtovanih parkirnih mest, revizije projektne dokumentacije, in kulturno varstvenega soglasja. Glede zatrjevanja nezakonitosti in neustavnosti PUP se sklicujejo na sodbo Upravnega sodišča I U 1952/2010 z dne 5. 5. 2011. Tožniki izpodbijajo gradbeno dovoljenje in odločitev drugostopenjskega organa o stroških pritožbenega postopka (2. in 3. točka izreka odločbe upravnega organa druge stopnje). Navedene odločitve izpodbijajo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka. Menijo, da je izpodbijana odločitev politična in ne pravna. V tožbi navajajo, da so lastniki stanovanjskih hiš, ki jih bo gradnja tako ogromnega objekta (prostorske dominante) najbolj neposredno in konkretno prizadela. Objekt naj bi jim skoraj v celoti odvzel sončno svetlobo in poslabšal pogoje njihovega bivanja, s tem pa posegel v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave in v pravico do zasebne lastnine iz 33. in 67. člena Ustave, kar je zasebni interes. Bistveno naj bi bile kršene določbe upravnega postopka, ker je toženka izvedencu s sklepom dala napačno nalogo, in sicer odločati, ali je predvideni objekt glede potrebnih odmikov skladen s podzakonskimi predpisi, ni pa ugotovil, kakšne so dejanske razdalje med kapjo oziroma horizontalnimi lomi strešine predvidenega objekta in tožnikovih objektov. S tem je bilo kršeno načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Opozarja na pomanjkljivosti mnenja, zaradi katerih so predlagali ogled, kjer naj bi se ugotovili točni odmiki obstoječih stavb od načrtovanega objekta in dejstvo, da so popravljeno mnenje prejeli šele na obravnavi dne 14. 11. 2011 in da jim ni bil dan rok, da se do njega opredelijo. Predlagali so tudi soočenje izvedenca D.D. z izvedencem prof. dr. E.E. glede osončenja. Navedeni dokazni predlogi niso bili izvedeni, prav tako pa tudi ni bilo odločeno o njihovem predlogu za izločitev izvedenca. Zaradi navedenih kršitev je bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj odmiki niso natančno ugotovljeni. Iz vodilne mape investitorja z junija 2010 izhaja, da je objekt na parceli št. 99/29 oddaljen 11,89 m in objekt na parceli št. 99/16 oddaljen 10,10 m, kar je manj kot 14,70 m. Odmik od objekta na parceli št. 99/10 oziroma št. 99/60 pa je komaj 6,20 m. S tem, ko je izvedenec opravil ogled situacije, ne da bi nanj povabil stranke, je kršil načelo zaslišanja strank. Pri tem se sklicujejo na sodbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 171/00z dne 12. 7. 2001. Menijo, da bi morala toženka vlogo prizadete stranke zavreči kot nepopolno, ker na poziv prvostopenjskega upravnega organa ni predložila podatkov o volumnu sosednjih oziroma primerljivih objektov. Zaradi pomanjkanja teh podatkov se odločbe v tem delu ne da preizkusiti. S povečanjem gabaritov (tudi volumna) se povečajo škodljive imisije na sosednja zemljišča (osončenje, hrup, smrad, požarna ogroženost).

Že iz datuma revizije, na katero se sklicuje toženka, je razvidno, da se ta ne nanaša na vodilno mapo, datirano z mesecem novembrom 2009 in vodilno mapo, datirano z mesecem junijem 2010. Prav tako je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Kranj, kulturnovarstveno soglasje izdal pol leta pred končnim projektom.

Toženka je ravnala nepravilno in pristransko, ko se ni opredelila do njihovih izvedenskih mnenj, in sicer ocene osončenja objektov z dne 9. 4. 2009 in elaborata geodetske storitve z dne 17. 9. 2009, ki naj bi dokazoval premajhno oddaljenost med njihovimi objekti in načrtovanimi objekti.

Tožniki so zaradi ugotovitve neskladja projekta s PUP predlagali postavitev neodvisnih izvedencev v postopku glede ocene osončenja, odmikov med najbolj izpostavljenimi deli objektov, ocene zazidanih površin objekta in odstotka zelenih površin, do česar pa se toženka ni opredelila. Tožniki imajo za te zahteve jasen in konkreten interes, saj bi objekt s predimenzioniranimi gabariti, pomanjkanjem parkirnih mest, brez za to potrebnih zelenih pasov in brez potrebnih minimalnih odmikov od parcelnih mej glede povzročanja bodočih emisij (osenčenje, hrup, nevarnost požara, smrad) bistveno poslabšal njihovo vsakdanje življenje.

Menijo, da je Obvezna razlaga nezakonita in neustavna, in sodiščiu predlagajo, naj uporabi načelo exceptio illegalis ali sproži postopek za oceno njene ustavnosti oziroma zakonitosti. Pojasnjujejo, zakaj naj bi obvezna razlaga vsebinsko spreminjala določbo 19. člena PUP v škodo tožnikov.

Pojasnjujejo, zakaj menijo, da je projekt v nasprotju s 34. členom PUP. Menijo, da je prizadeta stranka načrtovala najmanj 28 parkirnih mest premalo, oziroma jih je načrtovala na neustreznem parkovnem območju, kjer parkirišč ne bi smelo biti. Dvomijo pa tudi v podatke prizadete stranke o obsegu zelenih površin. Ker izvedenec ni vrisal parcelnih mej, lahko tožniki o pravilnosti vrisa gradbene meje zgolj ugibajo. Menijo, da bo objekt v severnem delu gradbeno mejo presegel. Ker so odmiki predvidenih skrajnih točk objekta proti severno ležečim parcelam manjši, kot odmiki teh mej od fasade predvidenega objekta, je očitno, da so predvidene skrajne točke načrtovanega objekta postavljene proti tem parcelam, kar pomeni, da je gradbena meja presežena. Pri tem se sklicujejo na 4. člen PUP.

Menijo, da projektna dokumentacija ni v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji, saj bi prizadeta stranka morala predložiti še načrt izkopa osnovne podgradnje za podzemne objekte. Iz povzetka poročila revidenta pa ne izhaja, katere vodilne mape in katere načrte naj bi pregledal. Zmotno in nepopolno naj bi bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje glede števila parkirnih mest na severni strani načrtovanega objekta pa tudi ni nobenega zelenega pasu, kar je v nasprotju z določbami PUP. Načrtovana dovozna pot po jim bo povzročala dodatne emisije, v primeru požara pa bo predstavljala nevarnost. Ker toženka ni navedla, kateri predpis je upoštevala glede požarnovarnostnih normativov, tožniki teh ugotovitev ne morejo preizkusiti. Tudi sicer pa je odmik parcel št. 99/10, 99/60 in 99/19 manjši od 5 m. Tožniki sodišču predlagajo, naj po glavni obravnavi, na kateri naj izvede predlagane dokaze, tožbi ugodi, odpravi izpodbijano gradbeno dovoljenje in 2. ter 3. točko odločbe organa druge stopnje ter izdajo gradbenega dovoljenja zavrže oziroma zavrne; podrejeno pa naj zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek z ustreznimi napotki; v obeh primerih naj toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka A. d.o.o. je na tožbo odgovorila in predlagala, naj sodišče tožbo zavrne, tožnikom pa naloži, naj jim povrne stroške postopka. Navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločitev zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je že v sodbi I U 1952/2010 opredelilo obseg varstva pravnih koristi, ki jih lahko tožniki kot stranski udeleženci varujejo v tem postopku, in sicer so to ugovori, ki se nanašajo na odmike od njihovih objektov in na višino načrtovanega objekta, kolikor ta lahko vpliva na osončenje. Tožniki višini načrtovanega objekta ne morejo ugovarjati, če ta v njihov pravni položaj ne posega. Enako velja za ustreznost volumna načrtovanega objekta, načrtovanega števila parkirnih mest in obsega zelenih površin. Preostali ugovori tožnikov se namreč po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO-1, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje in se v ničemer ne nanašajo na pravne koristi tožnikov, oziroma jih je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojni organ dolžan preveriti v javnem interesu. S pavšalnimi ugovori o povečanju hrupa, smradu in požarni ogroženosti, ki niso utemeljeni z nobenimi dokazi, posega v njihov pravni položaj niso izkazali. Tudi revizija projektov za zahtevne objekte in izdaja kulturnovarstvenega soglasja je predpisana v javnem interesu. Enako velja glede tožbenih ugovorov o pomanjkljivostih projektne dokumentacije. Ker tožniki ne navedejo, na kateri njihov pravni položaj se nanaša ugovor, ki se tiče izpolnjevanja požarnovarstvenih normativov, da je odmik od parcel št. 99/10, 99/60 in 99/19 manjši od 5 m, ga sodišče ni preizkušalo.

Predmet tožbe je odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja za gradnjo stavbe, ki naj bi bila nova prostorska dominanta v naselju, to je Doma starejših občanov ... Ni sporno, da se predvidena gradnja nahaja v območju prostorske enote MO-DZ 58, in da je tovrstna gradnja skladna z 8. in 9. členom PUP.

Tožniki v tožbi zatrjujejo nezakonitost in neustavnost Obvezne razlage, hkrati pa trdijo, da načrtovani objekt ni skladen z določbami PUP, zakoni in Ustavo, gradnji pa nasprotujejo predvsem zato, ker naj bi jim prekomerno odvzela sončno svetlobo.

Sodišče je že v sodbi, opr. št. I U 1952/2010 zavzelo stališče, da navedena Obvezna razlaga ne presega vsebine tretje alinee 19. člena PUP. Sodišče je navedeno stališče utemeljilo z razlago, da je kot izhodišče za določitev odmika predvidenega objekta od obstoječega določena višina kapi predvidenega objekta in da je vpliv roba strehe na osončenje odvisen od višine kapi oziroma horizontalnega loma strešine. Zato že po naravi stvari iz navedene določbe PUP, ki ureja izključno odmike novozgrajenih objektov glede na obstoječe objekte zaradi primerne zagotovitve osončenja, izhaja, da se kot odmiki od objektov štejejo odmiki med kapjo oziroma med horizontalnim lomom strešine in zunanjim zidom (fasado) nižjega objekta. Sodišče pojasnjuje, da PUP glede osončenja ureja odmike novozgrajenega objekta, ki vpliva na osončenje obstoječega objekta, od obstoječih objektov v tretji alinei 19. člena. Če novozgrajeni objekt ali njegov del ne vpliva na osončenje obstoječega objeta, pa PUP določa minimalni odmik predvidenega objekta od parcelne meje v drugi alinei 19. člena.

Odmiki novozgrajenih objektov ali njihovih delov, ki ne vplivajo na osončenje obstoječega objekta, od mej sosednjih zemljišč, so torej urejeni v drugi alinei 19. člena PUP in morajo biti vsaj 4 m od meje sosednje parcele, manjši odmik je možen ob soglasju lastnika sosednje parcele. Ker tožniki ne navajajo, da bi skrajni deli predvidenega objekta vplivali na osončenje njihovih objektov, so neutemeljeni tožbeni ugovori, da sta odmika predvidene gradnje (skrajne točke) od objektov na parc. št. 99/29 in 99/16 premajhna (manjša od 14,7 m). Kako naj bi odmik predvidenih objektov od objekta na parceli 99/10 oziroma 99/60 in ureditev iz Obvezne razlage, da se nanaša na zahtevne in manj zahtevne objekte, ki so namenjene stalnemu bivanju ljudi, vplival na pravni položaj tožnikov, pa ti ne pojasnijo.

Prav tako po presoji sodišča ne presega vsebine tretje alinee 19. člena PUP Obvezna razlaga v delu, ko definira, kateri objekti se štejejo, da ležijo južno, jugovzhodno ali jugozahodno od obstoječega objekta. Obvezna razlaga je zavzela logično in razumno razlago navedene določbe, ki bi jo v vsakem posameznem primeru ob pravilni uporabi tretje alinee 19. člena PUP lahko zavzel organ, tudi če Obvezne razlage ne bi bilo.

Neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev določb postopka. Sodišče pritrjuje tožnikom, da se izvedenec postavlja za razrešitev strokovnih, in ne pravnih vprašanj, vendar je že drugostopenjski organ presodil, da je bilo izvedensko mnenje z dne 12. 10. 2011 pomanjkljivo, ugotovitve izvedenca o tem, ali so odmiki obstoječih hiš v severnem oz. južnem (obravnavanem območju) ustrezni Obvezni razlagi PUP pa neupoštevne. Se pa sodišče strinja s presojo upravnega organa druge stopnje, da so iz mnenja in njegove dopolnitve na ustni obravnavi ter skice razvidne vse bistvene okoliščine, potrebne za rešitev zadeve, in sicer določitev severnega in južnega območja, iz katerega izhaja, da v severno območje spadajo objekti na B. 25 in 26 ter objekt C. 37b, v južno pa objekta C. 9 in C. 5, višine kapi in projekcije vseh horizontalnih lomov strešin novega objekta, ugotovitev, da na južni strani predvidenega objekta ni horizontalnega loma strešine, na severni pa presega več kot polovico celotne dolžine horizontalne kapi strešine in višina horizontalnega loma. Prav tako se sodišče strinja, da so imeli tožniki, kljub temu, da so dopolnitev mnenja prejeli šele na ustni obravnavi, dovolj časa, da se do nje opredelijo, saj je od prejema dopolnitve, do izdaje odločbe preteklo 21 dni, poleg tega pa tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo vsebine izvedenskega mnenja argumentirano niso izpodbijali.

Prav tako se sodišče strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da je dovolj, da je na skici prikazana lega novogradnje in sosednjih objektov in linija minimalnih zahtevanih odmikov, iz katere izhaja, da predvideni objekt ne sega v to območje in ni treba na terenu posebej meriti odmikov posameznih objektov od predvidene novogradnje. Predlagani ogled, kjer naj bi se ugotovili točni odmiki obstoječih stavb od načrtovanega objekta, zato tudi po presoji sodišča ni bil potreben. Sodišče še pripominja, da se minimalne načrtovane odmike prikaže (v lokacijskih podatkih vodilne mape PGD) na certificiranem geodetskem načrtu (tretji odstavek 6. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji), tožniki pa razen pavšalnih trditev o neustreznosti meritev odmikov niso z ničemer dokazovali, da so te linije odmikov na grafičnem prikazu neustrezne oz. da so njihovi objekti v naravi dejansko drugače postavljeni (ali potek mejne črte), kot je to razvidno iz geodetskega načrta. Tudi sicer so odmiki novogradnje (fasade in skrajne točke) tako od mej sosednjih zemljišč, kot od fasad sosednjih objektov del izreka izpodbijane odločbe. Če ob graditvi predvidenega objeta ti ne bodo zagotovljeni, bo šlo za neskladno oz. nelegalno gradnjo in bo to stvar inšpekcijskih postopkov. Sodišče pa se strinja tudi s stališčem upravnega organa druge stopnje, da izmera odmikov objektov tožnikov, ki ležijo zunaj območja minimalnih odmikov, od načrtovane gradnje, ni relevantna, zato ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega gradbenega dovoljenja. Očitana kršitev načela zaslišanja strank iz 9. člena ZUP in pravice do pravnega sredstva zato ni bila podana.

Sodišče pritrjuje upravnemu organu druge stopnje tudi v stališču, da določbe PUP in Obvezne razlage določajo jasna merila za zagotavljanje minimalne osončenosti objektov in da če je predpisanim odmikom med objekti zadoščeno, je šteti, da je zadoščeno tudi predpisanemu standardu potrebnega osončenja. Pregled in pripombe na oceno osončenja s strani izvedenca D.D. so zato irelevantni, prav tako pa tudi tožbeni očitki v tej smeri, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje. To pa je tudi razlog, da predlagano soočenje izvedenca D.D. z izvedencem prof. dr. E.E. glede osončenja ni bilo potrebno, prav tako pa tudi ni bila potrebna opredelitev do ocene osončenja slednjega.

Glede zahteve za izločitev izvedenca sodišča pritrjuje ugotovitvi upravnega organa druge stopnje, da je bila dana le pogojno. Res je, da bi moral upravni organ razčistiti, ali tožniki dejansko zahtevajo izločitev izvedenca, in če, jih pozvati, da navedejo, iz katerega razloga iz 35. člena ZUP zahtevajo izločitev, ter o tem izdati sklep. S tem, ko toženka tega ni storila, je kršila določbe postopka. Ker pa tožniki niti v pritožbi, niti v tožbi niso navedli nobenega razloga iz 35. člena ZUP, zaradi katerega bi bilo treba izvedenca izločiti, zgolj nestrinjanje z delom izvedenca pa ni izločitveni razlog, navedena kršitev ni bistveno vplivala na odločitev v tej zadevi.

Prav tako niso bila bistveno kršena pravila postopka, ker izvedenec na ogled situacije ni povabil strank. Ogled, ki ga je v tem postopku opravil izvedenec, niti ni bilo procesno dejanje v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku, poleg tega je izvedenec vsa relevantna dejstva, na katera je oprl svoje mnenje, oprl na listine, ki se nahajajo v spisu. Tudi sicer pa, kot rečeno, so imeli tožniki ob prejemu izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve na obravnavi možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, ne nazadnje tudi v roku 21 dni, ki je minil od obravnave, do izdaje odločbe ali pa v roku, ki je tekel za pritožbo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajajo tožniki, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.