Jedro

Upoštevaje ustavno odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v celoti odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2016 in odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2015 v drugem odstavku ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 20. 9. 2004, v roku 15-ih dni od pravnomočne sodbe. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi toženca v letu 2004 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožnikova pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojevanostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter načelo varnosti zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države. Pravica iz pokojninskega zavarovanja ne zastara in je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in je o njej mogoče kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine, niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 2004 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan tudi za nazaj. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del dohodkov pri obračunu osnove ni bil upoštevan, tožniku prikrito. Poudarja, da mora biti odločba obrazložena in da je obrazložitev obvezni sestavni del upravnega akta. Citira 156. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da mu je bila v letu 2004 starostna pokojnina odmerjena v skladu z 39. členom tega zakona. Vztraja, da mu od 20. 9. 2004 pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bil upravičen ob upoštevanju dela plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V danem primeru je bila z odločbo toženca iz leta 2004 očitno kršena določba zakona, in sicer zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava v škodo tožnika in v korist toženca. Zato bi toženec nezakonito odločbo o napačni odmeri pokojnine moral odpraviti ter mu povrniti škodo, ki mu je s tem nastala. Nadalje navaja, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo z dne 4. 9. 2004 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo, za obdobje od 20. 9. 2004 do 30. 6. 2015 še ni bilo odločeno. Pravnomočna odločba iz leta 2004 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. Zato je zahteva tožnika po izplačilu razlike med pokojnino, odmerjeno z odločbo v letu 2004 in novo odmerjeno pokojnino z odločbo v letu 2015, materialnopravno utemeljena. Poudarja, da bi se kršitev pravic pri izdaji odločbe iz leta 2004 lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočim zneskom na novo odmerjene pokojnine tudi za nazaj. V konkretnem primeru gre za odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka z vidika plačila prispevkov za obvezno zavarovanje izenačena z drugimi zavarovanci v bistveno enakih položajih. Predlaga ugoditev pritožbi in priznanje stroškov pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 17. 2. 2016, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 6. 2015. S slednjo je toženec po uradni dolžnosti odločil, da se tožniku uživalcu pokojnine sorazmerni del starostne pokojnine na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 od 1. 7. 2015 ponovno odmeri in znaša 781,30 EUR na mesec. Obenem je odločil, da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo in da se odločba št. ... z dne 4. 9. 2004 razveljavi. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik do višjega sorazmernega dela starostne pokojnine upravičen tudi za nazaj vse od upokojitve, to je od 20. 9. 2004 do 30. 6. 2015. V zvezi s tem vprašanjem je med pravdnima strankama sporno pravno vprašanje glede pravilne uporabe odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I239/14-10, Up 1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 (Ur. l. RS, št. 30/2015)

6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo št. ... z dne 4. 9. 2004 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 20. 9. 2004 dalje po ZPIZ-1. Pri odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine pa niso bili upoštevani zneski plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup.

7. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 ugotovilo, da ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) in ponovno Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v določbi 183. člena. Zato v primeru, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oz. pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče RS odločilo da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevalo upoštevanja plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ/2 omogočile uporabo navedenih izrednih pravnih sredstev, v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovnega odločanja o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici z uporabo posebnega pravnega sredstva. Ker po stališču Ustavnega sodišča RS za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je ZPIZ-1 v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS.

8. Ustavno sodišče RS pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Hkrati je tožencu naložilo, da mora odločbo o ponovni odmeri pokojnine izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas odločitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I - IV. točka izreka). Pri tem je odločilo tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oziroma pravnih situacijah učinkuje. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.

9. Upoštevaje navedeno ustavno odločbo je toženec v konkretni zadevi, glede na to, da je z odločbo z dne 6. 6. 2015 potrjeno z dokončno odločbo z dne 17. 2. 2016 po uradni dolžnosti ponovno odmeril sorazmerni del starostne pokojnine, ker je ugotovil, da je tožnik prejel tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, pravilno na novo odmerjeni sorazmerni del starostne pokojnine priznal za čas od 1. 7. 2015 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje.

10. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, da je citirano odločbo Ustavnega sodišča RS sodišče prve stopnje pravilno razlagalo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Da odločba o novi odmeri sorazmernega dela starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo to določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg Ustavnega sodišča RS v zvezi z 10 letnim rokom, velja za tožnika kot pozitiven odstop v siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2, glede na to, da gre za odločbo z dne 4. 9. 2004 in da je 10-letni rok določen v 183. členu ZPIZ-2, že potekel. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. Glede na takšno odločbo Ustavnega sodišča RS se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev načela pravice do socialne varnosti in do kršitve načela enakosti pred zakonom. V tej zadevi pa tudi ni odločilnega pomena dejstvo, da upokojenci na to, da del dohodkov ni bil upoštevan, niso bili posebej opozorjeni.

11. Glede obširnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov in na uveljavljanje na novo odmerjenega sorazmernega dela starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, to je od 20. 9. 2004 dalje, ker pri izračunu ni bil upoštevan del plače, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, skladno z vsem obrazloženim, tudi po stališču pritožbenega sodišča citirana odločba Ustavnega sodišča RS, kakor tudi določba 183. člena ZPIZ-2, ne dajeta nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjenega dela sorazmernega dela starostne pokojnine že od 20. 9. 2004 dalje oziroma, da bi odločba, s katero je na novo odmerjena starostna pokojnina lahko učinkovala že od priznane pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

12. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.