Jedro

Tožnika je potrebno obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati njegovo delazmožnost upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje. Tožnik lahko, glede na zdravstveno stanje (kronična degenerativna bolezen osteoartikularnega aparata) in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Ker je bil tožnik v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur, je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil v v spornem obdobju začasno nezmožen za delo za polni delovni čas, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 5. 8. 2013 v zvezi z odločbo št. ... z dne 16. 7. 2013, odločba št. ... z dne 4. 11. 2013 v zvezi z odločbama št. ... z dne 9. 10. 2013 in št. ... z dne 10. 9. 2013, odločba št. ... z dne 2. 12. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 14. 11. 2013, odločba št. ... z dne 14. 2. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2014, odločba št. ... z dne 28. 3. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 20. 3. 2014, odločba št. ... z dne 22. 4. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 4. 4. 2014, odločba št. ... z dne 5. 6. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 13. 5. 2014, odločba št. ... z dne 15. 9. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 7. 8. 2014, odločba št. ... z dne 20. 10. 2014 v zvezi z odločbo št. ... z dne 1. 10. 2014, odločba št. ... z dne 9. 1. 2015 v zvezi z odločbo št. ... z dne 10. 12. 2014 ter, da se ugotovi, da je začasno nezmožen za delo za polni delovni čas od 16. 7. 2013 do 3. 1. 2015 zaradi bolezni. Dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo na podlagi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter mnenj sodnega izvedenca za ortopedijo A.A. in B.B., katerega je tudi zaslišalo. Degenerativno okvaro hrbtenice, težave z ledveno in vratno hrbtenico je pri tožniku mogoče spremljati že od leta 1994 oziroma 1996 dalje. Stanje se je poslabšalo oktobra leta 2011, ko je bil zaradi bolečin v križu z izžarevanjem vzdolž leve spodnje okončine obravnavan pri izbranem zdravniku. Opravil je pregled pri nevrokirurgu, ki je menil, da ni indikacije za nevrokirurško zdravljenje. Z EMG preiskavo je bila potrjena koreninska okvara pete ledvene in prve križnične korenine levo. Funkcionalnost ledvene hrbtenice ni bistveno prizadeta. Degenerativne spremembe vratne hrbtenice zaenkrat ne povzročajo pomembnejših funkcionalnih motenj. EMG preiskava zgornjih okončin ni potrdila morebitne koreninske okvare, razkrila pa je precejšnjo utesnitveno nevropatijo medialnih živcev v področju obeh zapestnih prehodov. Od oktobra 2012 je tožnik voden pri ortopedu zaradi težav z obema kolenskima sklepoma. Potrjene so precejšnje degenerativne spremembe in svetovana endoprotetična oskrba levega kolena in kirurško zdravljenje v smislu artroskopske toalete desnega kolena. Pri tožniku obstaja že precejšnja funkcionalna motnja levega in nekoliko blažja motnja desnega kolena. Iz internističnih preiskav izhaja, da so bile izključene hemodinamsko pomembne spremembe na velikih žilah in srcu, ob medikamentozni terapiji je krvni tlak ustrezno urejen. Tožniku je svetovana ustrezna dieta in redukcija telesne teže, agresivnejše zdravljenje ni bilo potrebno. Psihiater ne ugotavlja nikakršne psihopatologije. V spornem obdobju tožnik ni bil zmožen za delo voznika tovornjaka niti v polnem niti v skrajšanem delovnem času, lahko pa v okviru svoje dejavnosti začasno opravlja druga dela s stvarnimi razbremenitvami, to je brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja, čepenja, klečanja, hoje po neravnem terenu, lestvah in stopnicah v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Začasno bi lahko opravljal lažja vzdrževalna in administrativno organizacijska ter vodstvena opravila. V okviru dejavnosti C. s.p. je razvidno, da ima tožnik zaposlenih 16 oseb in sicer 12 voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev, špediterje, mehanike in serviserje. Tožnik ima kot delovna mesta opisano delo prokurista, mehanika voznika, prodajalca voznika in disponenta. Tožnik od leta 2011 dalje po lastni izpovedi dela voznika kamiona ne opravlja. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da bi tožnik glede na svoje zdravstvene težave, lahko opravljal bistvena opravila v okviru svoje dejavnosti v skrajšanem delovnem času.

2. Pritožuje se tožnik. Meni, da mu zdravstveno stanje ne omogoča opravljati del, ki jih sodišče navaja v sodbi prav tako zdravljenje še ni končano in so občasne bolečine sedaj neznosne. Navaja, da je izjava o varnosti z oceno tveganja napisana izključno za podjetje in ne za posameznega delavca. V dejavnosti del, ki jih navaja izvedenec ortopedije B.B., to je fizično manj zahtevna dela v času 4 ure dnevno, ne obstajajo, saj se ukvarjajo s težkim transportom in servisom za montažo avtoplaščev osebnih, tovornih vozil in težke gradbene mehanizacije. Ne sprejema dejstva, da se njegovo zdravstveno stanje ocenjuje za nazaj. Ne strinja se z mnenjem izvedenca, da je moč njegove zdravstvene težave zdraviti z FTH ukrepi, omejitvijo aktivnosti, predvsem težkega fizičnega dela, daljše hoje in stoje. Dela poklicnega voznika ne opravlja zaradi zdravstvenih težav, delavce ima zaposlene iz razloga, ker vsega dela ne more opraviti sam, kar pa ne pomeni, da je sposoben opravljati svoje delo 4 ure. Za dolgo zdravljenje so krive dolge čakalne dobe.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da se začasna nezmožnost tožnika presoja za dela in naloge glede na izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki jo za s.p. predpisujejo predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu. Oblikovana je za sklope delovnih mest in tako med drugim opredeljuje nevarnosti in tveganja posebej za delovno mesto disponenta - direktorja, kamor gre uvrstiti tožnika glede na to, da je nosilec dejavnosti in je kot tak tudi zavarovan po zavarovalni podlagi 005 ter posebej za delovno mesto voznika. Glede na število zaposlenih voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev tožnika ni mogoče obravnavati enako kot nekoga, ki je samozaposlena oseba, brez drugih zaposlenih in opravlja več dejavnosti ter bi se ugotovilo, da je sposobna za opravljanje le določenih del. Tožnik ima registriranih okoli 30 dejavnosti in je tako nabor del že znotraj posamične dejavnosti zelo obsežen, prav tako opravljanje vseh dejavnosti. To da je tožnik naročen na določene zdravstvene storitve oziroma, da samo zdravljenje še ni zaključeno samo po sebi ne izključuje ugotovitve zmožnosti za delo. Tožnik postavitvi novega izvedenca ni nasprotoval. Navedbe tožnika glede mnenja izvedenca dr. B.B. pa so bile pavšalne in popolnoma nekonkretizirane. Predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavo in odločanje združilo deset tožb tožnika zoper toženo stranko glede njegove začasne zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo in sicer za časovno obdobje od 16. 7. 2013 do 3. 1. 2015. 7. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; ZZVZZ) in v določbah Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami; Pravila). Skladno z drugim odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije. Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe in nato opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

8. Zavarovanec je zavarovan na zavarovalni podlagi 005 kot nosilec dejavnosti, tožnikova dejavnost glasi na C. s.p.. Iz izpisa z ZZZS z dne 17. 4. 2014 je razvidno, da ima tožnik zaposlenih 16 oseb in sicer 12 voznikov težkih motorjev in vlačilcev, špediterje, mehanike in serviserje. Kot izhaja iz izpovedi tožnika je ta svojo dejavnost začel že pred 35 leti in je na začetku vse delo opravljal sam, potem je zaradi širitve posla zaposlil delavce tako, da se sedaj zmore dejavnost izvajati brez njega. Tožnik je delo voznika kamiona opravljal samo v primeru kakšne bolniške zaposlenih delavcev oziroma kakšne intervencije, kar pa več ne počne od leta 2011 dalje. Tožnik kot nosilec dejavnosti je torej tisti, ki delo organizira, lahko opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila in je prvostopenjsko sodišče navedeno sporno vprašanje, glede katerih del je potrebno ugotavljati tožnikovo začasno nezmožnost v spornem obdobju, pravilno opredelilo dela, ki jih tožnik kot nosilec dejavnosti opravlja. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem pravilno oprlo tudi na izjavo o varnosti z oceno tveganja, ki je oblikovana za sklope delovnih mest in je pri tožnikovi dejavnosti opredeljena tudi posebej za delovno mesto disponenta - direktorja ter posebej za delovno mesto voznika. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno tožnika obravnavati kot nosilca dejavnosti direktorja - disponenta in v okviru te dejavnosti tudi ocenjevati, upoštevajoč njegovo zdravstveno stanje, njegovo delazmožnost. 9. Glede zdravstvenega stanja sta mnenji obeh, s strani sodišča postavljenih sodnih izvedencev (ortopeda A.A. in ortopeda B.B.), skladni. Pri tožnikovem zdravstvenem stanju gre za kronično degenerativno bolezen osteoartikularnega aparata, ki napreduje počasi in jo je mogoče zdraviti z neoperativnimi in z operativnimi metodami zdravljenja. Neoperativno zdravljenje, za kar se je odločil tožnik, se izvaja z občasnimi fizioterapevtnimi ukrepi, omejitvijo aktivnosti, predvsem težkega fizičnega dela, daljše hoje in stoje ter občasnim jemanjem zdravil proti bolečinam. Po mnenju specialista ortopeda A.A. bi tožnik v obdobju od 26. 3. 2014 do 31. 7. 2014, upoštevajoč zgolj medicinsko dokumentacijo, lahko opravljal svoje delo voznika B, C, E kategorije po 4 ure dnevno, v kolikor to delo ni povezano z dvigovanjem in prenašanjem težjih bremen. Glede na osebni pregled in na slabšanje stanje v predelu kolen je njegova sposobnost za voznika motornega vozila vprašljiva in bi bil stalež v celoti utemeljen. Pri tožniku obstajajo razlogi za stvarne razbremenitve, ki se nanašajo na to, da ne dviguje in prenaša težja bremena in da dalj časa ne dela v prisilni drži, ne zmore daljše hoje in stoje, čepenja in klečanja. Da za delo voznika kategorij B, C, E tudi v skrajšanem delovnem času tožnik ni zmožen izhaja tudi iz mnenja izvedenca B.B.. Iz istega mnenja pa izhaja, da je bil tožnik zmožen opravljati delo s stvarnimi razbremenitvami in dodatno časovno razbremenitvijo delo po 4 ure dnevno v okviru svoje dejavnosti (avtoprevozništvo s.p.).

10. Prvostopenjsko sodišče podrobneje povzema zdravstvene težave tožnika, ki predstavljajo oviro pri opravljanju določenih del in jih v posledici tega pritožbeno sodišče ponovno ne navaja. Iz izvedenskega mnenja B.B. izhaja, da tožnik pri opravljanju drugega dela potrebuje naslednje stvarne razbremenitve, brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, brez pogostega pripogibanja, čepenja, klečanja, hoje po neravnem terenu, lestvah in stopnicah. Delo lahko opravlja le v polovičnem delovnem času, to je 4 ure dnevno. V takšnem skrajšanem delovnem času lahko opravlja lažja vzdrževalna dela in administrativna, organizacijska in vodstvena opravila.

11. Prvostopenjsko sodišče ni tako imelo nobenega razloga, da bi ob usklajenih mnenjih obeh izvedencev glede zdravstvenih težav tožnika postavilo še tretjega izvedenca. To sodišče naredi le takrat (3. odstavek 254. člena ZPP), če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. V danem primeru takšne situacije ni bilo.

12. Izvedenca sta izvedensko mnenje podala na podlagi celotne zdravstvene dokumentacije tožnika in tudi na podlagi osebnega pregleda tožnika. Tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da ni možno ocenjevati zdravstvenega stanja za nazaj. Prav nasprotno, zdravstvena dokumentacija in osebni pregled sta tista, na podlagi katerega lahko izvedenci posamezne stroke podajo izvid in mnenje. Že povzetek iz tožnikove zdravstvene dokumentacije od marca 2012 do januarja 2015 obsega štiri strani citiranih izvidov.

13. Ob skladnih izvedenskih mnenjih obeh sodnih izvedencev specialistov ortopedov, ki temeljita na obširni medicinski dokumentaciji in sta z njo skladni, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo zdravstveno stanje tožnika v spornem obdobju, prav tako je pravilno štelo, katera so dela, ki jih tožnik kot nosilec dejavnosti, na podlagi katere je tudi zavarovan, opravlja. Tožnik tako lahko, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in težave, ki jih ima, opravlja bistvena opravila v okviru dejavnosti v skrajšanem delovnem času. To je organizira delo, opravlja administrativna dela, lažja vzdrževalna dela ter vodstvena opravila. Tožnik je tako bil v spornem obdobju zmožen navedena dela opravljati v skrajšanem delovnem času 4 ur.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.