Jedro

Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 10. 2020 in sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 13. 9. 2023, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo dne 27. 9. 2023, temveč traja do odločitve sodišča prve stopnje, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na plačilo razlike v plači med izplačanim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če bi delal od 13. 9. 2023 do 27. 9. 2023 in na plačilo denarnega povračila v višini 24.779,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je storil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Toženka je za primer kršitve prepovedi fotografiranja in snemanja na celotnem področju pristanišča A. v svojih internih aktih predvidela opozorilo varnostnega osebja, začasno 24-urno odstranitev iz pristanišča ter varnostni ukrep odvzema dovolilnice. Opomin in začasna odstranitev sta bila tožniku tudi izrečena, nato pa je tožnik delo opravljal še 16 dni, čeprav je bila toženka s kršitvijo in vsemi okoliščinami v zvezi z njo seznanjena neposredno po dogodku. Presojo, ali gre za hujšo kršitev je tako potrebno opraviti tudi upoštevajoč te okoliščine. Če bi toženka kršitev dejansko štela za hujšo, bi bilo pričakovati, da bo takoj sprožila postopek izredne odpovedi in tožniku izrekla prepoved opravljanja dela. Očitno je torej, da je tudi sama ni štela za hujšo. Nepravilen je zaključek sodišča, da je tožnik naklepoma snemal reševanje nezavestnega gasilca, vendar ne z namenom takojšnjega opozorila sodelavcev na nevarnost. Ugotovitev nima podlage v izvedenem postopku, saj je sodelavec B. B., jasno izpovedal, da je tožnikovo sporočilo razumel kot opozorilo. Posnetek je tožnik napravil in ga delil v zaprto skupino Viber zgolj z namenom opozoriti sodelavce. Posnetek je, ko so prišli na varno v garažo, tudi izbrisal. Ni dokazano, da bi tožnik kršil predpise o varnosti in zdravju pri delu in prepoved škodljivega ravnanja, o tem sodba tudi ne vsebuje razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti kršil interna pravila. Toženka je tožniku očitala tudi, da je bil posnetek iz Viber skupine deljen naprej v javnost, kar pa ni krivda tožnika in bi moralo sodišče to upoštevati, saj tožnik ne more nositi odgovornosti za ravnanje svojih sodelavcev. Sodišče ne pojasni, s kakšnim namenom naj bi posnetek nastal. Tožnik ni imel namena, da se posnetek širi v javnosti. Prav tako ni imel namena škodovati ugledu toženke. Tudi o tem sodba nima razlogov in sta podani kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s krivdo še izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo zatrjevanega dejstva, da je v trenutku nezgode ravnal instinktivno in v strahu. Tudi drugi sodelavci fotografirajo in snemajo ter slednje objavljajo na družbenih omrežjih. Sodišče napačno zaključuje, da se tožnik ni takoj umaknil iz vagona na varno, ter da ni poskrbel za svojo varnost, temveč je bil po udaru strele še pet do deset minut na vagonu. Tožnik ni bil toliko časa na vagonu. Tudi sodelavec B. B. je izpovedal, da je bil tožnik na vagonu zgolj kakšno minuto. Napačen je zaključek, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, kljub temu, da je tožnik med dnevom kršitve in prepovedjo opravljanja dela, delal po razporedu. Tožnikov nadrejeni in član uprave sta potrdila, da sta zaupanje v tožnika izgubila že ob nesrečnem dogodku, nato pa sta dopustila, da je tožnik po začasnem ukrepu odstranitve iz pristanišča zopet normalno prišel na delo, kar dokazuje, da toženka zaupanja vanj dejansko ni izgubila. Toženka tako ni izkazala pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Tožnik meni, da bi bilo potrebno presoditi ali bi bil opomin, disciplinski postopek ali redna odpoved dovolj strog ukrep. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku s stroškovno posledico oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi prepričljivo utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

6.Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nobenih elementov očitane bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje odločilne razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Prav tako ni podana očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi moral tožnik v pritožbi natančno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi sodišče listinam in zapisnikom o izvedbi dokazov pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ker tega ni storil, pa pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

7.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu manipulant vagonskega tovora. Dne 27. 9. 2023 mu je toženka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Tožniku je očitala, da je 28. 8. 2023 med delom neupravičeno, oziroma nedovoljeno fotografiral oziroma snemal zelo hudo nesrečo pri delu, ko je toženkinega delavca - gasilca med neurjem zadela strela, nato pa je posnetek delil s sodelavci na družbenem omrežju v zaprti skupini. Eden od prejemnikov je nato posnetek javno objavil, tudi na spletnem mediju C. Dodatno mu je očitala, da je v času neurja zaradi snemanja splezal na vagon v nasprotju s predpisi o varnem delu. Toženka je ocenila, da je kršitev materialno ali moralno škodovala njenim poslovnim interesom, s snemanjem pa je tožnik izkazal tudi nespoštljiv odnos do sodelavcev. Ker je prepoved fotografiranja in snemanja izrecno navedena v njenih internih aktih, šteje, da kršitev te prepovedi pomeni hudo kršitev, storjeno naklepoma ali vsaj iz hude malomarnosti. Toženka je ocenila še, da ima kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izkazan očitek iz izredne odpovedi, tj. naklepna hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot posledica nespoštovanja izrecnih navodil delodajalca o prepovedi snemanja na celotnem območju pristanišča A., nespoštovanja navodil delodajalca v zvezi z varnostjo pri delu ter nespoštovanja prepovedi povzročanja škodljivega ravnanja. Ni pa presojalo drugega očitka iz izpodbijane izredne odpovedi (torej, da je podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ker upoštevajoč izkazanost utemeljenosti izredne odpovedi že na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka uspela dokazati naklepno hujšo kršitev pogodbene obveznosti, kršitev pa je bila taka, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo presojo, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Ne drži pritožbeni očitek, da ni dokazano, da bi tožnik kršil predpise o varnosti in zdravju pri delu in prepoved škodljivega ravnanja, ter da o tem sodba nima razlogov. Tožnik zatrjuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj meni, da so podane očitane kršitve in je sodbo v tem delu mogoče preizkusiti, zato očitana postopkovna kršitev ni podana. Res je sicer sodišče ugotovilo, da tožnik na vagon ni splezal samovoljno in izključno zato, da bi neupravičeno snemal, kot mu je to očitala toženka v izredni odpovedi, kljub temu pa je pravilno ugotovilo, da je tožnik kršil predpise o varnosti in zdravju pri delu. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč utemeljeno zaključilo, da je s tem, ko je tožnik o nevarnosti obvestil nadrejenega, storil vse kar je bilo potrebno, kar pomeni, da bi moral nemudoma zapustiti vagon in se umakniti na varno, kot je nato vsem zaposlenim tudi odredil nadrejeni D. D. Tožnik se kljub temu, da se je očitno zavedal nevarnosti, saj je nanjo opozoril, ni takoj umaknil na varno, temveč se je po udaru strele v gasilca zadržal na vagonu in snemal reševanje ponesrečenca, ki ga je negibnega in nezavestnega po strehi vlekel drug gasilec, ki je ponesrečencu nudil prvo pomoč. S tem tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni poskrbel za svojo varnost, temveč je kršil tako navodila nadrejenega kot tudi predpise o varnosti in zdravju pri delu, kot mu je to očitala toženka in kot povsem jasno izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje. Pri tem ni pomembno, ali ima toženka službo, ki sledi vremenskim pojavom in delavce na njih opozarja, bistveno je, da se je tožnik zavedal nevarnosti, pa kljub temu ni nemudoma zapustil strehe vagona, kot je bilo tudi sicer navodilo nadrejenega.

10.Skladno s 35. členom ZDR-1 mora delavec spoštovati in izvajati predpise in ukrepe o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Z opisanim ravnanjem je tožnik to pravilo nedvomno prekršil, če ne namerno pa najmanj hudo malomarno, saj njegovo ravnanje odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca. Slednji se vsekakor po tem, ko je bil priča udaru strele in po tem, ko je že opozoril na nevarnost in prejel navodilo o takojšnjem umiku na varno, ne bi zadržal na vagonu in se nadalje izpostavljal nevarnosti ter pri tem še snemal občutljive prizore reševanja ponesrečenca. Tožnik v pritožbi neprepričljivo trdi, da je ravnal instinktivno, ter da je bil strah razlog za to, da se je zadržal na strehi vagona in naredil posnetek. Glede na življenjsko izkustvo je edina logična reakcija na strah umik s kraja nevarnosti, ne pa snemanje reševanja ponesrečenca. Koliko časa je bil tožnik na vagonu za presojo prav tako ni pomembno, sicer pa je tožnik sam izpovedal, da je na vagonu ostal več minut. Tožnik svojega ravnanja tudi ne more zrelativizirati z neizkazano pritožbeno navedbo, da toženka zaposlenih v primeru slabega vremena ne zaščiti oziroma je pretok informacij o tem neustrezen.

11.Glede na potek dogajanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik najprej poklical nadrejenega, nato pa je kljub temu, da je bila podana nevarnost za zdravje in življenje, ostal na vagonu in snemal ponesrečenca), sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo njegovim navedbam, da je posnetek napravil in ga posredoval v Viber skupino z namenom opozarjanja na nevarnost. Tožnik v pritožbi vztraja, da ni imel namena, da se posnetek širi v javnosti niti ni imel namena škodovati ugledu toženke. Ker sodba ne vsebuje razlogov o tem, s kakšnim namenom naj bi torej posnetek nastal, tožnik uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zatrjuje, da zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Tožnik, ki je bil seznanjen s prepovedjo fotografiranja in snemanja na celotnem območju pristanišča A., je to prepoved naklepoma kršil. Drugače kot naklepoma, te prepovedi niti ni mogel kršiti. Kakšen namen je tožnik zasledoval s snemanjem reševanja nezavestnega sodelavca ter kako je objavo posnetka dojel B. B. za presojo ni relevantno. Bistveno je, da se tožnik po udaru strele ne bi smel zadrževati na vagonu ter kljub izrecni prepovedi snemati reševanja ponesrečenca. Tudi ni bistveno, ali je tožnik imel namen škodovati ugledu toženke ali ne, kot tudi ne dejstvo, da je tožnik posnetek nato takoj izbrisal, temveč je odločilno, da je kljub izrecni prepovedi snemal videoposnetek s sporno vsebino ter ga delil med sodelavce. Ali je posnetek medijem posredoval tožnik ali kdo drug prav tako ni odločilno. S tem, ko je posnetek napravil ter ga delil v skupino Viber, v kateri je bilo cca 30 oseb, je omogočil, da se je posnetek pojavil v javnosti, s čimer je bilo poseženo v toženkin ugled tako z vidika zagotavljanja varnosti delavcev kot z vidika zagotavljanja diskretnosti vsebine blaga, ki ga toženka pretovarja. Slednje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi prič E. E. in F. F., ki sta prepričljivo izpovedala, da je toženka s strani lokalnega okolja ter strank, ki izrecno zahtevajo, da se njihovega tovora ne snema, prejemala vprašanja o tem, kako se je nesreča lahko pripetila ter o razlogih za snemanje blaga. Nedvomno je bila torej prekršena tudi prepoved iz 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivega ravnanja), kot je bilo tožniku očitano v izredni odpovedi. Neutemeljeno je pri tem tudi sklicevanje pritožbe na primere kršitev prepovedi snemanja oziroma fotografiranja s strani drugih delavcev, saj je predmet presoje utemeljenost izredne odpovedi, ki je bila podana tožniku in ne ravnanja drugih zaposlenih.

12.Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika predstavlja hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik zavestno ni spoštoval prepovedi fotografiranja in snemanja na območju delodajalca, snemanja se je lotil v razmerah, v katerih je ogrožal svoje zdravje in življenje, pri tem pa je, kar je še posebej nesprejemljivo, snemal reševanje nezavestnega sodelavca, ki se je poškodoval pri delu. Tožniku bi namreč moralo biti jasno, da snemanje takšnega dogodka predstavlja tudi hud poseg v zasebnost ponesrečenca, zaradi česar mu je toženka utemeljeno očitala tudi nespoštljiv odnos do sodelavcev. Na resnost kršitve ne vpliva dejstvo, da je tožnik po dogodku in do podaje pisne seznanitve o kršitvi opravljal delo. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, je imela toženka skladno z določili ZDR-1 možnost tožniku prepovedati opravljanje dela šele z uvedbo postopka izredne odpovedi, tj. z vročitvijo pisne seznanitve o očitanih kršitvah. Dejstva, da postopka ni uvedla takoj, prav tako ne zmanjšuje resnosti kršitve, saj ji zakon omogoča, da postopek izvede v doglednem času (izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora skladno z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga). Zakon prepoved opravljanja dela vpeljuje kot možnost in ne obvezo (tretji odstavek 110. člena ZDR-1). Tudi v kolikor toženka tožniku do podaje izredne odpovedi ne bi prepovedala opravljati dela, to na presojo teže kršitve ne bi vplivalo.

13.Tožnik v zvezi s presojo, da gre za hujšo kršitev tudi neutemeljeno izpostavlja, da je toženka v svojih internih aktih za kršitev prepovedi fotografiranja in snemanja predvidela le opozorilo varnostnega osebja, začasno odstranitev iz pristanišča ter varnostni ukrep odvzema dovolilnice in torej ni štela, da gre za hujšo kršitev, za katero bi predvidela izredno odpoved. Pritožbeno sodišče na navedeno odgovarja, da v konkretnem primeru ni šlo zgolj za vprašanje kršitve prepovedi snemanja, za katerega je toženka v svojih internih aktih predvidela varnostni (in ne delovnopravni) ukrep, ki se razteza na vse osebe, ki se zadržujejo na območju pristanišča A., temveč so bile pri presoji o tem, ali gre za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja odločilne okoliščine, v katerih je tožnik prepovedano snemal. Sodišče prve stopnje jih je celovito in pravilno presodilo, izrečen delovnopravni ukrep pa je njihova posledica.

14.Pritožba neutemeljeno vztraja, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno štelo, da je ta pogoj izpolnjen in je svojo odločitev tudi jasno in ustrezno obrazložilo. Pri presoji je sodišče prve stopnje upoštevalo tako težo in naravo kršitve, pa tudi to, kako je sama kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Pravilno je v zvezi z ugotovitvijo, da je delodajalec izgubil zaupanje v tožnika, kot posebej pomembno upoštevalo okoliščino, da je tožnik namenoma kršil prepoved snemanja, da je snemal nezavestnega sodelavca in z izdelavo in posredovanjem posnetka povzročil, da se je posnetek širil po družbenih omrežjih v času, ko so poškodovanca še oživljali in poškodovančeva žena še sploh ni vedela za moževo nesrečo. S tem v zvezi se je utemeljeno oprlo na izpoved prič E. E., tedanjega vodjo terminala G. in tožnikovega nadrejenega ter F. F., člana toženkine uprave. Pri presoji ni spregledalo tožnikove dosedanje nekaznovanosti, upoštevalo je tudi njegovo obžalovanje dogodka. Kljub temu pa te okoliščine nad težo storjene kršitve tudi po presoji pritožbenega sodišča ne prevladajo. Sprejem delovnopravnih ukrepov zahteva svoj čas, zato na presojo o tem, ali je toženka dejansko izgubila zaupanje v tožnika, ne vpliva dejstvo, da je tožnik v času od storjene kršitve do vročitve pisne seznanitve o očitani kršitvi opravljal delo.

15.S pritožbenim poudarjanjem dejstva, da je izredna odpoved skrajni ukrep in smiselnim izpostavljanjem stopnjevitosti sankcij, tožnik neupravičeno opozarja na nesorazmernost izrečenega delovnopravnega ukrepa. Če delavec naklepoma huje krši obveznosti iz delovnega razmerja ter obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, potem so podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je v konkretni zadevi podan utemeljen odpovedni razlog, pa tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, toženki ni mogoče očitati, da je izbrala nesorazmerno sankcijo.

16.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel.

Zveza:

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 35, 37, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 110/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.