Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pri tožniku gre za stanje po kompresijskem zlomu telesa 1. in 2. lumbalnega vretenca (L1 in L2) ter zlomu leve petnice. Sodni izvedenec je ocenil, da pri tožniku ni prišlo do trajne izgube delovne zmožnosti, to je nezmožnosti za organizirano pridobitno delo, ter da pri tožniku ni podana telesna okvara po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar, saj v ledvenem delu hrbtenice noben od gibalnih segmentov ne dosega stopnje končne degeneracije diska in posledično nepregibnost gibalnega segmenta, kar je pogoj za priznanje telesne okvare, prav tako posledice poškodbe leve pete in levega gležnja ne dosegajo kriterija navzven vidne obsežne deformacije ter nepregibnost gležnja, kar je pogoj za priznanje telesne okvare. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pri tožniku obstaja 50% telesna okvara, nastala zaradi poškodbe pri delu in na priznanje pravice do invalidnine, ni utemeljen.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se postopek prvotožnika zoper toženo stranko zaradi umika tožbe ustavi. Nadalje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožnika, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 4. 2011 in št. ... z dne 9. 12. 2010 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 23. 11. 2010 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine; zavrnilo je tudi zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ..., z dne 20. 4. 2011 in št. ... z dne 9. 12. 2010, ter se ugotovi, da pri tožniku obstaja 50 % telesna okvara, nastala zaradi poškodbe pri delu od 23. 11. 2010 dalje ter se mu prizna pravica do invalidnine.
Zoper navedeno sodbo se pritožuje drugotožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Pritožnik izpostavlja, da je ob delovni nezgodi utrpel hude poškodbe ledvenega dela hrbtenice, to je zlom 1. in 2. lumbalnega vretenca ter še zlom leve petnice. Zaradi tega ni zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela, saj brez opornice ne more hoditi, prav tako lahko sedi le krajši čas, kar vse spremljajo hude bolečine. Bolečine ima stalno tudi v kolku, ki so mu ga operirali že pred delovno nezgodo, zato je nevzdržna trditev, da je njegova delovna zmožnost le zmanjšana, ni pa izgubljena. Tožnik izpostavlja, da ga v tem postopku izvedenec sploh ni pregledal, pač pa je svoje ugotovitve oprl na pregled v nekem prejšnjem postopku, ko je bil imenovan za izvedenca v zadevi priznanja bolniškega staleža. Izvedenec je torej dejansko že imel izdelano izvedensko mnenje iz prejšnjega postopka, zato to izvedensko mnenje, ni korektno in objektivno. Drugotožnik zato predlaga sodišču, da imenuje drugega izvedenca medicinske stroke, ki naj neobremenjeno poda novo izvedensko mnenje, upoštevajoč pri tem vso obširno zdravniško dokumentacijo. Ker drugotožnik dejansko ni zmožen opravljati nobenega dela več, ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zdravstveno stanje ugotovila pravilno.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožnik. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončnih odločb toženca št. ... z dne 21. 4. 2011 ter št. ... z dne 20. 4. 2011 ter odločalo o drugotožnikovem (v nadaljevanju tožnikovem) tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu na tej podlagi prizna pravica do invalidske upokojitve, obenem pa se ugotovi tudi, da pri njem obstaja 50 % telesna okvara nastala zaradi poškodbe pri delu od 23. 11. 2010 dalje ter se mu prizna pravica do invalidnine. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta citirani odločbi toženca pravilni in zakoniti ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea). Nadalje 143. člen ZPIZ-1 določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljenju življenjski potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. V 144. členu je določeno, da pravico do invalidnine pridobi zavarovanec za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo oziroma za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Kot telesne okvare se upoštevajo le telesne okvare, ki so kot take določene v Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Seznam, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).
Stanje določeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in popolna nezmožnost za delo, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano, prav tako ni podana situacija iz 143. in 144. čl. ZPIZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka po tem, ko je tožnikova osebna zdravnica vložila predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in za uveljavljanje pravice do invalidnine dne 9. 12. 2010 odločila, da se tožnika zaradi posledic poškodbe pri delu razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, s polnim delovnim časom od dne 23. 11. 2010 dalje. Z odločbo toženca z dne 9. 12. 2010 pa je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro. Po pritožbi tožnikov zoper obe odločbi je tožena stranka z odločbo z dne 21. 4. 2011 pritožbi zavrnila in v reviziji spremenila izpodbijano odločbo tako, da je delno spremenila tožnikove omejitve, v preostalem pa je prvostopenjska odločba ostala nespremenjena. Pritožbo drugotožnika zoper odločbo z dne 9. 12. 2010 v zvezi s telesno okvaro, je tožena stranka dne 20. 4. 2011 zavrnila.
Sodišče prve stopnje je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi listin v sodnem in upravnem spisu, z zaslišanjem tožnika ter s pomočjo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca zdravnika specialista ortopeda prim. A.A., dr. med.. Slednji osebnega pregleda tožnika v tem postopku resda ni opravil, kar tožnik sicer pravilno navaja. Vendar pa to dejstvo, ob razlogih, ki jih je natančno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v tč. 10. in 12. obrazložitve, ni odločilnega pomena. Navedeni izvedenec je namreč razpolagal z vsemi potrebnimi podatki za izdelavo strokovnega izvedeniškega mnenja. Dejstvo, da je sodni izvedenec tožnika že pregledal dne 21. 2. 2012 za potrebe drugega socialnega spora, ugotovitve tega pregleda pa je uporabil pri izdelavi izvedenskega mnenja v tem sporu, v ničemer ne zmanjšuje korektnosti in objektivnosti izvedeniškega mnenja v tem sporu, kot to zmotno navaja tožnik. Izvedenec namreč ugotavlja zdravstveno stanje tožnika na dan dokončnosti odločbe tožene stranke (to je 21. 4. 2011), zato osebni pregled, ki bi ga izvedenec opravil po tem, ko mu je bilo s sklepom sodišča z dne 28. 3. 2013 naloženo izvedeniško delo v tem sporu, ne bi mogel privesti do drugačnih ugotovitev, kot pregled, ki ga je izvedenec opravil dne 21. 2. 2012. Tudi sicer je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, da osebni pregled opravi zgolj „po potrebi“, zato je slednji še toliko bolj utemeljeno uporabil ugotovitve osebnega pregleda z dne 21. 2. 2012, ki je bil bližji datumu dokončne odločbe tožene stranke. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal vsebinskih pripomb zoper zaključke izvedeniška mnenja, niti ni podal dokaznega predloga po angažiranju drugega izvedenca, zaradi česar so tovrstne navedbe in predlogi v pritožbi po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ne upošteva.
Pri tožniku gre za stanje po kompresijskem zlomu telesa 1. in 2. lumbalnega vretenca (L1 in L2) ter zlomu leve petnice. Sodni izvedenec, katerega obsežne ugotovitve je sodišče prve stopnje povzelo v dokazno oceno in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, saj se z njimi strinja, je ocenil, da do končanja postopka pri toženi stranki dne 21. 4. 2011 pri tožniku ni prišlo do trajne izgube delovne zmožnosti, to je nezmožnosti za organizirano pridobitno delo. Ker je bila takšnega mnenja tudi celo tožnikova osebna zdravnica, nato pa tudi obe invalidski komisiji tožene stranke, tožnik pa ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi lahko izhajalo nasprotno, je sodišče prve stopnje utemeljeno v celoti sledilo ugotovitvam izvedeniškega mnenja. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik relativno zdrav, da je delovna zmožnost pri njem zmanjšana za manj kot 50 %, ter da razbremenitve, priznane z odločbo z dne 21. 4. 2011, ustrezajo njegovemu zdravstvenemu stanju. Nadalje je izvedenec ugotovil, da pri tožniku ni podana telesna okvara po nobeni točki veljavnega Seznama telesnih okvar (Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar, Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89 v zvezi z 454. čl. ZPIZ-1), saj v ledvenem delu hrbtenice noben od gibalnih segmentov ne dosega stopnje končne degeneracije diska in posledično nepregibnost gibalnega segmenta, kar je pogoj za priznanje telesne okvare. Nadalje ugotavlja, da tudi posledice poškodbe leve pete in levega gležnja ne dosegajo kriterija navzven vidne obsežne deformacije ter nepregibnost gležnja, kar je pogoj za priznanje telesne okvare.
Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ima podlago v izčrpnih pojasnilih izvedeniškega mnenja, ter ob dejstvu, da tožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja svoje težave, pri čemer teh navedb ne podkrepi z objektivno preverljivimi podatki, ki bi pritožbeno sodišče lahko prepričali v nasprotno, tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga, da izvedenskemu mnenju in posledično dokazni oceni sodišča prve stopnje ne bi sledilo.
Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.