Jedro

Sredstva na tožničinem transakcijskem računu predstavljajo njeno premoženje, ki je, ob ugotovitvi, da ne gre za denarne prejemke, ki so iz davčne izvršbe izvzeti, lahko predmet davčne izvršbe (1. odstavek 130. člena ZDavP-1). Ugovor, da ta sredstva niso tožničina, bi kvečjemu lahko podali tretji, to so oškodovanci - tožničine stranke (glej 143. člen ZDavP-1). Tako tožnica ni legitimirana za ugovor, da sporna denarna sredstva niso njeno premoženje. Ker sporni prejemek kot tak ni izvzet iz davčne izvršbe, z razlogom, ki ga uveljavlja, pa tožnica ne more biti uspešna, ni podlage za odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe, to je za vračilo spornega zneska.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostava B., št. ... z dne 27. 10. 2005, s katero prvostopni organ ni ugodil njeni vlogi za vračilo odškodnine. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz spisov zadeve izhaja, da je prvostopni organ zoper tožnico s sklepom št. ... začel davčno izvršbo dolžnega zneska davčnih obveznosti iz njenih denarnih sredstev. Po prilivu sredstev na njen račun je banka izvrševala sklep o prisilni izterjavi in na račun prvostopnega organa nakazala znesek 1.133.000,00 SIT, zaradi česar je tožnica vložila zahtevek, ki je predmet tega postopka. V nadaljevanju svoje obrazložitve citira 127. člen, prvi odstavek 130. člena in 153. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Uradni list RS, št. 54/04 in 139/04), 12. člen Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02, 15/03 in 37/04) ter 2. in 3. člen Pravilnika o načinu ravnanja izvajalcev plačilnega prometa v zvezi z izvrševanjem sklepov o prisilni izterjavi (Pravilnik, Uradni list RS, št. 91/02) in zaključuje, da je tožničin zahtevek neutemeljen. Tožnica ima namreč pri banki C.C.C., d.d., odprt transakcijski račun. Banka se je bila dolžna ravnati po sklepu o izvršbi in po prejemu sklepa zarubiti sredstva na njenem računu, pri čemer ni pomembno, katerega izvora so. Poudarja, da ni sporno, da je imela tožnica denarna sredstva, ki jih je banka dolžna zarubiti in po izvršljivosti sklepa nakazati na račun davčnega organa, na svojem računu. V postopku je sicer izkazala, da je bila na njen račun nakazana odškodnina za njene stranke, vendar pa po mnenju tožene stranke odškodnina, ki jo odvetniki prejemajo na svoj račun, na podlagi 144. člena ZDavP-1 ni izvzeta iz davčne izvršbe. Način izplačila odškodnine strankam pa je stvar pogodbenih razmerij med pooblaščenko in njenimi strankami, ne pa stvar davčnega organa, ki ima na podlagi 130. člena ZDavP-1 s postopkom davčne izvršbe pravico seči na vse dolžnikovo premoženje, kar denarna sredstva vsekakor so.

Tožnica je 3. 3. 2006 vložila tožbo zaradi molka tožene stranke (po določbi drugega odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter jo razširila na drugostopno odločbo (št. ... z dne 16. 10. 2006), ki jo je tožena stranka izdala med upravnim sporom. V tožbi navaja, da zarubljeni znesek 1.133.000,00 SIT predstavlja del odškodnine, ki na podlagi pooblastilnega razmerja s strankami D.D., E.E., F.F. in G.G. pripada le-tem in je bila, kljub neobstoju pooblastila za sprejem odškodnine, s strani dolžnika H.H. s.p. nakazana na tožničin transakcijski račun. Meni, da je odločitev davčnih organov nepravilna, saj so napačno uporabljene določbe ZDavP-1. Davčni organ se je namreč oprl zgolj na določbo 144. člena ZDavP-1, pri tem pa pozablja, da gre v tem primeru dejansko za premoženje, ki ni tožničino. Po njenem mnenju bi tako davčni organ moral upoštevati določbo 130. člena ZDavP-1. Ker sporni znesek 1.133.000,00 SIT ne predstavlja njenega premoženja, je davčna izvršba tega zneska nedopustna. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka je poslala upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo pa sodišče zgolj obvešča, da je v zadevi odločila z odločbo št. ... z dne 16. 10. 2006. Državno pravobranilstvo RS, kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo na denarna sredstva na tožničinem transakcijskem računu, ki jih je banka, v skladu z določbo 153. člena ZDavP-1, zarubila in prenesla na predpisani račun. Med strankama je spor o tem, ali je tožnica upravičena do vračila zneska 1.133.000,00 SIT, torej ali gre v tem primeru za denarni prejemek, ki je izvzet iz davčne izvršbe oziroma ali le-ta predstavlja tožničino premoženje. Ni pa sporno, da je bil navedeni znesek zarubljen z njenega transakcijskega računa na podlagi sklepa o prisilni izterjavi davčnega dolga. Prav tako ni spora o tem, da je ta znesek nakazal H.H. s.p. kot del odškodnine za D.D., E.E., F.F. in G.G., katerih pooblaščenka je bila tožnica.

Po določbi prvega odstavka 130. člena ZDavP-1 je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je izvršba na določeno premoženje ali premoženjsko pravico z zakonom omejena, je to premoženje ali premoženjska pravica lahko predmet davčne izvršbe v delu, ki presega zakonsko določene omejitve.

Denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, določa 144. člen ZDavP-1. Vendar pa prejemek, katerega vračilo v predmetnem postopku zahteva tožnica, iz davčne izvršbe ni izvzet, kot sta pravilno pojasnila tako prvostopni organ kot tožena stranka. Pri tem se sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06).

V zvezi s tožbenimi navedbami pa je treba dodati, da je po določbi 1. točke 3. člena Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP, Uradni list RS, št. 30/02, 15/03 in 37/04) transakcijski račun evidenca o prometu in stanju denarnih sredstev posameznega imetnika transakcijskega računa do izvajalca plačilnega prometa, ki jo vodi izvajalec plačilnega prometa za imetnika transakcijskega računa, na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa. Imetnik transakcijskega računa pa je fizična ali pravna oseba ter oseba civilnega prava, ki sklene z izvajalcem plačilnega prometa pogodbo o vodenju transakcijskega računa (3. točka 3. člena ZPlaP). Imetnik transakcijskega računa sme vsak trenutek v okviru poslovnega časa izvajalca plačilnega prometa razpolagati s svojim kritjem na transakcijskem računu s tem, da izvajalcu plačilnega prometa, ki ta račun vodi, v skladu s tem zakonom izda nalog za plačilo ali z računa dvigne gotovino (prvi odstavek 21. člena ZPlaP). To pomeni, da je (samo) imetnik transakcijskega računa tisti, ki lahko razpolaga s kritjem na svojem računu, razen seveda v primeru sodne ali davčne izvršbe oziroma druge odločbe pristojnega državnega organa. Po mnenju sodišča torej sredstva na tožničinem transakcijskem računu predstavljajo njeno premoženje, ki je, ob ugotovitvi, da ne gre za denarne prejemke, ki so iz davčne izvršbe izvzeti, lahko predmet davčne izvršbe (prvi odstavek 130. člena ZDavP-1). Ugovor, da ta sredstva niso tožničina, bi kvečjemu lahko podali tretji, to so oškodovanci - tožničine stranke (glej 143. člen ZDavP-1). Tako po presoji sodišča tožnica ni legitimirana za ugovor, da sporna denarna sredstva niso njeno premoženje. Ker torej sporni prejemek kot tak ni izvzet iz davčne izvršbe, z razlogom, ki ga uveljavlja, pa tožnica ne more biti uspešna, ni podlage za odpravo oziroma razveljavitev že izvršenih dejanj v postopku davčne izvršbe, to je za vračilo spornega zneska.

Po vsem povedanem je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je, kljub tožničinemu predlogu za opravo glavne obravnave, sprejelo na nejavni seji, saj dejansko stanje, relevantno za odločitev, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Določbe ZUS-1 je uporabilo ob upoštevanju drugega odstavka 105. člena ZUS-1, po katerem se v postopkih, v katerih do uveljavitve tega zakona še ni bilo odločeno, uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločanje na glavni obravnavi in seji ter na pooblastila sodišč glede odločanja (51. do 72. člen tega zakona).

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. v zvezi s prvim odstavkom 107. člena ZUS-1.