Jedro

Za presojo, da odpoved ni zakonita, zadošča, da delodajalec tako opredeljenega razloga ne dokaže; ne zahteva se, da bi moral delavec zatrjevati in/ali dokazati, da je bila odpoved podana iz drugega neutemeljenega odpovednega razloga (90. člena ZDR-1).

Ne le upoštevaje pomen izrazov, ki ga določa kolektivna pogodba, ampak tudi sicer jezikovna (in namenska) razlaga potrjujeta tolmačenje, da gre pri delovni dobi pri zadnjem delodajalcu (samo) za delovno dobo, ki jo delavec dopolni (doseže) pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala toženka dne 25. 3. 2022, nezakonita (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 6. 5. 2022 do 12. 8. 2022 prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji plača plačo v skupni višini 3.683,24 EUR, in sicer za: - čas od 6. 5. 2022 do 31. 5. 2022 znesek 754,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2022 do plačila; - čas od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022 znesek 1.171,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2022 do plačila; - čas od 1. 7. 2022 do 31. 7. 2022 znesek 1.171,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2022 do plačila; - čas od 1. 8. 2022 do 12. 8. 2022 znesek 585,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2022 do plačila; zahtevek za plačilo davkov in prispevkov za socialno varnost od bruto zneskov plač in plačilo nadomestila plače pred 6. 5. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožnici plača odpravnino v znesku 965,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2022 do plačila; zahtevek za plačilo odpravnine v znesku 5.878,94 EUR in zakonskih zamudnih obresti pred 13. 8. 2022 je zavrnilo (točka III izreka), in da ji plača sorazmerni del regresa za leto 2022 v znesku 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2022 do plačila (točka IV izreka) ter pravdne stroške v znesku 880,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka V izreka). Kot zavezanca za plačilo sodne takse v obsegu 65 odstotkov je določilo toženko (točka VI izreka).

2. Zoper odločitev o delni neutemeljenosti zahtevka iz naslova odpravnine (drugi odstavek točke III izreka) in posledično pravdnih stroških (točka V izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se šteje, da je v delovnem razmerju pri toženki do 12. 8. 2022, nato se je upokojila. Odpravnina ob upokojitvi je lahko le višja, kot je določena v ZDR-1, ne more biti nižja. ZDR-1 določa zakonski minimum pravic iz delovnega razmerja. S kolektivno pogodbo se lahko določijo le pravice, ki so bolj ugodne (Pdp 600/2007). Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo manj ugodno določbo kolektivne pogodbe. Toženka ji je pogodbo o zaposlitvi odpovedala nezakonito, razlog za odpoved je bil, da bi se ognila plačilu višje odpravnine. To potrjujejo izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica ni upravičena do višje odpravnine po kolektivni pogodbi, kot je določena za delavce, ki dopolnijo 40 let delovne dobe. Določbo kolektivne pogodbe je tolmačilo zmotno. Ni upoštevalo temeljnega načela _lex specialis derogat legi generali_. Zmotno je štelo, da bi morala tožnica 40 let delovne dobe dopolniti pri istem delodajalcu. Takšna interpretacija pomeni, da je določba neživljenjska. Uporaba besede _dopolnjenih_ pomeni, da se delovna doba dopolnjuje, dodaja, torej se k delovni dobi pri enem delodajalcu doda delovna doba pri drugem delodajalcu. To potrjuje pomen besede _dopolniti_ iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Jasno je, da zadnji delodajalec ni nujno isti delodajalec. Namen zakonodajalca je v preprečevanju diskriminacije starejših delavcev pri odpravnini; zato je takšen delavec upravičen do morebitne razlike (peti odstavek 132. člena ZDR-1). Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku za plačilo odpravnine v zavrnjenem delu ugodi in ustrezno poseže v odločitev o pravdnih stroških. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v celoti (točka I izreka, prvi odstavek točk II in III izreka, točke IV do VI izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (odločba VS RS VIII Ips 233/2016). Odločitev temelji na drugačnih dejstvih. Toženka je odpoved podala zaradi manjšega obsega naročil in s tem poslovanja, ki je trajalo več mesecev. Poslovanje se je izboljšalo šele avgusta 2022, kar je 5 mesecev po podani odpovedi. Manjši obseg naročil se je po podaji odpovedi nadaljeval, v aprilu 2022 je toženka imela izjemen upad prodaje (20,5‑odstoten upad naročil). Splošne gospodarske razmere so bile zahtevne, manj stabilne, kar se je odražalo v volatilnosti avtomobilskega trga. Navedeno so potrdile vse zaslišane priče, vključno s tožnico. Sodišče prve stopnje je nedopustno presojalo ekonomske odločitve toženke. Nekritično je sledilo določenim delom izpovedi prič. Določenih dejstev oziroma delov izpovedi ni upoštevalo, in sicer: - tožnica, ko je bila zaslišana, ni vedela izpovedati, zakaj bi ji toženka podala odpoved; - poleg tožnici je toženka podala odpoved več delavcem; - tožnica je potrdila izpoved A. A., da se je obseg naročil spreminjal, kar je potrjeno z upadom prodaje v aprilu 2022; - A. A. je izpovedal o zmanjšani dobičkonosnosti in izgubi v marcu 2022, kar je potrjeno s Povzetkom poslovanja; tako A. A. kot B. B. sta izpovedala o drugih ukrepih in utemeljila nadurno delo; - da je izpoved A. A. potrdila B. B.; da je bila praksa toženke, da se število delavcev prilagaja glede na obseg naročil; da projekt C. a. ni bil nadomeščen s primerljivim projektom; - da je B. B. izpovedala, da ni bilo nove serije C.; da se je v marcu 2022 iztekel projekt D. b., ki ga je sicer nasledil projekt D. c., vendar v manjšem obsegu; navedeno je potrdil priča E. E.; - da je B. B. izpovedala, da konec leta 2021 ni bilo mogoče načrtovati vseh projektov in da je toženka nove projekte pridobila šele junija 2022, česar ni bilo mogoče predvidevati v času podaje odpovedi; - sodišče prve stopnje je nekritično upoštevalo izpoved F. F., čeprav ni delala na istem projektu kot tožnica in ni imela vedenja o dejstvih; njena izpoved je bila ovržena z izpovedjo G. G. in E. E., ki sta imela širši vpogled v poslovanje toženke; da študentje niso opravljali proizvodnega dela za toženko, ampak sortiranje za tretjega; - da je priča F. F. izpovedala o nadurah na drugem projektu; - da se izpoved H. H. nanaša na drugo časovno obdobje in drug projekt D.; priča je izpovedal, da je bilo leto 2022 za toženko krizno in da je bilo poslovanje nepredvidljivo; - da sta G. G. in B. B. izpovedala, da projektov ni bilo mogoče predvideti ali načrtovati; da je bilo treba proizvodnjo za nov projekt pripraviti v tednu ali dveh; da je bil projekt C. d. res načrtovan, vendar je bil obseg naročil manjši od predvidenega; da naročila še ne pomenijo realizacije; da vsi projekti niso bili enako rentabilni; da so naročila nihala; da je prodaja v aprilu 2022 padla za 20,5 odstotkov, kar je bilo znano ob podaji odpovedi; da so bili projekti nedobičkonosni (negativni J.); da so se stroški zmanjševali, o čemer sta izpovedala A. A. in B. B.; - da je E. E. izpovedal o manjšem obsegu naročil v letu 2022, kar se je nanašalo tudi na projekt K., na katerem je delala tožnica, da je bilo pri novih projektih manj naročil; da je potrdil izpoved A. A. in B. B., da je bilo poslovanje v letu 2022 nepredvidljivo in da so bile spremembe nenadne; priča je pojasnil opravljanje dela na praznik 27. 4. 2022. Obrazložitev izpodbijane sodbe je nerazumljiva in protislovna. Sodbe ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno dokazno ocenilo predloženo Letno poročilo toženke za poslovno leto 2021. Kršilo je 8. člen ZPP. Upoštevalo je zgolj podatke o prodaji, ne pa ključnih kriterijev rentabilnosti poslovanja. Toženka je ustvarila negativni čisti poslovni izid v višini čez 2 milijona EUR. V poročilu je navedla, da se zmanjšuje obseg prodaje, na kar je vplivala tudi vojna v Ukrajini. Pripravljenost na nove projekte je splošna in ne dokazuje, da so ti bili. Priče so skladno potrdile navedbe toženke. Na podlagi njihovih izpovedi bi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, na podlagi katerih bi presodilo, da zahtevek tožnice ni utemeljen. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe pravdni stranki podajata odgovor na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev z nasprotne strani izpodbijanega dela sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju izrecno uveljavlja pritožba toženke. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, katera dejstva šteje za dokazana, pravilno odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu nalaga 8. člen ZPP, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni storilo. Prav tako ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v izpodbijani sodbi navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih, ki so jasni in niso sami s seboj v nasprotju, tako da je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev vsekakor lahko preizkusilo.

8. Sodišče prve stopnje je pri presoji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2022, ki jo je tožnici podala toženka, izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), predvsem prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki v 1. alineji opredeljuje poslovni razlog kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V zvezi s tem je pravilno razlogovalo, da ne nadzira poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ampak z vidika ugotavljanja utemeljenosti razloga glede na navedbe strank presoja le, da ne gre za navidezen razlog. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da je dokazno breme, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, na delodajalcu, kot določa prvi odstavek 84. člena ZPP, pri čemer mora dokazati obstoj (utemeljenost) tistega razloga, kot ga je opredelil v sami odpovedi. Za presojo, da odpoved ni zakonita, zadošča, da delodajalec tako opredeljenega razloga ne dokaže; ne zahteva se, da bi moral delavec zatrjevati in/ali dokazati, da je bila odpoved podana iz drugega neutemeljenega odpovednega razloga (90. člena ZDR-1).

9. Iz predložene odpovedi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da jo je toženka podala zaradi ekonomskega razloga, ki se kaže v znižanju obsega naročil za izdelavo avtomobilskih delov s strani glavnih kupcev. Tega razloga v okviru navedb, podanih pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretizirala, ampak je, enako kot deloma ponavlja v pritožbi, utemeljevala druge (ekonomske) razloge, kot je dobičkonosnost poslovanja. Teh sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo (upoštevalo; pred sodiščem prve stopnje še navedbe o milijonski izgubi v marcu 2022 in nedoseganju prodajnih planov). Enako ni kot odločilno upoštevalo, da je toženka odpoved podala več delavcem, saj to še ne dokazuje, da je ravnala zakonito.

10. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in s tem povezane zahtevke, je bistvena (predvsem/samo) pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka v odpovedi opredeljenega poslovnega (ekonomskega) razloga ni dokazala, temelječa na dejstvu o povečanju prodaje v prvih treh mesecih leta 2022. To dejstvo je ugotovilo iz Letnega poročila toženke za poslovno leto 2021, ki se je končalo 31. 3. 2022, ki mu je utemeljeno pripisalo večjo dokazno vrednost kot izpovedim prič (pri čemer je nebistveno, ali so bile izpovedi prič skladne ali ne; pravilno je upoštevalo še, da manjšega obsega prodaje ne potrjuje niti s strani toženke predložena listina Povzetek poslovanja). Prodaja se je v januarju 2022 povišala na načrtovano, februarju 2022 na 6,9 milijonov EUR in marcu na 7,4 milijonov EUR (kar negira upad naročil); konec leta 2021 so bili uvedeni novi projekti (K. ..., električni K. ..., aluminijasti izdelki za K. ..., ... in ... ter L. ...); potekale so priprave na prihajajoče projekte v poslovnem letu 2022 (novi C. d., K. ..., aluminijasti izdelki za M. ... in ..., D. serija ... in L. ...). Glede na to, da so novi projekti konkretizirani, toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je šlo za splošno pripravljenost na nove projekte, ki ne dokazuje ničesar. Takšna navedba je sicer pritožbena novota kot so navedbe, da ni bilo mogoče načrtovati vseh projektov, da je treba proizvodnjo za nov projekt pripraviti v tednu ali dveh, da vsi projekti niso enako dobičkonosni, da je bilo pri novih projektih manj naročil, da naročila še ne pomenijo realizacije, ki za odločitev niti niso bistvene.

11. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja volatilnost avtomobilskega trga, ki kvečjemu negira njeno prizadevanje, da bi se ugotovil obstoj utemeljenega poslovnega razloga kot trajnega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (v postopku pred sodiščem prve stopnje je spremenjene razmere povezala s časom po epidemiji, v pritožbi dodaja še vpliv vojne v Ukrajini). Sodišče prve stopnje je kot dodatno pri presoji, da odpoved ni zakonita, upoštevalo, da razlog ne bi bil utemeljen (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), saj je imela toženka na voljo druge možnosti za zmanjšanje števila delavcev, kot je skrajšani delovni čas in čakanje na delo; gre za ukrepa, ki se ju je toženka poslužila v juniju 2022. Navedeno niti ni bistveno in se pritožbeno sodišče do s tem povezanih pritožbenih navedb ne opredeljuje.

12. Obstoj razloga za odpoved se ugotavlja glede na trenutek, ko je odpoved podana (tako je navedla tudi toženka pred sodiščem prve stopnje). Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja poslovanje oziroma padec prodaje v aprilu 2022, pa tudi dejstvo (pritožbena novota), da konec leta 2021 ni bilo mogoče načrtovati vseh projektov. Prav tako neutemeljeno se opredeljuje do nadur in študentskega dela, saj sodišče prve stopnje presoje o nezakoniti odpovedi s tem ni utemeljilo.

13. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da bi bila tožnica ob upokojitvi (če ne bi bilo nezakonite odpovedi) upravičena do odpravnine, kot jo določa drugi odstavek 55. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 6/2015 in nadalj.), v višini ene povprečne plače v Republiki Sloveniji za 5 let dopolnjene delovne dobe pri zadnjem delodajalcu.

14. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je ureditev v kolektivni pogodbi manj ugodna od zakonske (prvi odstavek 132. člena ZDR-1) in se sklicuje na omejitev avtonomije pogodbenih strank, po katerem se s kolektivno pogodbo lahko določijo le pravice, ki so za delavca ugodnejše (drugi odstavek 9. člena ZDR-1; 4. člen Zakona o kolektivnih pogodbah – ZKolP; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.), saj je za primer odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1) v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1 določena izjema. Tretji odstavek 9. člena ZDR-1 določa, da se ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko v primerih iz 33., 54., 94., 120., 132., 144., 158., 172. in 222. člena tega zakona s kolektivno pogodbo določi tudi drugače. 15. V pritožbi se tožnica neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS Pdp 600/2007 z dne 8. 11. 2007, katere predmet je bila odločitev o višini odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi če bi šlo za odpravnino ob upokojitvi, pa je treba upoštevati, da so bile v pred ZDR-1 veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izjeme od omejitve avtonomije pogodbenih strank drugače določene (tretji odstavek 7. člena ZDR).

16. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije v tretjem odstavku 55. člena določa višjo odpravnino za delavca, ki se upokoji v treh mesecih po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev in ima hkrati dopolnjenih 40 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Sama kolektivna pogodba v tretjem odstavku 6. člena določa, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi »delovne dobe pri zadnjem delodajalcu« v omenjeno delovno dobo šteje neprekinjena delovna doba: - pri zadnjem delodajalcu; - pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca; - za prevzete delavce pa tudi delovna doba pri delodajalcih, od katerih so bili prevzeti.

17. Tožnica si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za drugačno tolmačenje, kdaj bi se štelo, da ima delavec dopolnjenih 40 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Ne le upoštevaje pomen izrazov, ki ga določa kolektivna pogodba, ampak tudi sicer jezikovna (in namenska) razlaga potrjujeta tolmačenje, da gre pri delovni dobi pri zadnjem delodajalcu (samo) za delovno dobo, ki jo delavec dopolni (doseže) pri delodajalcu, pri katerem mu je delovno razmerje prenehalo (beseda _dopolnjenih_ se nanaša na 40 let; nagrajevanje zvestobe delodajalcu; sodba VS RS VIII Ips 168/2018 z dne 19. 12. 2018).

18. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki, ki v tem postopku nista uspeli, sami krijeta svoje stroške tako pritožbe kot odgovora na pritožbo nasprotne stranke (154. člen ZPP).