Jedro

Za odločanje o denacionalizacijski zahtevi je pravno pomembno dejansko stanje glede lastništva podržavljenih nepremičnin in njihove vrednosti v času podržavljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.8.2002, s katero je ta odpravila 1. točko dopolnilne odločbe Upravne enote I.B. z dne 30.5.2001 in jo nadomestila z novo 1. točko, s katero je odločila, da je Slovenska odškodninska družba d.d., L. (SOD) dolžna izplačati v korist pokojnega upravičenca J.K., roj. 16.9.1917, umrlega dne 9.9.1992, nazadnje stanujočega v S. in upravičenke A.K., roj. 18.11.1921, S., za podržavljene nepremičnine: za stanovanjsko hišo P., stoječo na stavbni parceli št. 52/2 k.o. P., za stanovanjske hiše in ostale objekte, ob podržavljenju stoječe na stavbnih parcelah št. 73 in 76, k.o. T., za tiste dele parcel št. 1018/2 in 1017/2, ki upravičencema niso bile vrnjene v naravi, odškodnino v obveznicah, v tolarski protivrednosti 420.080 DEM, in sicer pok. J.K. v višini 210.040 DEM in A.K. v višini 210.040 DEM. Glede parc. št. 1017/4, 1018/3 in 1019/2 k.o. T. pa je zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V ostalem delu je pritožbo prizadete stranke SOD zavrnila.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da iz upravnih spisov izhaja, da je bila z odločbo Okrajnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 25.2.1948 na podlagi določb 1. in 4. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb z dne 31.7.1946 v zvezi s 1. členom Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe z dne 27.7.1946 izrečena zaplemba celokupne premične in nepremične imovine J.K. iz S. v korist FLRJ. V isti odločbi je bila tudi odrejena zaznamba zaplembe v vseh vložkih zemljiške knjige, v katerih se je nahajalo nepremično premoženje sekvestriranca. Iz odločbe Okrajnega narodnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 20.8.1946, izhaja, da je bil na podlagi 4. člena Odredbe o upravi sovražnikovega imetja in imetja odsotnih oseb izrečen sekvester nad celokupno premično in nepremično imovino J.K., ker je imenovani sodeloval z okupatorjem in je bil kot narodni sovražnik ustreljen. Iz potrdil o državljanstvu izhaja, da je pravilno ime J.K., J.K. Iz pogodbe, sklenjene med prodajalko Posojilnico za sodni okraj I.B. in J.K. kot kupcem z dne 13.5.1938 izhaja, da so bile predmet prodaje tudi parc. št. 1017/4, 1018/3 in 1019/2 k.o. T., za katere pa je bila na podlagi dekreta z dne 8.9.1939 zavrnjena delitev. Navedeni delilni načrt je bil podlaga za prodajo spornih parcel št. 1017/4, 1018/3 in 1019/2, zato v zemljiški knjigi ni bilo mogoče vpisati navedene kupoprodajne pogodbe v delu, ki se nanaša na sporne parcele. Tudi po presoji sodišča prve stopnje je bilo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno, saj iz upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bil denacionalizacijski upravičenec v času zaplembe dejanski lastnik spornih parcel. Odločba o sekvestraciji pa se nanaša na celotno premoženje denacionalizacijskega upravičenca. Iz odločb o podržavljenju pa ni točno razviden obseg podržavljenja, saj so navedeni le zemljiškoknjižni vložki posameznih katastrskih občin, ki so bili predmet podržavljenja, med temi pa ni spornih parcel, saj te v zemljiški knjigi niso bile vpisane, to pa kaže na dvom o lastništvu nacionaliziranih parcel. V ostalem delu je sodišče prve stopnje sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke in se sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi navaja, da zaradi napak sodišča pri izvedbi pogodbe iz leta 1938 parcele št. 1017/4, 1018/3 in 1019/2 k.o. T. zaradi neizvedene delitve ceste I.B., K. - P. niso bile pravilno odpisane. Z odločbo Okrajnega narodnega sodišča v Ilirski Bistrici z dne 20.8.1946 je bilo tožnikovemu pravnemu predniku J.K. zaplenjeno celotno premično in nepremično premoženje. Sporne parcele so bile navedene v zapisniku o popisu in cenitvi premoženja z dne 10.9.1946. Na teh parcelah je bil delno zgrajen, tudi v denacionalizacijskem postopku vrnjen poslovni prostor (skladišče) na podlagi ustrezne dokumentacije. Če njegov pravni prednik ne bi bil dejanski lastnik spornega zemljišča, ne bi na njem mogel graditi leta 1938. Nepravilnosti pri vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi ne morejo predstavljati razloga za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Za odločanje o denacionalizacijski zahtevi je pravno pomembno dejansko stanje glede lastništva podržavljenih nepremičnin in njihove vrednosti v času podržavljenja. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba v obravnavani zadevi v ponovnem postopku preveriti sporno lastništvo parcel št. 1017/4, 1018/3 in 1019/2 k.o. T., ki so predmet denacionalizacije, niso pa bile v času podržavljenja vpisane v zemljiški knjigi in ni bilo mogoče ugotoviti vseh nastalih zemljiškoknjižnih sprememb. V denacionalizacijskem postopku pa ni mogoče presojati zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo in tudi ne zakonitosti aktov, ki so v njej vpisani. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost vpisa samih parcel v zemljiško knjigo, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj to ni predmet odločanja v tem upravnem sporu. Ker pa je lastništvo nepremičnin v denacionalizacijskem postopku mogoče dokazovati tudi z drugimi dokaznimi sredstvi v skladu z določbami ZUP, bo o spornem delu zahtevka moral ponovno odločati upravni organ prve stopnje v upravnem postopku, v katerem bo lahko tožnik kot stranka sodeloval z vsemi dokaznimi predlogi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.