Jedro

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča. Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe. Sodišče mora ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev. Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo IX K 38808/2014 z dne 7. 7. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za dejanje pod točko I/1 mu je določilo kazen dve leti zapora, za dejanje pod točko I/2 kazen eno leto in dva meseca zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/3 kazen eno leto in šest mesecev zapora, nato pa mu je upoštevajoč tako določene kazni izreklo enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora, v katero je vštelo čas pridržanja. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), potrebne izdatke oškodovancev in potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev ter plačati sodno takso. Oškodovancu B. B. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 37.246 EUR in oškodovancu C. C. v znesku 12.925 EUR, s presežkom pa ju je napotilo na pravdo. Obsojencu je odvzelo protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem na škodo D. D., v znesku 3.024 EUR in odločilo, da mora obsojenec plačati znesek, ki ustreza tej premoženjski koristi. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 38808/2014 z dne 6. 12. 2022 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazni tako, da je določene kazni za kaznivo dejanje pod točko I/1 znižalo na eno leto in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2 na deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/3 na eno leto in dva meseca zapora ter upoštevaje tako znižane določene kazni zapora enotno izrečeno kazen zapora znižalo na tri leta in dva meseca zapora. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred sodišče prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagala njeno zavrnitev. Poudarila je, da pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 213. člena KZ-1 ni mogoče uporabiti instituta nadaljevanega kaznivega dejanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B – 1. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je v skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ta napačno ugotovljena, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ki pa je vložnik ne opredeli določno. S tem v zvezi konkretno navaja: - da je bil oškodovanec B. B. v osebnem stečaju in je bil zaradi goljufije v zvezi z neplačevanjem obveznosti pravnomočno obsojen, zaradi česar mu dolgovi niso bili odpuščeni in si posledično sploh ne bi smel izposojati denarja; - da oškodovanec B. B. ni predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je karkoli vrnil, sodišče pa je nekritično sledilo njegovi izpovedbi in ne izpovedbi prič, ki sta hoteli obsojenca razbremeniti; - da je sodišče nekritično navedlo, da se je obsojenec pred obravnavo dogovarjal z oškodovancem D. D. in njegovim očetom, kako naj izpovedujeta; - da naj bi se vsi oškodovanci obsojenca bali, vendar le, ko so mu vračali denar in obresti, ne pa tudi takrat, ko so si izposojali denar, saj takrat nihče od njih ni mogel legalno dobiti posojila in - da je sodišče celoten dokazni postopek izpeljalo enostransko in v škodo obsojenca.

7. S povzetimi navedbami vložnik po vsebini ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč nasprotuje zgolj dokazni oceni sodišč prve in druge stopnje in tako po vsebini uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega razloga zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, zato vložnikove navedbe v tem delu niso bile preizkušene.

B – 2. 8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo sodišči prve in druge stopnje storili s tem, da obsojenčevega ravnanja nista opredelili kot eno nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Navaja, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1 premoženjsko kaznivo dejanje, obsojenčevo ravnanje pa pomeni enotno dejavnost glede na elemente, ki so določeni v prvem odstavku 54. člena KZ-1. Vložnik ob navezavi na izpostavljeno kršitev kazenskega zakona nasprotuje tudi pravnemu stališču višjega sodišča, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1 specialno kaznivo dejanje prisiljenja po 123. členu (pravilno: po 132. členu) KZ-1, in navaja, da bi v tem primeru vsako izmed dejanj v celoti zastaralo. Po vložnikovi oceni obsojenec ob predpostavki, da gre pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 213. člena KZ-1 za sestavljeno in poškodbeno kaznivo dejanje, s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

9. Obsojencu se je v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe očitala storitev treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 213. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor z namenom pridobitve premoženjske koristi s silo ali resno grožnjo koga prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.

10. Iz dejanskega opisa v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec pri vseh treh kaznivih dejanjih uporabil enak način izvršitve (_modus operandi_) in sicer je vsem trem oškodovancem posodil določen znesek glavnice, od katere je obračunaval visoke obresti, nato pa je za znesek neplačanih obresti višal glavnico in s tem tudi obresti (obrestno obrestovanje), ko so mu oškodovanci v celoti vrnili glavnico in obresti in mu torej niso ničesar več dolgovali, pa je od njih neupravičeno zahteval plačilo vedno višjih zneskov, svoje zahteve pa je podkrepil z uporabo nazornih in resnih groženj, pri čemer je pri dveh oškodovancih uporabil tudi fizično silo. Iz opisa dejanja tako izhaja, da je obsojenec B. B. dlje časa grozil s pretepanjem, maltretiranjem in posilstvom njegovih otrok, dvakrat pa ga je močno udaril po obrazu. D. D. je med drugim grozil, da bo iz njega naredil invalida, da lahko naroči njegov uboj, da bo pretepel njegove starše, tudi njega pa je udaril po obrazu. C. C. je med drugim grozil, da mu bo razbil glavo, polomil noge in ga vrgel v Pako, da ga bo odpeljal v prtljažniku ter da bo pričakal njegovo hčer pred šolo in ženo pred službo.

11. Opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe glede vseh treh kaznivih dejanj, ki so se očitala obsojencu, vsebuje navedbo konkretne vsebine groženj, s katerimi je obsojenec oškodovance prisilil k izročanju visokih denarnih zneskov, do katerih po poplačilu glavnice in obresti ni bil upravičen. Izrečene grožnje so glede na svojo vsebino in opisani kontekst po oceni Vrhovnega sodišča resne in prikazane kot objektivno uresničljive, kar pomeni, da so v oškodovancih objektivno sposobne ustvariti občutek ogroženosti, pri čemer je obsojenec zoper dva oškodovanca že uporabil tudi telesno silo. Navedena je tudi natančna višina premoženjske koristi, ki si jo je obsojenec z opisanim ravnanjem protipravno pridobil na škodo oškodovancev. Po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe vsebuje ustrezno konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivih dejanj po prvem odstavku 213. člena KZ-1, vložnikovo pavšalno zatrjevanje o nasprotnem pa posledično ni utemeljeno.

12. Kot je vložniku na enako pritožbeno navedbo pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje,1 je kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 specialna oblika kaznivega dejanja prisiljenja iz 132. člena KZ-1. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1 je dobrinsko mešano in varuje dve različni kazenskopravni dobrini: svobodo odločanja in ravnanja ter premoženjska razmerja med posamezniki.2 Obravnavano kaznivo dejanje torej ni zgolj premoženjsko, temveč je tudi osebno kaznivo dejanje, saj storilec z njegovo izvršitvijo neupravičeno posega v oškodovančeve osebnostne pravice in njegovo dostojanstvo, ki je lastno vsakemu posamezniku. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da pri osebnih kaznivih dejanjih uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja konceptualno ni sprejemljiva. To velja tudi v primeru sestavljenih kaznivih dejanj in dobrinsko mešanih inkriminacij, zato konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivem dejanju izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 kot specialni obliki kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1 ni mogoča,3 zatrjevana kršitev kazenskega zakona pa ni podana.

13. Neutemeljena je tudi vložnikova navedba, da v obravnavanem primeru ne gre za specialno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 132. člena KZ-1, saj bi kazniva dejanja v tem primeru zastarala. Za zastaranje je po 90. členu KZ-1 pomemben izključno predpisani kaznovalni okvir za obravnavano kaznivo dejanje, povsem nepomembno pa je, v kakšen odnosu specialnosti je to kaznivo dejanje do drugih kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za to kaznivo dejanje pa po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, ko poteče deset let od storitve kaznivega dejanja. Glede na to, da je bilo v obravnavani zadevi prvo dejanje dokončano 20. 1. 2014, drugo dejanje 10. 12. 2013 in tretje dejanje septembra 2014, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna dne 28. 12. 2022, do pravnomočnosti nobeno izmed očitanih kaznivih dejanj ni zastaralo.

14. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da je sodišče oškodovancem brez preverjanja in brez jasnih dokazov prisodilo njihove premoženjskopravne zahtevke, kar pa ne drži. Sodišče na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovancu prisodi premoženjskopravni zahtevek, če podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev. Podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ko sodišče na podlagi uspeha dokazovanja lahko presodi, da je oškodovančev zahtevek po civilnem materialnem pravu utemeljen. Zanesljiva podlaga za odločitev je nedvomno podana v primeru, ko se dejstvena podlaga premoženjskopravnega zahtevka prekriva z opisom dejanja v izreku sodbe.4 V primeru, ko se premoženjskopravni zahtevek glasi na povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem (drugi odstavek 100. člena ZKP), mora zato sodišče ugotoviti elemente civilnega delikta in navesti materialnopravno podlago za svojo odločitev.5 Če se elementi civilnega delikta prepletajo s predpostavkami kazenske odgovornosti, se tudi obrazložitev predpostavk odškodninske odgovornosti lahko prepleta z obrazložitvijo kazenske odgovornosti storilca.

15. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje navedlo obširne, podrobne in razumne razloge o obstoju obsojenčeve kazenske odgovornosti, ki se vsebinsko prekrivajo z elementi civilnega delikta. Ob odsotnosti pisnih posojilnih pogodb, amortizacijskih načrtov in pisno dokumentiranih odplačil, je sodišče svoje dokazne zaključke o nastanku in višini nastale navadne škode oprlo na dokazno oceno izpovedb oškodovancev ter izvedensko mnenje sodnega izvedenca ekonomske stroke, ki je na podlagi metodologije izračuna obresti in glavnice ob upoštevanju veljavne zakonodaje izračunal višino odplačanega dolga in višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Sodišče je odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih oprlo na pravilno materialnopravno podlago glede krivdne odškodninske odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), obsega navadne škode (132. člen OZ) in denarne odškodnine (164. člen OZ).6 Z navedenim je sodišče zadostilo zahtevanemu standardu obrazloženosti odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, zato vložnikov očitek ni utemeljen. Z nadaljnjimi navedbami, da izvedenec ni ugotavljal višine dolga in odplačil, vložnik ostaja v sferi uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

16. Končno je materialnopravno tudi povsem napačno vložnikovo stališče, da sta sodišči prve in druge stopnje obsojencu brez pravne podlage odvzeli premoženjsko korist, saj oškodovanec D. D. ml. ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka, ker se ni čutil oškodovanega. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da si je obsojenec na škodo oškodovanega C. C. pridobil 3.024,00 EUR, sodišče pa je svojo odločitev o odvzemu protipravne premoženjske koristi pravilno oprlo na določbo prvega in drugega odstavka 74. člena KZ-1, na podlagi katerih sodišče s sodno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, odvzame tudi premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s tem kaznivim dejanjem. Ukrep odvzema premoženjske koristi temelji na konceptu izravnalne pravičnosti, saj po določbi prvega odstavka 74. člena KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Odvzem premoženjske koristi je torej v odnosu do premoženjskopravnega zahtevka vedno subsidiaren in ga sodišče izreče le, če oškodovanec ne uveljavlja lastnega premoženjskopravnega zahtevka oziroma če ga ne uveljavlja do višine ugotovljene premoženjske koristi.7 C.

17. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila deloma vložena tudi zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

18. Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije, stopnje zahtevnosti zadeve in obsojenčevih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 1.200,00 EUR.

19. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

1 Točka 7 razlogov sodbe sodišča druge stopnje. 2 Prim. K. Merc, 213. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) – 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 579. 3 Tako npr. izhaja iz sodb Vrhovnega sodišča RS I Ips 26732/2021 z dne 21. 4. 2022 in I Ips 33/2010 z dne 7. 10. 2010 v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, ki je sestavljeno iz osebnega kaznivega dejanja prisiljenja (enako kot kaznivo dejanje izsiljevanja) in premoženjskega kaznivega dejanja tatvine. 4 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 33299/2011-80 z dne 7. 4. 2016. Prim. tudi S. Zgaga Markelj, 105. člen, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem – 1. knjiga, Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2023, str. 613. 5 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-652/16 z dne 21. 1. 2019 6 Točka 30 razlogov prvostopenjske sodbe. 7 Prim. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 46801/2011-245 z dne 22. 1. 2015 in I Ips 34619/2011-416 z dne 12. 9. 2013.