22. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. – B., odvetnica v Z., na seji 22. februarja 2007

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1989/2005 z dne 15. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II D 1594/90 z dne 15. 3. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v zapuščinskem postopku z vmesnim sklepom o dedovanju po pokojni C. C. ugotovilo obseg zapuščine, ki sodi v zaščiteno kmetijo, in za dediča zaščitene kmetije razglasilo zapustničinega sina Č. Č. Odločilo je tudi, da bo o nujnih deležih in o dedovanju premoženja, ki ne sodi v zaščiteno kmetijo, odločilo s končnim sklepom o dedovanju. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2.Navedeno odločitev izpodbija pritožnik (udeleženec v zapuščinskem postopku) v delu, v katerem je za dediča zaščitene kmetije določen Č. Č. Zatrjuje kršitev pravic iz 22., 25. in 33. člena Ustave. Sodišče naj bi zmotno ocenilo izvedene dokaze, nekaterih predlaganih dokazov naj ne bi izvedlo, nekaterih nespornih dejstev pa naj ne bi upoštevalo. Tako naj bi brez obrazložitve zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, s čimer naj bi pritožnik želel dokazati, da zaščiteno kmetijo obdeluje on in ne Č. Č. Višje sodišče naj bi kljub oceni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, sklep sodišča prve stopnje potrdilo in samo navedlo razloge, zaradi katerih je Č. Č. primeren za dediča zaščitene kmetije. Razlogi za odločitev sodišč po njegovem mnenju ne temeljijo na dokazih, temveč le na navedbah Č. Č. Sodišči naj bi upoštevali zgolj potrdila, ki so v korist slednjemu, ne pa tudi tistih, ki dokazujejo, da sta kmetijo obdelovala pritožnik oziroma njegov prednik. Trdi, da kriteriji, ki so bili odločilni za presojo Višjega sodišča, niso določeni v 7. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95 in nasl. – v nadaljevanju ZDKG), z upoštevanjem teh kriterijev pa naj bi sodišče tudi odstopilo od sodne prakse. Izpodbijani odločitvi očita tudi ustavno nedopustno razlikovanje glede na starost, saj sam kmetijo obdeluje manj časa, ker je mlajši.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-973/05 z dne 7. 11. 2006 sprejel v obravnavo.

4.Ker je bil v zapuščinskem postopku 6. 12. 2006 izdan končni sklep o dedovanju št. II D 1594/90, v katerem je vsebovan dogovor dedičev o delitvi dednih deležev v naravi, je Ustavno sodišče pritožnika pozvalo, naj utemelji svoj pravni interes za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo.

5.Pritožnik v svojem odgovoru pojasnjuje, da je dedni dogovor, ki se ga je zavezal spoštovati ne glede na izid postopka z ustavno pritožbo, sklenil zaradi dolgotrajnosti zapuščinskega postopka in z namenom rešitve stanovanjskega problema svojih sester in bratov. Navaja, da bo vknjižba lastninske pravice na podedovanih nepremičninah izvedena po uradni dolžnosti na podlagi končnega sklepa o dedovanju. Vendar poudarja, da se to še ni zgodilo. Zemljiškoknjižno sodišče naj bi namreč pravno zmotno izvedlo vknjižbo že na podlagi izpodbijanega vmesnega sklepa o dedovanju, zato naj bi bil kot lastnik vseh nepremičnin, ki so predmet dedovanja, vknjižen Č. Č. Cilj dednega dogovora, tj. vknjižba lastninske pravice dedičev na podlagi sklepa o dedovanju v zemljiško knjigo, po mnenju pritožnika ni dosežen. Kršitve človekovih pravic, ki naj bi jih storili sodišči, se mu zdijo hude, stališče Ustavnega sodišča pa bi po njegovi oceni prispevalo k preprečevanju arbitrarnosti v drugih zapuščinskih zadevah.

B.

6.Na podlagi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ZUstS, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica in temeljna svoboščina. Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je izkazan pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora namreč vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist (izboljšanje položaja), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

7.Pritožnik je s sklenitvijo dednega dogovora izjavil voljo, da Č. Č. deduje zaščiteno kmetijo v obsegu, razvidnem iz tega dogovora, in da sam, enako kot drugi nujni dediči, deduje določene nepremičnine. Sestavina tega dogovora je tudi njegova izjava, da bo dedni dogovor spoštoval tudi v primeru, če bo z ustavno pritožbo uspel. Razmerja med sodediči glede zapuščine, v katero sodi tudi zaščitena kmetija, so torej poslej urejena z dednim dogovorom, vsebovanim v pravnomočnem končnem sklepu o dedovanju št. II D 1594/90 z dne 6. 12. 2006. Pritožbi zoper navedeni sklep so se odpovedali vsi sodediči. Morebitna razveljavitev izpodbijanega vmesnega sklepa ne bi vplivala na veljavnost v končnem sklepu o dedovanju vsebovanega dednega dogovora in torej tudi ne na pritožnikov položaj v zvezi z zaščiteno kmetijo.

8.Pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka pritožnik ne more utemeljiti niti z navedbami o splošnem pomenu odločitve Ustavnega sodišča za druge zapuščinske postopke niti s sklicevanjem na domnevno nepravilnost odločitve v drugem, zemljiškoknjižnem postopku (ki jo pritožnik uveljavlja s pravnim sredstvom v tistem postopku). V zvezi s slednjim Ustavno sodišče pojasnjuje, da morebitna razveljavitev izpodbijanega sklepa tudi sicer sama po sebi ne bi razveljavila vknjižbe, izvedene na njegovi podlagi. Prav tako pa izpodbijana odločitev ne vpliva na možnost pritožnika, da se pri podedovanih nepremičninah, katerih (so)lastnik je postal že z dnem zapustničine smrti, v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v njegovo korist.

9.Glede na navedeno se z odločitvijo Ustavnega sodišča pritožnikov položaj ne bi izboljšal. To pomeni, da pritožnik nima več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to ustavno pritožbo. Zato je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj