Jedro

V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je res določeno, da je invalidnost podana šele po tem, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, česar pa ni mogoče tolmačiti na način, da mora priti do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. Tako lahko pride tudi kasneje v zdravstvenem stanju do sprememb, ne samo do poslabšanja, temveč lahko tudi do izboljšanja, kar pomeni, da ni nobene ovire, da bi se v primeru, ko traja bolezen daljši čas, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je, upoštevaje mnenje sodnega izvedenca, tudi določilo kontrolni pregled. Bolniški stalež je utemeljen, ko gre za začasno nezmožnost za delo, ne pa ko ta nezmožnost za delo traja daljši čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 16. 1. 2015 in št. ... z dne 27. 8. 2014. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: psihično zelo enostavna, predvidljiva, ponavljajoča se dela, brez vsiljenega tempa, brez zahtevnejših socialnih stikov, v umirjenem okolju, le v dopoldanski izmeni in brez sočasnega dela na dveh strojih, s polnim delovnim časom od 21. 7. 2014 dalje. Nadalje je odločilo, da je kontrolni pregled potreben čez štiri leta ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Delodajalec C.C. d. d. pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve (I. - V. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno (VI. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov postopka (VII. točka izreka).

2. Zoper I., II., III., IV., V. in VII. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ugotovitve in zaključki, ki jih je glede delazmožnosti podal sodni izvedenec specialist psihiater niso pravilni, saj je mogoče sklepati, da temeljijo na netočnih podatkih. Izvedenec tudi ni podal odgovorov na pripombe invalidske komisije II. stopnje z dne 13. 1. 2016. Navaja, da je psihoterapevtska obravnava samoplačniška, kljub temu da je znano, da ZZZS pri osebah s hudo depresivno epizodo, ki je bila ugotovljena pri tožnici, v celoti krije stroške zdravljenja, vključno s psihoterapevtsko obravnavo. Tudi bolnišnična zdravljenja so za osebe s hudo depresivno epizodo plačana s strani ZZZS. Vprašljiva je tudi ugotovitev, da gre pri tožnici za specifično stanje zaradi depresivne epizode nastale zaradi izgube moža. Znano je, da je ugotavljanje depresivne epizode v času žalovanja strokovno vprašljivo in tovrstno možnost dopušča le novejša klasifikacija. Predlagane razbremenitve pri delu so v neskladju z opisanim psihofizičnim stanjem tožnice ter predpisano psihofarmakoterapijo ter vplivom le-te na njene psihofizične sposobnosti. Nelogična je na primer razbremenitev, da tožnica ni sposobna opravljati dela na dveh strojih, saj je ločitev posameznega stroja na dva stroja ali en stroj z dvema podenotama povsem arbitrarna in v neskladju s sodobnimi delovnimi procesi ter zahtevami delovnega mesta. Glede na predpisano kombinacijo več psihotropnih zdravil bi bila bolj smiselna razbremenitev, da tožnica ne dela na delovnih mestih, kjer obstaja povečano tveganje za nezgodo pri delu, v kolikor bi bila izkazana potreba po dolgotrajnem zdravljenju s psihofarmakoterapijo v navedeni kombinaciji. Prav tako je nesmiselna razbremenitev z delom le v dopoldanskih izmenah, saj je znano, da se simptomi v sklopu depresivne epizode preko dneva spreminjajo in je njihova izraženost največja prav v jutranjih in dopoldanskih urah, nato pa se intenziteta simptomov zmanjšuje. Tudi sicer navedba obdobja štirih let, v katerem naj bi bile razbremenitve indicirane, ne temelji na strokovnih ugotovitvah, saj je meja, ki jo literatura postavlja glede kronične depresivne epizode dve leti. Izvedenec se je nadalje skliceval na anamnestične podatke. Take ugotovitve bi bilo mogoče preveriti le ob pridobitvi medicinske dokumentacije pri osebni zdravnici, kar pa ni bilo storjeno. Glede odmerjanja zdravila Alventa izvedenec v izpovedi navaja, da gre za specifično zdravilo, pri čemer ostaja nepojasnjeno, zakaj pri tožnici maksimalni priporočeni dnevni odmerek ne bi bil učinkovit. Ker gre za ključen podatek, ali so bile izčrpane terapevtske možnosti, se z ugotovitvami izvedenca in s sodbo tožena stranka ne more strinjati. Tožena stranka meni, da so psihične težave pri tožnici dostopne sodobni terapiji, terapevtske možnosti obravnave pa še niso bile v celoti izčrpane. Ker odločitev sodišča ni pravilna, tožena stranka tudi meni, da tožnici ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 8. 2014 tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, in sicer: psihično zelo enostavna, predvidljiva, ponavljajoča se dela, brez vsiljenega tempa, brez zahtevnejših socialnih stikov, v umirjenem okolju, le v dopoldanski izmeni, s polnim delovnim časom od 21. 7. 2014 dalje. Nadalje je odločila, da kontrolni pregled ni potreben ter da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, delodajalec pa je dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 1. 2015 zavrnjena. V reviziji pa je bila prvostopenjska odločba z dne 27. 8. 2014 spremenjena tako, da pri tožnici ni invalidnosti in zato tudi nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe.

6. Glede na vloženo pritožbo je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je pri tožnici podana invalidnost, kot je le-ta opredeljena v prvem odstavku 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2)(2). V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je določeno, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

7. Sodišče prve stopnje je zaradi razhajanja med mnenji obeh invalidskih komisij postavilo sodnega izvedenca spec. psih., ki pa je tako v pisno podanem izvedenskem mnenju kot tudi zaslišan na glavni obravnavi prepričljivo pojasnil, da je pri tožnici zdravljenje zaključeno. Ni pa izključil možnosti kasnejšega izboljšanja zdravstvenega stanja, zato je tudi predlagal kontrolni pregled po štirih letih. Pri tožnici gre namreč za trenutno hudo depresivno motnjo, ki traja praktično že štiri leta in sicer od jeseni leta 2011 dalje. Jasnega prehoda iz hudega žalovanja, ki je normalno čustvo in ne duševna motnja v depresijo, ni mogoče oceniti. Zdravstveno stanje pa je razvidno iz zdravstvene dokumentacije in poročila D. Tožnica sicer tedaj ni bila bolnišnično zdravljena a je imela že tri antidepresive, ki pa ji bistveno niso pomagali. Izvedenec nadalje ugotavlja, da intenzivna psihoterapija najverjetneje ni bila uporabljena. Posledično pa je bilo tožničino zdravstveno stanje tri leta praktično nespremenjeno, zato ocenjuje, da so bile terapevtske možnosti v času ocene drugostopenjske komisije že izčrpane. Na to kaže tudi sedanje stanje, saj je bila dvakrat zdravljena, vendar brez bistvenega napredka.

8. V prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 je res določeno, da je invalidnost podana šele po tem, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, kar pa ni mogoče tolmačiti na način, da mora priti do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, kot to izhaja tudi iz komentarja k 60. členu(3). Tudi iz komentarja k 106. členu, ki se nanaša na kontrolne preglede izhaja, da so kontrolni pregledi logična posledica opustitve „trajnosti sprememb v zdravstvenem stanju“ v definiciji invalidnosti. Tako lahko pride tudi kasneje v zdravstvenem stanju do sprememb, ne samo do poslabšanja, temveč lahko tudi do izboljšanja, kar pomeni, da ni nobene ovire, da bi se v primeru, ko traja bolezen daljši čas, kot je to podano tudi v predmetni zadevi, tožnici priznale pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je upoštevaje mnenje sodnega izvedenca tudi določilo kontrolni pregled. Da je taka odločitev pravilna nenazadnje kaže tudi dejstvo, da je bila v preteklem obdobju tožnica velikokrat v bolniških staležih kot to izhaja tudi iz izjave delodajalca tožeče stranke z dne 3. 12. 2015, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Bolniški stalež je utemeljen, ko gre za začasno nezmožnost za delo, ne pa ko ta nezmožnost za delo traja daljši čas.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izvedenec svoje ugotovitve opiral na anamnestične podatke. Res je, da je pri podaji mnenja upošteval tudi anamnestične podatke, vendar je svoje ugotovitve oprl tudi na medicinsko dokumentacijo, tožnico pa je tudi osebno pregledal. Navajal je relevantne izvide, ki izkazujejo tožničino zdravstveno stanje, med drugim tudi rehabilitacijsko poročilo D., ki ga povzema tudi invalidska komisija II. stopnje. Izvedenec je pridobil tudi zdravstveni karton tožnice, torej nikakor ni mogoče zaključiti, da je mnenje podano zgolj na podlagi anamnestičnih podatkov. Tožena stranka v pritožbi povzema pripombe, ki jih je dne 31. 12. 2015 v zvezi z izvedenskim mnenjem podal zdravnik izvedenec invalidske komisije II. stopnje (listovna št. 29 sodnega spisa). Ravno v zvezi z omenjenimi pripombami je sodišče tudi zaslišalo sodnega izvedenca, ki je prepričljivo odgovoril na zastavljena vprašanja s strani pooblaščenca tožene stranke, tako tudi glede jemanja zdravil oziroma kombiniranja zdravil. Pojasnil je tudi, da bi psihoterapevtska obravnava lahko pripomogla k spremembi zdravstvenega stanja, kar pomeni, da če bo tožnica deležna psihoterapevtske obravnave, lahko kasneje pride tudi do izboljšanja zdravstvenega stanja in s tem do ponovnega odločanja, ali je pri tožnici še podana invalidnost. Glede podanih omejitev pa je sodni izvedenec upošteval opis dela, ki sicer ni telesno naporno, vendar pa mora biti delavec pozoren pri upravljanju s strojem. Pri depresiji je potrebno poleg zdravljenja in psihoterapije tudi delo, udejstvovanje, kar pomeni, da mora biti taka oseba vključena v delovni proces, vendar z razbremenitvami. Izvedenec je v bistvu povzel omejitve, kot izhajajo iz prvostopenjske odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2014, torej tudi glede dela v dopoldanski izmeni.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonskimi akti, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000.