Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so se na podlagi izjave (ki predstavlja medsebojno kompenzacijo treh subjektov: pravdnih strank in družbe X) "pobotale" medsebojne odprte terjatve v višini 2,250.000,00 SIT. Ker pa iz neoverjenega in nepodpisanega virmana (A2) izhaja, da je družba X sama sebi nakazala 2,250.000,00 SIT, kar je očitno storila le iz knjigovodskih razlogov, tožeča stranka svoje trditve, da je toženi stranki nakazala znesek v isti višini, ni dokazala. Iz tega sledi, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka toženi stranki plačala vtoževano terjatev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba

1.v izpodbijanem 1. odstavku 1. točke spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2,250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.4.1996 do plačila, zavrne;

2.v izpodbijani 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku

351.285, SIT.

II.

Tožeča stranka je dolžna v osmih dneh povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 127.500,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,250.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

16.4.1996 do plačila (1. odst. 1. točke izreka), višji zahtevek (za zamudne obresti) pa je zavrnilo (2. odst. 1. točke izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 332.700,00 SIT. Ugotovilo je, -da sta pravdni stranki dne 16.4.1991 sklenili pogodbo (B2), s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki dobavila hidravlični stroj, katerega bo tožeča stranka plačala s 100% avansom, -da sta pravdni stranki in družba I.-A. dne 18.4.1991 podpisali "izjavo o poravnavi dolgov" (A1), na podlagi katere so se medsebojno "pobotale terjatve v višini 2,250.000,00 SIT tako, da je tožeča stranka poravnala svojo obveznost toženki po predračunu kot avans za hidravlični stroj, tožena pa je poravnala obveznost tretji osebi

I.-A. po dveh računih, le-ta pa je poravnala svojo obveznost do tožeče stranke po sedmih računih in -da je prišlo do nemožnosti izpolnitve obveznosti iz pogodbe B2, zaradi česar tožena stranka tožeči ni dobavila hidravličnega stroja.

Tožbenemu zahtevku je ugodilo na podlagi 133. čl. ZOR.

Proti dajatvenemu delu sodbe (1. odst. 1. točke izreka in 2. točka izreka) je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge, navedene v 1. odst. 338. čl. ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe je utemeljena.

V dokaz k svojim trditvam, da tožena stranka obveznosti do tožeče stranke ni izpolnila, tožena stranka pa je prejela denarni znesek v višini 2,250.000,00 SIT, je tožeča stranka predložila "Izjavo o poravnavi dolgov" (A1) in fotokopijo virmana (A2). Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da so se na podlagi te izjave "pobotale" odprte terjatve podpisnikov "Izjave" v višini 2,250.000,00 SIT. Ker pa iz neoverjenega in nepodpisanega virmana (A2) izhaja, da je

I.-A. sama sebi nakazala 2,250.000,00 SIT, kar je očitno storila le iz knjigovodskih razlogov, tožeča stranka svoje trditve, da je tožena stranka prejela nakazilo v isti višini, ni dokazala. Iz tega sledi, da je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka toženi stranki plačala avans. Na podlagi medsebojne kompenzacije (A1) tožeča stranka toženi stranki ni plačala nikakršnega zneska, pač pa ji je, namesto, da bi ji nakazala avans po pogodbi (B2) cedirala terjatev do I.-A.. Svoje obveznosti po pogodbi (B2) torej tožeča stranka ni izpolnila z nakazilom avansa, pač pa s cesijo terjatve v višini 2,250.000,00 SIT do družbe I.-A..

Za odločitev v tej pravdi ni pomembno, da je tudi tožena stranka svojo terjatev do tožeče stranke (na plačilo avansa) cedirala družbi

I.-A., prav tako pa je I.-A. svojo terjatev do tožene stranke (iz naslova avansa za nikoli dobavljene prikolice, kot zatrjuje tožena stranka) cedirala tožeči stranki in da je prišlo s podpisom omenjene "Izjave" (A1), ki predstavlja dogovor o trostranski kompenzaciji, istočasno do pobotanja terjatev z odstopljenimi terjatvami. Ta proces in način zapiranja terjatev, ki izhaja iz "Izjave" (A1) je v tej odločbi predočen kot dodatno pojasnilo k ugotovitvi, da so terjatve, razvidne iz "Izjave" (A1) ugasnile brezgotovinsko.

Za odločitev v predmetni zadevi je torej, kot rečeno, bistveno, da tožeča stranka toženi stranki ni nakazala nikakršnega zneska, ampak ji je cedirala terjatev do I.-A.. Nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka, ZOR ureja v 1. odst. 137. čl.. Ker nobena od pravdnih strank ni odstopila od pogodbe, med njima pa ni sporno, da je prišlo do nemožnosti izpolnitve zaradi ekonomske blokade in vojne na področju nekdanje Jugoslavije, je treba sporno razmerje med pravdnima strankama obravnavati po tem določilu in ne 133. čl. ZOR, kot je to storilo prvostopno sodišče. Po določilu 1. odst. 137. čl. ZOR takrat, kadar postane izpolnitev obveznosti ene stranke v dvostranski pogodbi nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna nobena stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke. O učinkih razdrte pogodbe govori 132. čl. ZOR. Iz njegovega 2. odst. izhaja, da ima takrat, kadar je ena stranka popolnoma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Tožeča stranka nedvomno ni "dala" tega, kar je predmet tožbenega zahtevka. Le če bi toženi stranki nakazala vtoževanih 2,250.000,00 SIT, bi bil, kot izhaja iz dosedanje obrazložitve, njen tožbeni zahtevek na plačilo tega zneska utemeljen.

Ker torej drži pritožbena trditev, da tožena stranka od tožeče nikoli ni prejela avansa za dobavo hidravličnega stroja, je pritožbeno sodišče zaradi zmotne presoje listine "Izjava o poravnavi dolgov" na podlagi določila 2. točke 358. čl. ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz točke I. 1. izreka te odločbe.

Sprememba glavnega dela izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Pravdne stroške je pritožbeno sodišče toženi stranki, upoštevajoč vsakokrat veljavno odvetniško tarifo in vrednost točke na dan odmere pravdnih stroškov 110.000,00 SIT odmerilo na 351.285,00 SIT. Od zahtevane nagrade pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo nagrade za pritožbo z dne 4.6.2002, ker s svojo zahtevo za položitev varščine ni uspela niti za narok dne

4.12.2002, saj ta narok ni bil opravljen, ker nanj ni pristopil prav nihče. Za pet narokov, na katerem so se obravnavala samo procesna vprašanja, ji je priznalo petkrat po 125 točk, za zadnji narok, ko je bila opravljena glavna obravnava, pa toliko, kot je zahtevala, to je 250 točk. Upoštevajoč nagrado za odgovor na tožbo in prvo pripravljalno vlogo (dvakrat po 500 točk) in za nadaljnji dve vlogi (po 375 točk), ji je skupno priznalo 2.625 točk, upoštevajoč materialne stroške pa 2661,25 točk, kar znaša 292.737,50 SIT, ob upoštevanju 20% DDV v višini 58.547,50 SIT, pa skupno 351.285,00 SIT.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Pritožbeni stroški znašajo 127.500,00 SIT, od česar odpade na sodno takso za pritožbo 45.000,00 SIT, ostalo pa na nagrado za zastopanje. To nagrado je pritožbeno sodišče pritožnici odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom.