Jedro

O morebitni delni neodplačnosti sklenjene pogodbe ni mogoče sklepati le na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa ter višine plačane kupnine, ampak je treba upoštevati še vrednost drugih obveznosti oziroma bremen, ki jih je prevzel drugi toženec in so jih pogodbene stranke imele v mislih pri določitvi kupnine (ustanovitev služnosti, prepoved odsvojitve in obremenitve, predhodno financirana obnova, obveznost plačevanja stroškov). Na prvi pogled res kaže na delno neodplačno pogodbo, vendar pa to ne zadostuje. Pri presoji pomena ugotovljene razlike je treba upoštevati tudi, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo gotovo, koliko časa bo trajala obremenitev s služnostjo, stroški in prepovedjo obremenitve in odtujitve. Pogodba zato vsebuje tudi elemente tveganja. S potekom časa bi se lahko izkazalo, da je vrednost (vseh) toženčevih izpolnitev presegla vrednost izpolnitve zapustnika in prve toženke, lahko pa bi bilo tudi nasprotno.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi prve, druge in tretje tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni - v točki II/1 tako, da se zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da je drugi toženec od zapustnika A. A. prejel darilo, in sicer razliko tržne vrednosti neobnovljene nepremičnine nad dogovorjeno kupnino za nepremičnino parc. št. 194/72, k. o. X. (ID ...), kar na dan zapustnikove smrti znaša 32.200 EUR in zato obstaja pravica tožnika, da se tožencu v dedni delež vračuna darilo zapustnika v vrednosti 32.200 EUR.“ zavrne.

- v točki VI pa tako, da se ta po spremembi glasi: „Tožeča stranka je dolžna prvim trem toženim strankam v roku 15-tih dni po prejemu odločbe pritožbenega sodišča plačati 15.264,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je zakoniti dedič pok. A. A., po katerem teče zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Kopru. S tožbo, ki jo je vložil zoper ostale zapustnikove zakonite dediče, je uveljavljal več različnih zahtevkov. O nekaterih je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer s sodbo in sklepom I P 1079/2012 z dne 19. 11. 2014 ter sodbo in sklepom I P 1657/2015 z dne 4. 7. 20181. 2. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje:

I. zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pogodba o priznanju lastninske pravice, prodajna pogodba in pogodba o ustanovitvi služnostne pravice z dne 24. 2. 2009, SV 58/2009, v delu, s katerim je zapustnik na drugega toženca prenesel svoj solastni delež na nepremičnini parc. št. 194/72, k. o. 0000 X., nična;

II. ugotovilo, da je drugi toženec od zapustnika prejel darilo, in sicer razliko tržne vrednosti neobnovljene nepremičnine nad dogovorjeno kupnino za nepremičnino parc. št. 194/72, k. o. 0000 X., kar na dan zapustnikove smrti znaša 32.200 EUR in zato obstaja pravica tožnika, da se tožencu v dedni delež vračuna darilo v tem znesku, višji oziroma drugačen zahtevek je zavrnilo;

III. ugotovilo, da je tretji toženec od zapustnika prejel darilo, in sicer razliko tržne vrednosti neobnovljenih nepremičnin parc. št. 230/6, k. o. 0001 Y. in parc. št. 230/7, k. o. 0001 Y., kar na dan zapustnikove smrti znaša 16.880 EUR in zato obstaja pravica tožnika, da se tožencu v dedni delež vračuna darilo zapustnika v tej vrednosti, višji oziroma drugačen zahtevek pa je zavrnilo;

IV. ugotovilo, da je tretji toženec od zapustnika prejel darilo, in sicer solastniški delež do ½ na nepremičninah parc. št. 1036/2 in 814/0, obe k. o. 0001 Y., v skupni vrednosti 4.750 EUR in zato obstaja pravica tožnika, da se tožencu v dedni delež vračuna darilo v tej vrednosti; V. ugotovilo, da je tretji toženec od zapustnika prejel darilo in sicer nepremičnino parc. št. 2395, k. o. Z., v skupni vrednosti 46.900 EUR in zato obstaja pravica tožnika, da se tožencu v dedni delež vračuna darilo v tej vrednosti;

VI. odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

3. Pritožbo vlagajo tožnik ter prva, druga in tretja tožena stranka.

4. Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve in priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče spregledalo, da je tožnik na naroku 11. 6. 2018 zmanjšal zahtevek, kar pa na sodbo ni bistveno vplivalo. Pri vračunanju daril drugemu in tretjemu tožencu (glede nepremičnine M. 13, L., in nepremičnine Y. 96) je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ob sklicevanju na 30. in 52. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) opozarja, da se darilo oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. V nadaljevanju povzema stališče avtorjev Velikega komentarja Zakona o dedovanju s sodno prakso. Meni, da podlage za odštevanje oziroma neupoštevanje vlaganj, ki so bila izvršena pred daritvijo, ni. Drugi toženec je v nepremičnino M. 13 vlagal v letih 2007 in 2008, do delne daritve pa je prišlo 24. 2. 2009. Sodišče bi zato moralo upoštevati vrednost nepremičnine na ta dan, to je vrednost 363.200 EUR. Kakšna so bila predhodna vlaganja, ni pomembno. Tudi dogovorjene dosmrtne služnosti ne bi smelo upoštevati, saj ta na dan daritve ni bila dogovorjena. Drugi toženec je z vlaganji pridobil verzijski zahtevek, tega pa bi moral priglasiti v zapuščinskem postopku. Pravilno izračunana vrednost darila zato znaša 107.850 EUR (380.700 - 165.000 : 2). Enako velja glede nepremičnin v Y., ki jih je po ugotovitvi sodišča tretji toženec obnovil v letih 2000 do 2007, to je še pred sklenitvijo darilne pogodbe. Sodišče bi zato moralo upoštevati vrednost nepremičnin na dan zapustnikove smrti, to je vrednost 90.720 EUR.

5. Drugi toženec s pritožbo izpodbija odločitev v točki II/1, vsi trije toženci pa odločitev v točki VI izreka. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagajo spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek pod točko II/1 zavrnjen, o stroških pa odločeno glede na uspeh. Priglašajo pritožbene stroške.

Drugi toženec kot zmotno označuje ugotovitev, da je kakršenkoli del nepremičnine na M. 13. v L. dobil neodplačno. Pri darilni pogodbi je potreben darilni namen. Potrebna je volja darovalca darovati in volja obdarjenca, da darilo sprejme. Posel, ki je bil sklenjen, nima nobenega elementa, ki bi ga bilo mogoče vsebinsko pripisati pod bistvene elemente darilne pogodbe. Gre za pogodbo, ki vsebuje vsaj tri druge posle: pogodbo o priznanju lastninske pravice, prodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice. Veljavnost posla ni izpodbita, prva toženka in drugi toženec v ničemer ne potrjujeta namena, da bi zapustnik želel nakloniti darilo. To ne izhaja niti iz njunega zaslišanja ter zaslišanja tretjega toženca, četrte toženke in notarke C. C. Sodišče obstoj darila izpeljuje izključno iz računice o vrednosti nepremičnine. Pri dokončni oceni bi bilo treba upoštevati dejansko breme, saj prva toženka nepremičnino še vedno uživa (že več kot deset let) in je razbremenjena stroškov v zvezi z njo. Za pet let jih je izvedenec ocenil na 8.440 EUR, na dan izdaje sodbe je to 2x toliko. Za vsaj ta znesek bi morala biti zmanjšana vrednost darila, če bi se sprejela ocena, da sploh gre za darilo. Sodišče bi poleg tega v sklenjeni pogodbi moralo prepoznati elemente aleatornosti. S tem, ko je drugi toženec prevzel bremena, je prevzel tudi skrb za zagotovitev bivanjskih pogojev za starša. Ob sklenitvi pogodbe je bilo statistično pričakovati breme in skrb, kot jo je izračunal izvedenec, realno pa se je ta izkazala za bistveno dolgotrajnejšo. Sodišče tega ni ovrednotilo. Izpostavlja sodbo VS RS II Ips 284/2013, ki je pri tehtanju, kdaj gre pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju (smiselno tudi pri preužitku) v resnici za darilo, nakazala, kako izjemne so okoliščine, ko lahko aleatoren posel prekvalificiramo v darilo. Pritožnik zato meni, da princip razlike med tržno vrednostjo in dogovorjeno kupnino ni pravilen. Korektiv, ki naj bi bil upoštevan zaradi bremen, pa je nepravilno uporabljen. Pri oblikovanju cene je mogoče upoštevati različne kriterije. Matematičnemu izračunu ni nasprotoval, je pa poudarjal, da statistični primerljivi podatki ne povedo, kakšna so bila razmerja pri realiziranih poslih (ali je šlo za kupce na trgu), niti ali so nepremičnine res primerljive. Razlogov, ki bi na te ugovore odgovorili, v sodbi ni prepoznati. Zmotno je stališče, da razlika med tržno in pogodbeno ceno predstavlja darilo. To pomeni, da bi v primeru zapustnikove smrti v času visokih cen bila cela nepremičnina darilo, če pa bi umrl v času nizkih cen, darila ne bi bilo. Računsko ugotavljanje za nazaj, da je nekaj darilo, v celoti izniči pogodbeno voljo strank. Sodišče prezre, da gre za tri pogodbe, ki vse vplivajo na njeno vrednost. Zahtevek je zato neutemeljen ali vsaj bistveno nižji. Od 32.200 EUR bi bilo treba odšteti še ostala bremena (to je 16.880 EUR). S tem bi se vrednost zmanjšala na 15.320 EUR, kar pa je znesek, ki ga pri prodajni pogodbi ni mogoče šteti za tržno relevantno razliko. Objektivnega merila ni, saj nista dve hiši popolnoma enaki. Breme je bilo v pogodbi sprejeto tako, da traja v enakem obsegu do smrti drugega roditelja in smrt zapustnika zato ni prekinila obveznosti drugega toženca. Metoda primerljivih prodaj ni dovolj za ugotovitev pravne narave posla.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo upoštevati uspeh strank v postopku. Toženci niso povzročili spreminjanja tožbe, so pa na spremembe morali odgovarjati. Izvedenska mnenja so bila res pridobljena po predlogu obeh strank, a so toženci mnenje D. sprejeli, poleg tega so toženci za izvedenca plačali več kot tožnik. Nastali so jim stroški za naroke, na katerih so bile zaslišane priče, za katere so toženci že pred tem povedali, da iz lastnega zaznavanja ne vedo nič. Tožnik je na koncu uspel z majhnim delom svojih zahtevkov, pri čemer se je tretji toženec upiral le zahtevi po neupoštevanju vlaganj in bil uspešen. Prva toženka je prav tako uspela s svojimi ugovori, zoper drugega toženca pa je bil uspeh le delen, to je le glede še vedno spornega darila.

6. Pravdne stranke, ki so vložile pritožbi, so na pritožbo nasprotne strani odgovorile. Tožnik meni, da je neutemeljena pritožba prvih treh tožencev, prvi trije toženci pa, da je neutemeljena pritožba tožnika.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba prvih treh tožencev pa je utemeljena.

8. Pravdni stranki odločbo sodišča prve stopnje izpodbijata le delno. Tožnik tako ne izpodbija sklepa o zavrženju dela tožbe (točka I izreka), sodbo pa vsebinsko le glede nepremičnin parc. št. 194/72, k. o. 0000 X., ter parcel 230/6 in 230/7, obe k. o. 0001 Y. (točki II in III izreka). Prvi trije toženci nasprotujejo sodbi v točki II/1 in točki VI. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je odločitev v točki I (zavrženje dela tožbe), točki IV (da je tretji toženec prejel darilo v vrednosti 4.750 EUR) ter točki V (da je tretji toženec prejel darilo v vrednosti 46.900 EUR) postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa. V ostalem delu pa je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede nepremičnine na naslovu M. 13 (parc. št. 194/72, k. o. X.)

9. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo spremembo zahtevkov zoper drugega toženca na naroku dne 11. 6 . 20182. Z izpodbijano sodbo je namreč po višini zahtevku le delno ugodilo, vse ostalo, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je drugi toženec postal lastnik sporne nepremičnine na podlagi kupne pogodbe, ki jo je 24. 2. 2009 sklenil z zapustnikom in prvo toženko kot prodajalcema. Ta pogodba je bila sklenjena sočasno s pogodbo o priznanju lastninske pravice med zapustnikom in prvo toženko (kot zakoncema) ter pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice med drugim tožencem (kot novim lastnikom nepremičnine) ter zapustnikom in prvo toženko (kot bodočima služnostnima upravičencema), v okviru istega notarskega zapisa (v nadaljevanju pogodba).3 Zapustnik in prva toženka sta si ob prodaji nepremičnine poleg služnosti, ki je obsegala rabo vseh prostorov v kleti in pritličju stanovanjske hiše, izgovorila tudi prepoved odsvojitve in obremenitve, drugi toženec pa je, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, poleg plačila kupnine v višini 165.000 EUR z dnem sklenitve pogodbe prevzel tudi plačilo vseh stroškov, povezanih z uporabo stanovanjske hiše (komunala, ogrevanje, elektrika, voda), stroške zavarovanja, investicij, davščin in vseh drugih stroškov povezanih z nepremičnino.4 V sklenjeni pogodbi so pogodbene stranke ugotovile tudi to, da je drugi toženec v soglasju z zapustnikom in prvo toženko celotno nepremičnino (to je hišo in njeno okolico), ki jo je kupil, pred tem (v letih 2007 in 2008) v celoti prenovil in (z izjemo dveh prostorov5) tudi opremil. 11. Pritožbeno sodišče glede na tako vsebino pogodbe6 soglaša z drugim tožencem, da o morebitni delni neodplačnosti sklenjene pogodbe ni mogoče sklepati le na podlagi primerjave ugotovljene vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa ter višine plačane kupnine (za kar se v pritožbi zavzema tožnik), ampak je treba upoštevati še vrednost drugih obveznosti oziroma bremen, ki jih je drugi toženec prevzel in so jih pogodbene stranke pri določitvi kupnine imele v mislih. Tako iz četrte točke pogodbe izhaja, da so pri določitvi kupnine upoštevale, da drugi toženec nepremičnine zaradi ustanovljene služnosti ne bo v celoti prejel v posest in da z njo, zaradi prepovedi odsvojitve in obremenitve, ne bo mogel prosto razpolagati. Glede na ostalo vsebino pogodbe pa ne more biti dvoma, da je bila pri oblikovanju višine kupnine relevantna tudi predhodna, s strani drugega toženca financirana, obnova (zakaj bi sicer pogodbene stranke to ugotovitev sploh vnesle v pogodbo?) in z njegove strani prevzeta obveznost plačevanja stroškov.

12. Že sodišče prve stopnje je zato, ko je ugotavljalo vrednost izpolnitve ene in druge stranke, pri vrednosti prodane nepremičnine v času nakupa pravilno upoštevalo njeno stanje pred obnovo (torej vrednost 275.600 EUR), ustrezno pa je ovrednotilo tudi dogovorjeno služnost. Pritožbeno sodišče pri tem nima pomislekov v oceno izvedenca, da bi racionalni kupec za delno zasedeno nepremičnino zahteval diskont v višini 33.400 EUR7 ter bi po njegovem izračunu realna vrednost nepremičnine zato znašala 241.800 EUR8. Pri tem je namreč upošteval realno pričakovanje, da bo stanovanje zasedeno še pet let. Je pa sodišče prve stopnje pri tem spregledalo s strani izvedenca izračunano obremenitev na račun stroškov, ki so povezani z uporabo nepremičnine s strani zapustnika in prve toženke za z njune strani zaseden del nepremičnine (to je znesek 8.440 EUR).9 Upoštevanje te obremenitve ugotovljeno vrednost kupljene nepremičnine zmanjša na 233.760 EUR10 (oziroma ustrezno poveča vrednost izpolnitve drugega toženca), zmanjša pa se tudi s strani sodišča prve stopnje ugotovljena razlika med vrednostjo izpolnitve ene in druge pogodbene stranke v času sklenitve pogodbe. Ta znaša 68.760 EUR, v pogledu zapustnika pa polovico tega, to je 34.380 EUR.

13. Vendar pa ta nekoliko manjša razlika v vrednosti izpolnitve ene in druge stranke v konkretnem primeru niti ni odločilna. Tako tista, ugotovljena s strani sodišča prve stopnje, kot zgoraj navedena, na prvi pogled res nakazuje na delno neodplačno pogodbo, vendar pa za sklep, da je v tem delu res šlo za tako pogodbo, to ne zadostuje. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z drugim tožencem, da je pri presoji pomena ugotovljene razlike treba upoštevati tudi to, da ob sklenitvi pogodbe ni bilo gotovo, koliko časa bo obremenitev s služnostjo, stroški in prepovedjo obremenitve in odtujitve trajala. Pogodba zato res vsebuje tudi elemente tveganja, saj koristi oziroma bremen posamezne pogodbene stranke v trenutku sklepanja pogodbe ni bilo mogoče določiti. S potekom časa bi se lahko izkazalo, da je vrednost (vseh) toženčevih izpolnitev presegla vrednost izpolnitve zapustnika in prve toženke (ki je enaka vrednosti prodane (neobnovljene) nepremičnine). Lahko bi bilo seveda tudi nasprotno. Zaradi vnaprejšnje nedoločljivosti trajanja teh bremen oziroma obveznosti so pogodbene stranke nase prevzele tveganje, da vrednost medsebojnih izpolnitev ne bo povsem ekvivalentna. Pritožbeno sodišče pa ob tem opozarja tudi na to, da ni izključeno, da sta zapustnik in prva toženka možnost, da bosta do smrti živela v obnovljeni hiši skupaj s sinom (kar bi jima zagotovilo določeno varnost), subjektivno vrednotila višje, kot je to ugotovil izvedenec v tem postopku. Tožnik zato (ob upoštevanju, da so pogodbene stranke sicer sklenile odplačen pravni posel) le s trditvami o razliki v vrednosti medsebojnih izpolnitev, ki tudi ni tako velika, da bi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera očitno kazala na darilni namen, darila ni dokazal. 14. Pritožba drugega toženca je zato utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter na podlagi 358. člena ZPP sodbo v točki II/1 spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo. Iz istih razlogov je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/2 na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Glede nepremičnin parc. št. 230/6 in 230/7, obe k. o. Y. 15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tretji toženec nepremičnini parc. št. 230/6 in 230/7, obe k. o. Y. (v nadaljevanju: nepremičnina), ob vedenju in soglasju vseh ostalih članov družine A., pridobil z darilno pogodbo dne 29. 6. 2007. Še pred sklenitvijo pogodbe je na njej stoječo (staro in obnove potrebno) družinsko hišo s soglasjem in dovoljenjem zapustnika celovito prenovil. Vanjo je vložil vsa svoja, pa tudi iz drugih virov pridobljena sredstva. Ocenjena tržna vrednost obnovljene nepremičnine je na dan sklenitve darilne pogodbe znašala 113.430 EUR, brez upoštevanja vlaganj (v višini 73.840 EUR) pa 39.590 EUR. V času zapustnikove smrti je bila vrednost obnovljene hiše še 90.720 EUR, neobnovljene pa 16.880 EUR. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da povečana vrednost nepremičnine (to je vrednost 73.840 EUR) tretjemu tožencu ni bila podarjena, ampak je šlo za darilo le v ostalem delu, ta pa je bil na dan zapustnikove smrti vreden 16.880 EUR.

16. Tožnik v pritožbi nasprotuje le ugotovitvi, da z darilno pogodbo tretjemu tožencu ni bila podarjena tudi z njegove strani povečana vrednost nepremičnine. Ker pa argumenti, ki jih pri tem navaja, ne vodijo do drugačne ugotovitve, mu pritožbeno sodišče ne more slediti. To, kako se na podlagi 30. in 52. člena ZD oceni dano darilo, na ugotovitev, da v konkretnem primeru povečana vrednost sporne nepremičnine tretjemu tožencu ni bila podarjena, nima nobenega vpliva. Tudi dejstvo, da je tretji toženec v podarjeno nepremičnino vlagal pred sklenitvijo darilne pogodbe, samo po sebi ne narekuje zaključka, da je bila volja pogodbenih strank tudi v tem delu usmerjena v sklenitev darilne pogodbe. Celo nasprotno: to bi prej kazalo na to, da je darilna pogodba služila zgolj za formalnopravno ureditev razmerij, ki so z dopuščenimi vlaganji nastala med zapustnikom in tretjim tožencem.11 Težko si je namreč zamisliti, da bi zapustnik sinu dovolil vlaganja z namenom, da se hiša usposobi za bivanje njega in njegove družine, nato pa bi zapustnik in tretji toženec povečano vrednost obravnavala kot darilo tretjemu tožencu.

17. Sodišče prve stopnje zato 30. in 52. člena ZD ni zmotno uporabilo. Skladno z ugotovitvijo, da povečana vrednost nepremičnine tretjemu tožencu ni bila podarjena, je vrednost darila pravilno ocenilo tako, da je na dan sklenitve pogodbe upoštevalo stanje, kot če nepremičnina še ne bi bila obnovljena ter njeno vrednost na dan zapustnikove smrti.

18. Pritožba tožnika je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v točki III potrdilo.

Glede stroškov postopka

19. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka. Pri odločitvi je upoštevalo, da je tožnik v postopku uspel le deloma (drugi odstavek 154. člena ZPP) in je zato upravičen le do sorazmernega povračila stroškov. Z zahtevki zoper prvo toženko, drugega toženca in četrto toženko je v celoti propadel, z zahtevki zoper tretjega toženca pa je uspel le delno, in sicer do 1/2.12 Četrta toženka je v postopku sodelovala sama in stroškov ni priglasila, ostale tri tožence pa je zastopal isti pooblaščenec in so stroške priglasili skupaj. Pritožbeno sodišče je štelo, da je tožniku ¼ stroškov nastala v zvezi z zahtevki zoper četrto toženko, ¾ stroškov pa z zahtevki zoper ostale tožence. Ker četrta toženka stroškov ni priglasila, ji tožnik ni dolžan ničesar plačati, je pa dolžan ¼ svojih stroškov nositi sam13. V razmerju do ostalih tožencev, ki jih je zastopal isti pooblaščenec, je pritožbeno sodišče tožnikov uspeh ocenilo v višini približno 17 %14, uspeh tožencev pa v višini 83 %.

20. Pri odmeri stroškov in nagrad je na podlagi drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife uporabilo Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) ter (razen pri začasni odredbi in nekaterih pritožbah) vrednost spora v višini 80.000 EUR. Že na tem mestu pojasnjuje, da je tožnik večji del svojih stroškov priglasil upoštevajoč Odvetniško tarifo (in ne tarifo po ZOdvT). Pritožbeno sodišče mu je zato priznalo le tiste nagrade in stroške, za katere je ugotovilo, da so utemeljeni po ZOdvT. Prvi trije toženci pa so v stroškovniku nekatere stroške priglasili večkrat in so jim bili zato priznani le enkrat15. 21. Tožniku je na tej podlagi priznalo: a) za prvi postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 1.023,10 EUR; nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 944,40 EUR, izdatek za poštnino in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v višini 20 EUR, potne stroške 111 EUR in parkirnine 27,20 EUR16; b) nagrado za prvo pritožbo (tar. št. 3210) v višini 1.259,20 EUR; c) nagrado za postopek z revizijo (tar. št. 3300) v višini 1.574 EUR; d) nagrado za predlog za izdajo začasne odredbe (tar. št. 3461)17 v višini 133,50 EUR, nagrado za odgovor na ugovor (tar. št. 3468) v višini 267 EUR in nagrado za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi (tar. št. 3468) v višini 267 EUR; e) za drugi postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 944,40 EUR in stroške kilometrin v višini 148 EUR, ni pa mu priznalo ponovne nagrade za postopek, saj do nje po ZOdvT ni upravičen18; f) za drugi pritožbeni postopek - odgovor na pritožbo (tar. št. 3210) nagrado v višini 1.259,20 EUR; g) za tretji postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v višini 1.023,10 EUR, nagrado za narok (tar. št. 3102) v višini 944,40 EUR, kilometrino v višini 81,40 EUR; h) za tretji pritožbeni postopek - pritožba in odgovor (tar. št. 3210) nagrado v višini 2 x 1.259,20 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR. Tožniku je priznalo tudi 22 % DDV, to je znesek 2.764,37 EUR.

Skupaj je tako tožniku za celoten postopek od priglašenih stroškov19 priznalo 15.329,67 EUR. Od tako nastalih stroškov iz zgoraj pojasnjenih razlogov (neuspeh z zahtevki zoper četrto toženko) sam nosi ¼, to je znesek 3.832,42 EUR, od preostalih stroškov (v višini 11.497,25 EUR) pa je glede na uspeh zoper prve tri tožence upravičen do povračila 17 %, to je do zneska 1.954,53 EUR.

22. Prvim trem tožencem pa je priznalo: a) za prvi postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek (tar. št. 3100) v (priglašeni) višini 956,80 EUR, nagrado za dve dodatni stranki (tar. št. 1200) v višini 472,20 EUR20, nagrado za narok (tar. št. 3102) v priglašeni višini 883,20 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, strošek poizvedb v višini 14,41 EUR in strošek prevodov v višini 284,41 EUR. Tožencem pritožbeno sodišče zaradi zastopanja dveh dodatnih strank ni priznalo povišane nagrade za narok in materialne stroške, saj je to povišanje po tar. št. 1200 predvideno le za nagrado za postopek in nagrado za posel (glej tudi odločbo I Cp 257/2015); b) za prvi pritožbeni postopek - pritožba: nagrado (tar. št. 3210) v (priglašeni) višini 1.177,60 EUR, nagrado zaradi zastopanja dodatnih strank (tar. št. 1200) v višini 472,20 EUR in plačano takso v višini 675 EUR; c) za postopek z revizijo - odgovor (tar. št. 3300) nagrado v višini 1.574 EUR, zaradi zastopanja dodatnih strank (tar. št. 1200) pa še 472,20 EUR; d) za vložitev ugovora zoper začasno odredbo (tar. št. 3468) 267 EUR, za vložitev pritožbe zoper sklep o izdani začasni odredbi (tar. št. 3468) 267 EUR in plačani taksi v višini 30 EUR in 33 EUR e) za drugi postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za narok (tar. št. 3102) v priglašeni višini 883,20 EUR ter dodatno nagrado zaradi zastopanja več strank (tar. št. 1200) v višini 472,20 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR, ni pa jim priznalo nove nagrade za postopek, saj do nje iz razlogov, ki so bili navedeni že pri tožniku, niso upravičeni; f) za drugi pritožbeni postopek - odgovor na pritožbo (tar. št. 3100) nagrado v priglašeni višini 712 EUR in pavšalni znesek materialnih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20 EUR; g) za tretji postopek pred sodiščem prve stopnje: nagrado za narok (tar. št. 3102) v (priglašeni) višini 883,20 EUR, nagrado zaradi zastopanja dodatnih strank (tar. št. 1200) v višini 472,20 EUR in pavšalni znesek za materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20 EUR; h) za tretji pritožbeni postopek: nagrado za pritožbo (tar. št. 3210) v višini 865,60 EUR21 ter dodatno nagrado zaradi zastopanja dodatnih strank v priglašeni višini 259,68 EUR, nagrado za odgovor na pritožbo (tar. št. 3210) v višini 1.259,20 EUR, povečano za dodatno nagrado zaradi zastopanja dodatnih strank (tar. št. 1200) v višini 472,20 EUR, pavšalni znesek materialnih stroškov (tar. št. 6002) v višini 20 EUR in plačano takso za pritožbo v višini 807 EUR; i) tožencem je pritožbeno sodišče priznalo tudi 22 % DDV (to je znesek 2.791,03 EUR) ter strošek za izvedenca v skupni višini 3.071,93 EUR22, ne pa tudi stroškov prič, saj jih te niso priglasile.

Skupaj je tako prvim trem toženim strankam za celoten postopek od priglašenih stroškov priznalo 20.745,94 EUR. Glede na svoj uspeh so upravičeni do povračila 83 %, to je do zneska 17.219,13 EUR.

23. Pritožbeno sodišče je znesek, do katerega je upravičen tožnik, in znesek, do katerega so upravičeni prvi trije toženci, pobotalo in razliko v višini 15.264,60 EUR naložilo v plačilo tožniku kot to izhaja iz izreka te odločbe.

1 Glej točko 11 izpodbijane odločbe. 2 Tožnik je v zahtevku zoper drugega toženca zatrjevano vrednost darila zmanjšal na 107.100 EUR, spremenil pa je tudi ulomek. 3 Vse tri pogodbe so del notarskega zapisa notarke C. C., SV 58/2009 (priloga A9). 4 Navedbe o vsebini sklenjene pogodbe niso bile prerekane. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih ni treba dokazovati. Ugotovi in upošteva jih lahko zato tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (III Ips 18/2011). 5 To je kuhinje in dnevne sobe v pritličju. 6 Da ne gre za navidezen posel, v pritožbenem postopku ni izpodbijano. 7 Izvedenec pri tem prepovedi obremenitve in odtujitve ni posebej vrednotil. 8 Pritožbeno sodišče opozarja, da je pravilna vrednost zaradi očitne računske napake izvedenca za 400 EUR višja in znaša 242.000 EUR. Od vrednosti 275.600 EUR je izvedenec namreč namesto zneska 33.400 EUR zmotno odštel znesek 33.800. Napaka zaradi majhnega zneska na odločitev nima nobenega vpliva, nanjo pa v pritožbenem postopku ne opozarjajo niti stranke. 9 V ta sklop izvedenec ni štel stroškov, ki sicer bremenijo drugega toženca kot lastnika nepremičnine (glej izvedeniško mnenje z dne 22. 3. 2018, stran 16). 10 Glej prvo dopolnitev mnenja z dne 7. 5. 2018 (list. št. 815). 11 Tožnik v pritožbi celo sam omenja, da je tretji toženec do zapustnika z vlaganji pridobil obogatitveni zahtevek. S tem, ko je zapustnik tretjemu tožencu prepustil v last celotno nepremičnino, pa je tak zahtevek seveda ugasnil. Podlage, da bi ga tretji toženec priglasil v zapuščinskem postopku, zato ni. 12 Do 50 % je uspel le z zahtevkom za ugotovitev terjatve zapustnika do tretjega toženca (glej točko 11 izpodbijane sodbe), približno toliko pa tudi z zahtevki za ugotovitev danih daril in njihove vrednosti (glede nepremičnin parc. št. 230/6 in 230/7 k. o. Y. do 18 %, glede ostalih pa v celoti). 13 Preostali tožnikovi stroški (to je ¾) so bili predmet pobotanja s stroški prve toženke ter drugega in tretjega toženca. 14 Zaradi večkratnih sprememb zahtevka (ki mu ni sledila tudi sprememba vrednosti spora) je pritožbeno sodišče zahtevke proti posameznemu tožencu štelo za enakovredne. Ker je tožnik delno (to je do ½) uspel le zoper tretjega toženca, znaša tožnikov uspeh v razmerju do vseh treh tožencev zato približno 17 % (½ od 1/3). 15 Tako so na primer večji del stroškov za prvo sojenje ponovno priglasili med stroški za drugo sojenje, nato pa ponovno med stroški za tretje sojenje. Med stroški za drugo in tretje sojenje je bila večkrat priglašena tudi nagrada za narok. Ker „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 vključuje nagrado za vse naroke na posamezni stopnji sojenja (glej odločbo II Ips 56/2011), je tožencem zato priznalo le eno. 16 Tožniku ni priznalo stroška taks, saj je bil plačila oproščen. 17 Ob upoštevanju v predlogu opredeljene vrednosti 24.000 EUR. 18 Če se zadeva vrne na nižje sodišče in stranko zastopa isti pooblaščenec, se že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za ponovljen postopek (glej opombo 3, točka 5 ZOdvT). Ker bi bila nova nagrada enaka prejšnji, tožnik do morebitne razlike ni upravičen. 19 Tožnik nekaterih stroškov, ki so mu nastali, ni priglasil (med njimi je na primer strošek izvedenca). 20 Nagrada se poveča za vsako nadaljnjo stranko za količnik 0,3, v konkretnem primeru torej za 0,6. To ob upoštevanju osnovnega zneska nagrade v višini 787 EUR po tabeli iz 12. člena ZOdvT, pomeni za 472,20 EUR. 21 Upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela odločbe, navedenega v pritožbi. 22 Gre za plačila po sklepih z dne 12. 2. 2017, 10. 4. 2017, 12. 12. 2017, 3. 4. 2018 in 14. 6. 2018.