Jedro

Dejanske razmere v posameznem tipu zavoda za prestajanje kazni zapora, ki jih sodišče prve stopnje niti ni podrobneje ugotavljalo, ne morejo biti razlog za odreditev prestajanja kazni v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu.

Izrek

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu M.H. določena kazen pod točko I/a) izreka z 2 (dveh) mesecev zapora zviša na 3 (tri) mesece zapora, določena kazen pod točko I/b) izreka s 4 (štirih) mesecev zapora zviša na 6 (šest) mesecev zapora, izrečena kazen pod točko III izreka s 4 (štirih) mesecev zapora zviša na 6 (šest) mesecev zapora, izrečena enotna kazen 1 (eno) leto zapora pa zviša na 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora ter brez, da bi obdolženi kazen prestajal v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu za prestajanje kazni.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje obdolženega M.H. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), treh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen 2 meseca zapora, za drugo 4 mesece zapora, za tretje, četrto in peto, za vsako 1 mesec zapora ter za šesto 4 mesece zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 1 leto zapora. Za to kazen je bilo hkrati po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 odrejeno, da jo bo obdolženi prestajal v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu za prestajanje kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve oziroma povračila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa mora plačati oškodovancem prisojene premoženjskopravne zahtevke, kot so podrobneje navedeni v samem izreku sodbe I K 18710/2015. 2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženemu za vsako kaznivo dejanje določi kazni, za katere se je zavzemala na predobravnavnem naroku ter mu nato izreče enotno kazen 1 leto in 7 mesecev zapora, brez da bi obdolženi kazen prestajal v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu za prestajanje kazni.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožničinimi poudarki glede kaznivih dejanj pod točko I/a) in b), kot tudi glede kaznivega dejanja pod točko III izreka sodbe. Pri prvih dveh kaznivih dejanjih tako ni mogoče mimo okoliščine, da sta že po pravni opredelitvi težji kaznivi dejanji, kar se ob obsežni predhodni obdolženčevi obsojenosti mora ustrezno odražati tudi pri odmeri kazni. Podobno velja pri kaznivem dejanju pod točko III izreka sodbe, čeprav je posredi (le) temeljno kaznivo dejanje, pa je zato vrednost protipravno prilaščenih stvari tolikšna, da po sodišču prve stopnje odmerjene kazni ne opravičuje.

5. Pritrditi je še pritožnici v zatrjevanjih, da dejanske razmere v posameznem tipu zavodu za prestajanje kazni zapora, ki jih sodišče prve stopnje niti ni podrobneje ugotavljalo, ne morejo biti razlog za odreditev prestajanja kazni v polodprtem zavodu ali oddelku v zavodu. To bi lahko med drugim pomenilo vnaprejšnjo izključitev določenih tipov zavodov, čeprav posameznik zaradi določenih lastnosti v drugem zavodu kazni ne bi mogel prestajati. Potrebna je celovita ocena razmer, s konkretnimi cilji in realnimi izgledi, da bodo ti tudi doseženi. Ker našteto v obdolženčevem primeru ni bilo posebej ugotavljano, je pritožbeno sodišče v odločbo o kazenski sankciji še v tem delu poseglo ter v skupnem odločilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP). Razlika v višini določenih kazni in posledično izrečene enotne kazni po končnem pritožničinem predlogu ter v višini, ki jih je odmerilo pritožbeno sodišče, temelji na ugotovitvi, da so kazniva dejanja pod točko II izreka sodbe že po pravni opredelitvi lažja kazniva dejanja in izhajajoč iz obdolženčevih osebnih razmer, ki morajo biti tudi v primeru spremembe odločbe o kazenski sankciji premo sorazmerno upoštevane.

6. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo.

7. Obdolženi je bil plačila sodne takse oproščen zaradi po sodišču prve stopnje ugotovljenih premoženjskih razmer, in ker se nahaja na prestajanju zaporne kazni (četrti odstavek 95. člena ZKP in 11. člen Zakona o sodnih taksah).