Jedro

Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, da so podane okoliščine dejanske narave, ki utemeljujejo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. Iz določb drugega in petega odstavka člena 58 KZ-1 namreč jasno izhaja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izreklo v pritožbi predlagano sankcijo, prekoračilo pooblastilo po zakonu, in sicer iz razloga višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega.

Izrek

I. Ob obravnavanju pritožb se sodba sodišča prve stopnje spremeni po uradni dolžnosti, in sicer v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tako, da se:

- iz opisa izpusti besedilo "pri čemer jih je izpostavil nevarnosti za zdravje";

- obtoženemu A. A. se izrečeni kazen zapora in denarna kazen znižata na

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, in 80 (osemdeset) dnevnih zneskov ob nespremenjenem dnevnem znesku 35,00 (petintrideset) EUR, kar znaša 2.800,00 (dvatisoč osemsto) EUR.

II. Pritožbi višjega državnega tožilca in zagovornice obtoženega se zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) in mu po šestem odstavku 308. člena KZ-1, upoštevaje omilitvene določbe druge alineje 50. člena KZ-1 in 2. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, ter po 47. členu KZ-1 izreklo zaporno kazen eno leto in osem mesecev ter denarno kazen 100 dnevnih zneskov po 35,00 EUR, skupaj 3.500,00 EUR denarne kazni, v zvezi s čimer je odločilo, da jo je obtoženi dolžan plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe, določilo pa je tudi posledico, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati. Obtožencu je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. V izrečeno zaporno kazen je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 obtožencu vštelo čas pridržanja in pripora od 1. 4. 2024 od 18:00 ure dalje. Po prvem in drugem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, in sicer mobilnega telefona, obeh SIM kartic, spominske kartice in osebnega vozila. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo sta vložila pritožbo višji državni tožilec in zagovornica obtoženega. Višji državni tožilec je vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zviša na eno leto in deset mesecev. Zagovornica obtoženega pa je vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu namesto zaporne kazni izreče sankcijo opozorilne narave, to je pogojno obsodbo.

3. Zagovornica obtoženega je vložila tudi odgovor na pritožbo višjega državnega tožilca; predlagala je, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožbi nista utemeljeni, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornice

5. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, da so podane okoliščine dejanske narave, ki utemeljujejo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. Zagovornica očitno spregleda določbo drugega in petega odstavka člena 58 KZ-1, iz katerih jasno izhaja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izreklo v pritožbi predlagano sankcijo, prekoračilo pooblastilo po zakonu, in sicer iz razloga višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega.

6. Zagovornica tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo oziroma ovrednotilo obteževalne in olajševalne okoliščine ter težo očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izrečeno zaporno kaznijo in denarno kaznijo pravilno upoštevalo abstraktno in konkretno težo očitanega kaznivega dejanja, kar je tehtno utemeljilo s predpisano zaporno kaznijo in dejstvom, da je obtoženi na očitani način hudo posegel v notranji javni red in mir Republike Slovenije, hkrati pa izkoriščal stisko ilegalnih migrantov; ob tem je v ustrezni meri upoštevalo nepredkaznovanost obtoženca, njegovo priznanje in obžalovanje, osebno urejenost, opravljanje priložnostnih del ter družinsko povezanost in njegov motiv nadaljevati študij, v zvezi s čimer se je upravičeno oprlo na zagovor obtoženca in pričanje njegove sestre. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi pomen in težo konkretnih okoliščin prevoza ilegalcev (nepripetost z varnostnim pasom ter prevoz enega od njih celo v prtljažnem prostoru vozila) ter v ustrezni meri ovrednotilo pravilno ugotovljeno obtoženčevo vztrajnost, upoštevaje geografsko oddaljenost lokacije izvršitve očitanega kaznivega dejanja od države njegovega stalnega prebivališča.

7. Brezpredmetni so pritožbeni poudarki, da je vožnja ilegalnih migrantov trajala le par minut in da je obtoženi s policijo vseskozi sodeloval, vozilo takoj ustavil ter ni poskušal pobegniti, kar zagovornica povezuje z obstojem posebnih olajševalnih okoliščin, ki po njenem mnenju terjajo zaključek o neprimernosti in nepravičnosti izrečenih kazenskih sankcij. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodelovanje s policijo v posledici znakov za ustavitev pričakovana od vsakogar, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije in ne pomeni neke posebne okoliščine želenega pomena in teže. Enako stališče sodišče druge stopnje sprejema tudi glede izpostavljenega trajanja vožnje, posebej glede na to, da gre za okoliščino, ki ni bila v sferi obtoženca.

8. Sodišče prve stopnje je pri utemeljevanju izrečene kazenske sankcije res upoštevalo, glede na članstvo v hudodelski združbi, visoko stopnjo ogrožanja notranjega reda naše države in način prevoza ilegalnih migrantov, pri čemer pa pritožnica ne upošteva, da je obtoženi priznal kaznivo dejanje z vsemi dejstvi in okoliščinami, navedenimi v konkretnem očitku, ta pa med drugim zajema tudi obtoženčevo sodelovanje s konkretnimi člani hudodelske združbe, stopnjo organiziranosti in dolžino poti ter zatrjevanje neprimernega prevoza ljudi; vse navedeno je tako prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo kot dejanske dejavnike pri realizaciji kaznivega dejanja, ki določajo njegovo težo in okoliščine izvršitve. Zagovorničino izpostavljanje, da vožnja brez uporabe varnostnega pasu predstavlja le manjši prekršek, na pravilno presojo sodišča prve stopnje ne more vplivati.

9. V zvezi s primernostjo in pravičnostjo izrečene kazenske sankcije so neutemeljeni zagovorničini poudarki, da je vprašljiva ekonomska stiska migrantov in premišljenost obtoženčevega ravnanja. Ekonomska stiska migrantov je očitno razvidna iz opisa kaznivega dejanja, saj se zatrjuje vnaprejšnja založitev 2.900,00 EUR po osebi za pot, potekajočo v neprimernih razmerah, prav tako pa sodišče druge stopnje, enako kot sodišče prve stopnje, tudi glede na izjavo obtoženca v postopku, ne dvomi, da se je lotil storitve kaznivega dejanja po poprejšnjem premisleku. Pri obtožencu gre res za mladega človeka, vendar pa neke posebne teže ta okoliščina, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera, ne more imeti. Enako pa niso ključne zatrjevane domnevne nepopravljive posledice v osebnem življenju obtoženca ter opozarjanje obrambe na priporni razlog, ugotovljen v zvezi z obtoženim v postopku.

10. Ob tem sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe o relativno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka v zvezi z zatrjevano neizvedbo določenih dokaznih predlogov (vpogled listin, in sicer potrdila Centra za socialno delo Črne Gore, izpisa sodišča v ..., potrdila o ukvarjanju obtoženca s športom in potrdila o zaposlitvi ter prijavi na zavodu za zaposlovanje). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je navedene listine zagovornica vložila v spis na predobravnavnem naroku in res predlagala njihovo izvedbo na naroku za izrek kazenske sankcije, ob tem pa njihovo vsebino v bistveni meri tudi povzela; prav to vsebino pa je sodišče prve stopnje že upoštevalo kot podlago ugotovitvi o obtoženčevi siceršnji osebnostni urejenosti, zato je pritožničina kritika v tem delu neutemeljena.

11. Pritožnica v nasprotju s procesnimi določbami izpodbija zmotno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na subjektivni element očitanega kaznivega dejanja: pravne zmote v zvezi s sodbo na podlagi priznanja ni mogoče uveljavljati.

K pritožbi tožilstva

12. Nima prav niti višji državni tožilec, ko predlaga zvišanje izrečene zaporne kazni za dva meseca iz razloga napačne presoje teže obravnavnega kaznivega dejanja in spremljajočih okoliščin njegove izvršitve. Dejstvo je, da je tožilka, preden se je obtoženi izjavil o očitku v obtožnem aktu, predlagal le za dva meseca višjo zaporno kazen, kot je bila izrečena, pritožniku pa tudi ni mogoče slediti, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine, v premajhni pa obteževalne okoliščine. Pravilen pomen in težo je sodišče prve stopnje podelilo vztrajnosti obtoženca pri izvršitvi kaznivega dejanja, upoštevaje državo izvršitve očitanega kaznivega dejanja in njegovo stalno prebivališče v Črni Gori, ter dejstvu, da se je eden od migrantov prevažal v prtljažniku, kar med drugim izpostavlja pritožnik.

13. Pritožbeno sodišče zavrača pritožnikovo oceno, da je obravnavano kaznivo dejanje primerljivo s kaznivim dejanjem umora kot povsem drugovrstnim kaznivim dejanjem, kot neutemeljen pa šteje tudi njegov zaključek, da je izrazito pomemben, pri ugotavljanju primernosti in pravičnosti izrečene zaporne kazni, ugotovljen mednarodni element obravnavanega kaznivega dejanja; le-ta je namreč imanenten kaznivemu dejanju po členu 308 KZ-1. Res so bili na telefonu obtoženca najdeni posnetki, ki kažejo, da naj bi na določen način obtoženi deloval tudi pri drugih prevozih; vendar navedene okoliščine, glede na pasivnost tožilca, ki v tej smeri ni predlagal dopolnitve dokaznega postopka na naroku za izrek kazenske sankcije, ni moč upoštevati pri presoji kazenske sankcije.

14. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo težo kaznivega dejanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine, se kot neutemeljeno izkazuje prizadevanje obeh pritožnikov, katera iz navedenih razlogov spodbijata primernost in pravičnost izrečene kazenske sankcije.

15. Glede na najnovejšo sodno prakso, gre za sodbo VS RS opr. št. I Ips 43513/2022, z dne 13. 6. 2024, pa je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da eden od kvalifikatornih elementov (izpostavljenost nevarnosti za življenje in zdravje) po šestem odstavku člena 308 KZ-1 v opisu ni ustrezno konkretiziran, zato je sodišče prve stopnje v tem delu v škodo obtoženca prekršilo kazenski zakon (2. točka prvega odstavka člena 383 ZKP). Vrhovno sodišče je v citirani sodbi zaključilo, da opis, zajet v konkretnem dejanskem stanu tudi v obravnavani zadevi, ne izpolnjuje predmetnega zakonskega znaka, saj je tako opisana nevarnost povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidenih situacij v prometu in ne vsebuje, sam po sebi, okoliščin, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev ogroženo že med samim prevozom zaradi njegovega načina. Ker sodišče druge stopnje ugotavlja, da konkretni opis ne zajema opisa konkretne ogrozitve, torej prevoza v takih okoliščinah, ki že med samimi prevozom pomenijo izpostavitev nevarnosti za življenje in zdravje, je ta kvalifikatorni znak sodišče druge stopnje, ob spremembi izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v abstraktnem delu izpustilo, ni pa ga spreminjalo v konkretnem delu, ker gre vendarle za spremljajoče okoliščine prevoza v obliki abstraktne nevarnosti za življenje in zdravje migrantov. Pravne kvalifikacije očitanega kaznivega dejanja sodišče druge stopnje ni spreminjalo, upoštevaje, da je opisan drug kvalifikatorni znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1, to je sodelovanje obtoženca v hudodelski združbi. Zaradi izpustitve ene od kvalifikatornih okoliščin iz opisa kaznivega dejanja pa je sodišče druge stopnje znižalo izrečeno zaporno in denarno kazen, pri čemer je upoštevalo že v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljene in ustrezno ovrednotene težo kaznivega dejanja ter olajševalne in obteževalne okoliščine, kot so izpostavljene predhodno, na način, kot je razviden iz izreka pritožbene odločbe.

16. Ker drugih kršitev, katere sodišče druge stopnje ugotavlja v skladu z določbo člena 383 ZKP po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je odločilo, ob spremembi izpodbijane sodbe, kot je razvidno predhodno, da se vloženi pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu prvostopenjska sodba potrdi (prvi odstavek člena 394 ZKP, člen 391 ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 58, 58/2, 58/5, 308, 308/3, 308/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.