Jedro

V tej pravdi zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe se ugotavlja, ali je izvršba nedopustna, ker je terjatev zaradi plačila prenehala, pri čemer se upoštevajo izvršena plačila v skladu s sklepom o izvršbi, vendar le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Izvršbe namreč ni mogoče dovoliti preko okvirov izvršilnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec kot upnik in tožnik kot dolžnik sta 26. 1. 1994 sklenila posojilno pogodbo za 114.000 DEM za dobo dveh let. Dne 4. 2. 1994 je bil pri Temeljnem sodišču v Mariboru pod R 25/94 sestavljen zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve in o vknjižbi zastavne pravice na nepremičnini z enako vsebino kot v posojilni pogodbi. Zapisnik o sporazumu je po 251.c členu Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur. l. SFRJ št. 20/78 - 27/90) izvršilni naslov.

2. S trditvami, da dolžnik zaradi zamude z odplačili obrokov in po dogovoru o novih rokih plačil in o plačilu obresti, ni poravnal celotne obveznosti, je upnik pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave 1,222.771,16 SIT (10.889,21 DEM) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2001 dalje. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi I 426/2001 z dne 14. 11. 2001, zoper katerega je dolžnik dne 23. 11. 2001 vložil ugovor. Sodišče je s sklepom I 426/2001 z dne 22. 10. 2003 dolžnika napotilo na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe.

3. Dolžnik, ki je v tej pravdi tožnik, je tako v ugovoru kot v tožbi trdil, da je upniku, sedaj tožencu, plačal 114.000 DEM, torej je plačal vse in da mu ne dolguje ničesar več, zato je izvršba nedopustna. Toženec pa je nasprotno trdil, da je bil dolžnik v plačilni zamudi, zato sta se dogovorila za nove roke plačil in za plačilo 8,5 % obresti, zato mu dolguje še kapitalizirane obresti v znesku 11.455,60 DEM oziroma 5.848,18 EUR z 8,5 % obrestmi.

4. Toženec je 30. 9. 2005 vložil nasprotno tožbo zaradi plačila tolarske protivrednosti 5.567,56 EUR z 8,5 % pogodbenimi obrestmi od 1. 10. 2001 dalje. Navedeni znesek je bil enak 10.889,21 DEM, torej je šlo za enak znesek, kot ga je uveljavljal v izvršbi.

5. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je nedopustna upnikova izvršba za izterjavo 10.889,21 DEM oziroma tolarske protivrednosti 1,222.771,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2001 dalje, a je v izreku (pomotoma) ta zahtevek zavrnilo. Hkrati je presodilo, da ni nedopustna izvršba za znesek 1.192,65 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi po veljavni obrestni meri za hranilne vloge na vpogled za EUR pri NLB, a je (pomotoma) v izreku temu zahtevku ugodilo. Toženčevemu zahtevku po nasprotni tožbi za plačilo tolarske protivrednosti 1.192,65 EUR z obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled za EUR pri NLB je tudi ugodilo, pri čemer je zavrnilo višje, to je zahtevane 8,5 % zamudne obresti.

6. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, pritožbo toženca pa zavrnilo in "ob reševanju pritožbe" spremenilo očitno pomotno odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je ugotovilo, da je nedopustna izvršba po sklepu o izvršbi z dne 14. 11. 2001 za znesek glavnice 10.889,21 DEM oziroma za tolarsko protivrednost tega zneska v višini 1,222.771,16 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2001 dalje. Ni pa ugotovilo nedopustnosti izvršbe za znesek 1.192,65 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila z obrestmi po veljavni obrestni meri za hranilne vloge na vpogled za EUR pri NLB od 1. 10. 2001 dalje in je v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo. Nadalje je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem, da je nasprotno tožbo zavrglo.

7. Revizijo je vložila tožena stranka. Izpodbija "celotno odločitev o primarnem tožbenem zahtevku" in "celotno odločitev glede nasprotne tožbe". Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da bi moral biti tožbeni zahtevek tožnika za nedopustnost izvršbe zavrnjen vsaj še za razliko v višini zamudnih obresti med dosojenimi obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge na vpogled za EUR pri NLB in med zahtevanimi 8,5 % obrestmi od glavnice 1.192,65 EUR. Toženec trdi, da je zmotno razsojeno, da je nedopustna izvršba na višje obresti od vpoglednih. V drugem delu revizije toženec nasprotuje odločitvi o ugotovitvi nedopustnosti izvršbe glede zneska 10.889,21 DEM oziroma 1,222.771,16 SIT z obrestmi in se sklicuje na naknadno dogovorjene 8,5 % pogodbene obresti za vse zneske, ki jih je dolžnik plačal z zamudo v naknadnih rokih. Na dan 31. 1. 1996 je dolžnik dolgoval še 43.400 DEM, zato sta se dogovorila za 8,5 % letne obresti, kar vse naj bi dolžnik plačal do 30. 1. 1997. Tega dne je bil dolžan še 26.689,72 DEM (13.650,84 EUR). Zaradi nadaljnjih zamud je bil dolžnik dolžan plačati pogodbeno dogovorjene zamudne obresti, zato je dolžnikov dolg 8. 11. 2001, ko je upnik vložil predlog za izvršbo, dejansko znašal 10.562,11 DEM oziroma 5.400,32 EUR. Izvršba zato po toženčevem mnenju ni nedopustna, zaradi česar predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Po 371. členu ZPP preizkuša revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi samo na pravilno uporabo materialnega prava. Toženec uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri tem pa ne navede in ne obrazloži nobene kršitve postopka. Sama navedba revizijskega razloga brez kakršnekoli konkretizacije glede na obseg uradnega preizkusa ne zadošča, zato lahko revizijsko sodišče samo zaključi, da tožena stranka ta revizijski razlog uveljavlja neutemeljeno.

11. Toženec izrecno, a neobrazloženo, izpodbija odločitev o nasprotni tožbi. Ta je zavržena, torej gre za procesno odločitev. Zanjo veljajo vsi razlogi iz prejšnje točke.

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožena stranka ne upošteva dosledno, da gre v tej pravdi za nedopustnost izvršbe. Pravda izhaja iz izvršilnega postopka, v katerem je sedanji tožnik in tamkajšnji dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi s trditvijo, da je terjatev prenehala, ker jo je v celoti poravnal. Zaradi spornosti tega dejstva je bil dolžnik po določbi tedanjega 59. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) napoten na pravdo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. V tej pravdi se ugotavlja, ali je izvršba nedopustna, ker je terjatev zaradi plačila prenehala, pri čemer se upoštevajo izvršena plačila v skladu s sklepom o izvršbi, vendar le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Izvršbe namreč ni mogoče dovoliti preko okvirov izvršilnega naslova (17. in 44. člen ZIZ). Pri odločanju o ugovoru zoper sklep o izvršbi pa mora sodišče po uradni dolžnosti upoštevati skladnost sklepa o izvršbi z izvršilnim naslovom (primerjaj II Ips 408/2003). Ko se zaradi vprašanja dopustnosti izvršbe presoja, ali je obveznost izpolnjena, je torej odločilna primerjava z obveznostjo, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

13. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov za izvršbo zapisnik o sporazumu R 25/94 z dne 4. 2. 1994, ki ima moč sodne poravnave. Ta predstavlja obseg, v katerem je izvršba lahko dovoljena. Kot izhaja iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, vsebuje izvršilni naslov ugotovitev o obstoju posojila 114.000 DEM, ne vsebuje pa obveznosti dolžnika za plačilo pogodbenih obresti za obdobje po izteku dveh let od sklenitve posojilne pogodbe. Za obveznost plačila 114.000 DEM je ugotovljeno, da je poplačana. V tem delu je izvršba nedopustna. Toženec pa predlog za izvršbo in trditve v tej pravdi, da izvršba ni nedopustna, utemeljuje na nadaljnjih dogovorih strank posojilnega razmerja o odlogu plačil in o plačevanju 8,5 % obresti za kasneje plačane obroke posojila, tako da zahteva dodatne zneske kot kapitalizirane obresti. Pri tem pa prezre, da izvršilni naslov, torej zapisnik R 25/94, takih obveznosti za dolžnika ne vsebuje. Za obveznosti iz nadaljnjih dogovorov strank, sklenjenih po letu 1996, izvršilni naslov ne obstaja, zato izvršba ni mogoča in je pravilno odločeno o nedopustnosti izvršbe, upoštevaje pri tem, da je tisto, kar je vsebovano v izvršilnem naslovu, s strani dolžnika izpolnjeno. Navedeno se nanaša na prvi odstavek drugostopenjske sodbe, kjer je ugodeno tožbenemu zahtevku za nedopustnost izvršbe in na drugi del toženčeve revizije, ki materialnopravno zmotno vztraja pri trditvi, da izvršba ni nedopustna, ker tožnikova obveznost iz posojilne pogodbe še vedno obstoji.

14. Prvi del toženčeve revizije pa se nanaša na drugi odstavek izreka drugostopenjske sodbe, kjer je zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe za znesek 1.192,65 z vpoglednimi obrestmi, ni pa bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nedopustnosti višjih, to je 8,5 % obresti od zneska 1.192,65 EUR. Toženec trdi, da je dopustna izvršba za znesek 1.192,65 EUR z 8,5 % obrestmi in ne, kot je omejena v izpodbijani sodbi, z vpoglednimi obrestmi. Ne glede na vse revizijske trditve je toženčeva revizija tudi v tem delu neutemeljena iz istih razlogov, ki so bili navedeni v prejšnjih točkah. Glede na dejanske ugotovitve o vsebini izvršilnega naslova izvršba za plačilo zneska 1.192,65 EUR ne bi smela biti dovoljena, saj ta obveznost temelji na dogovoru strank, sklenjenem kasneje in v izvršilnem naslovu ni vsebovana. Ker pa je v tem delu o dopustnosti izvršbe zneska 1.192,65 EUR z vpoglednimi obrestmi pravnomočno odločeno, tožnik pa ni vložil revizije, sprememba v škodo toženca kot revidenta ni mogoča. Hkrati pa tudi ni podlage za spremembo v toženčevo korist. 15. V skladu z obrazloženim revizijsko sodišče zaključuje, da je toženčeva revizija z materialnopravnega vidika neutemeljena. Glede na to jo je bilo treba po 378. členu ZPP zavrniti.