Jedro

Dogovor pravdnih strank kot zunajzakonskih partnerjev v letih, ko še ni bil sprejet ZZZDR, ki je uvedel zunajzakonsko skupnost, da bosta gradili s skupnimi močmi in sta v gradnjo vlagali sredstva in delo, predstavlja pravno veljaven naslov za nastanek solastnine po pravilih ODZ (paragrafi 825, 839 in 1175).

Izrek

Revizija tožene stranke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank hiša v Ljubljani, stoječe na parc. št... in da znaša na njem delež tožeče stranke 1/5 in delež tožene stranke 4/5. Toženi stranki je naložilo, da mora za prenos lastninske pravice na ime tožeče stranke do 1/5 izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo in odločilo o stroških, da jih stranki nosita vsaka svoje. Sodišče druge stopnje je tako sodbo potrdilo in pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz razlogov 385. člena ZPP in predlagala, naj se sodba razveljavi ali spremeni. Revizija očita sodbi sodišča druge stopnje, da je nerazumljiva, da so njeni razlogi v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami in da se jo zato ne da preizkusiti. Po izvajanjih revizije pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno. Namreč pri odločanju niso bile upoštevane vse ugotovljene okolnosti, med drugim dejanski prispevki pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja in čeprav je sodišče druge stopnje opravilo dokaze, ki naj bi dokazovali izvenzakonsko skupnost pravdnih strank, o taki skupnosti nima nobenih zaključkov. Dalje pobijana sodba upošteva pri odločanju elemente, ki izvirajo iz zunaj zakonske skupnosti in tako sedaj ni jasno, ali je pri odločanju upoštevalo dogovor o skupni gradnji , ali pa zunajzakonsko skupnost pravdnih strank. Celotna pisna dokumentacija v celoti izključuje možnost zunajzakonske skupnosti pravdnih strank v času gradnje hiše. Tožnica tudi ni dokazala svojega domnevnega prispevka k skupni gradnji. Če bi šlo za zunajzakonsko skupnost, ni mogoče upoštevati tožničinega prispevka h gospodinjstvu kot njen prispevek k skupnemu premoženju. Končno pa je delež v obsegu 20 % v korist tožnice pretiran in nima podlage v pobijani sodbi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), po presoji revizijskega sodišča ni podana. Pobijana sodba vsebuje jasne razloge o dejanski in pravni podlagi svoje odločitve ter se zato more razumeti. V okviru uradnega preizkusa pa revizijsko sodišče ni našlo postopkovne kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP).

Ker je bilo med dokaznim postopkom ugotovljeno, da sta pravdni stranki živeli od leta 1954 pa do leta 1964, ko sta se tudi poročili, v tesnih osebnih in premoženjski odnosih, da v času gradnje sporne hiše v letih 1962 do 1964 tožena stranka ni prispevala k preživljanju 22.11.1954 rojenega skupnega otroka in da je v tem času tožena stranka imela pri tožeči stranki tudi oskrbo, je utemeljeno zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bosta skupaj gradili hišo in da je ta sporna hiša solastno premoženje pravdnih strank. Zaključek o obstoju ustnega dogovora med pravdnima strankama, ki temelji na izrecni izpovedi tožnice, ima vsebinsko potrditev v vrsti okoliščin, ki so bile ugotovljene med postopkom (tesni osebni stiki pravdnih strank, skupni otrok, toženčeva oskrba pri tožnici, tožničina izključna skrb za skupnega otroka v času gradnje, skupna preselitev obeh strank takoj po končani gradnji s hkratno poroko in podobno). Te okolnosti niso bile ugotovljene in pojasnjene (kot neutemeljeno izvaja revizija) zaradi ugotavljanja morebitne zunajzakonske skupnosti pravdnih strank in ki jo je uredil šele zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih z veljavnostjo od 1.1.1977 dalje v 12. členu (Uradni list SRS, št. 15/76, v nadaljevanju: ZZZDR), pač pa v podkrepitev ocene o tem, da sta pravdni stranki res sklenili tak dogovor (z življenjsko sprejemljivim gospodarskim ozadjem). Tak dogovor je predstavljal pravno veljaven naslov za nastanek solastnine po pravnih pravilih občega državljanskega zakonika (pravilo 825, 839 in pravila o skupnosti imovine od paragrafa 1175 dalje). Po presoji revizijskega sodišča je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno tudi pri določanju velikosti deležev pravdnih strank na solastnem premoženju. Pri tem delu odločanja so bile upoštevane vse okolnosti, ki so govorile v prid toženčevega večjega deleža, med drugim bistveno višji osebni dohodek kot pa ga je prejemala tožnica, okolnost, da je najemal posojila, da je dobil od očeta les, da je njegov oče vrnil toženčev dolg v višini 400.000 takratnih din, da mu je dal brezobrestni kredit v višini 270.000 takratnih din in podobno. Vse ugotovljene okolnosti, tudi po oceni revizijskega sodišča niso utemeljevale toženčev višji delež na skupnem premoženju od 80 % ter zato zaključuje, da materialno pravo ni bilo nepravilno uporabljeno na škodo revidenta.

Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da niso podane v reviziji uveljavljene kršitve, niti ne uradno upoštevne. Zato je revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).