Jedro

Sodna odločba ni upravni akt, niti drug akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/06) zavrglo tožnikovo tožbo proti sodbi Delovnega sodišča v Celju z dne 14. 5. 1997. Tožnik se je v tožbi skliceval na varstvo ustavnih pravic iz 26. in 52. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), pri čemer je izrecno navedel, da s tožbo predlaga uvedbo postopka izvršbe in zavarovanja na podlagi pravnomočne sodbe ter da stroški tega postopka bremenijo proračun. Z navedeno sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da je tožena stranka A.A. d.d. dolžna plačati tožniku znesek 126.451,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: 84.159,94 SIT od 1.1.1992 dalje od plačila in 42.291,79 SIT od 1. 7. 1992 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. V utemeljitvi svoje odločitve je sodišče prve stopnje navedlo, da je sodba Delovnega sodišča akt sodne veje oblasti in ni upravni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Iz tožbenih navedb je sklepalo, da tožnik predlaga izvršitev navedene sodbe, in se pri tem sklicuje na okoliščino, da postopek traja nerazumno dolgo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje, da izvrševanje sodnih odločb ne spada v pristojnost upravnega sodišča. Tožnik se v tožbi sicer sklicuje na 26. in 52. člen URS, vendar pa tega, da bi mu bile v tej zvezi kršene človekove pravice, niti ne zatrjuje. Glede na navedeno se sodišče v nadaljnje razjasnjevanje teh okoliščin ni spuščalo.

3. Tožnik v pritožbi med drugim navaja, da mu ustava zagotavlja sodno varstvo in pravico do odprave krivice ter uveljavlja kršitev ustavnih pravic iz 26. člena in 52. člena URS. Navaja, da mu je bila kratena pravica do povračila škode, ki mu jo s protipravnim ravnanjem zavračajo tisti, ki so odgovorni za izvršbo. Nadalje navaja, da ni uspel z izvršbo navedene sodbe niti z zahtevkom revizije poslovanja pri razprodaji državnega gospodarstva. Stečaj podjetja je trajal sedem let, tožnik pa je ostal brez poplačila svoje terjatve. Glede na navedeno zahteva uvedbo postopka izvršbe in zavarovanja na podlagi pravnomočne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

6. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Te pristojnosti za sodstvo določa URS v prvem odstavku 126. člena, po katerem ureditev in pristojnost sodišč določa zakon, to je Zakon o sodiščih – ZS. Ta v drugem odstavku 97. člena določa, da se na sodiščih, ustanovljenih za zadeve z določenih pravnih področij, izvaja sodna oblast v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena (specializirano sodišče). Takšno specializirano sodišče je tudi Upravno sodišče RS in tudi Delovno sodišče. 7. Upoštevajoč 3. člen ZUS-1 sodba Delovnega sodišča, ki jo tožnik izpodbija, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni niti upravni akt niti akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za akt sodne veje oblasti in ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. 8. Ker je zoper sodbo Delovnega sodišča v Celju tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je varstvo v drugih sodnih postopkih (v izvršilnem postopku in postopku stečaja), ki pa vključuje in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic, v obravnavanem primeru tudi ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Iz te določbe nedvoumno izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, le če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Glede na to, da je tožniku drugo sodno varstvo zagotovljeno, subsidiarno varstvo v upravnem sporu glede na obrazloženo ni mogoče. 9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Čeprav bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu), jo je zavrglo po 1. točki prvega odstavka tega člena (odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost), to ne pomeni take kršitve, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, saj je odločitev v obeh primerih enaka.

10. O tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pritožbeno sodišče ni pristojno odločati. O oprostitvi plačila sodnih taks namreč po določbi prvega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1 odloča sodišče prve stopnje.