Jedro

Tudi v postopku davčne izvršbe je potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave RS, Finančnega urada Murska Sobota, št. DT 42917-37/2011-33 (10-720-01) z dne 20. 10. 2017 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-29-926/2017-13 z dne 4. 2. 2019 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je bilo ugotovljeno, da tožnik na podlagi enotnega izvršilnega naslova št. 148/225/60475 VOV18 z dne 16. 6. 2011 Finančnega urada München le-temu dolguje znesek davščin, ki na dan 19. 10. 2017 znašajo: glavnica v višini 22.219,69 EUR, zamudne obresti do 19. 10. 2017 v višini 32.539,07 EUR ter stroški davčne izvršbe v višini 10,00 EUR, torej skupaj 54,768,76 EUR (1. točka izreka). Hkrati je bilo ugotovljeno, da je bilo na podlagi sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva št. DT 42917-37/2011-7 (10-3201-01) z dne 27. 1. 2014 izvršeno skupaj 1.080,15 EUR plačil, zato se v tem delu rubež ne nalaga in ni vštet v znesek pod 1. točko izreka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ že dne 27. 1. 2014 na podlagi popolnega zaprosila za izterjavo s strani Finančnega urada v Münchnu ter v skladu z izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1189/2011 o določitvi potrebnih pravil za izvajanje nekaterih določb Direktive Sveta 2010/24/EU ter v skladu z 231. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo ter izdal sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva. Organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper to odločbo zavrnil. Upravno sodišče RS pa je s sodbo št. II U 489/2014 z dne 10. 6. 2015 na podlagi tožnikove tožbe prej navedeni sklep o izvršbi odpravilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. Davčnemu uradu Murska Sobota je naložilo, da pravilno ugotovi dejansko stanje zastaranja oziroma, da je zaprošeni organ dolžan ugotoviti, kateri roki zastaranja so v skladu s predpisi države prosilke. V ponovljenem postopku je prvostopni organ nemški davčni organ zaprosil za dopolnitev podatkov z navedbo relativnih in absolutnih rokov zastaranja pravice do izvršbe po posameznih izvršilnih naslovih ter navedbo pravne podlage (navedbo nemških predpisov ter podatke o uradni objavi teh predpisov) vse s ciljem, da se ugotovi roke zastaranja, kot je bilo naloženo s citirano sodbo Upravnega sodišča RS. Prvostopni organ pojasnjuje, da je s strani pristojnega urada iz Nemčije prejel dodatno obrazložitev glede zahtevka za izvršbo za dolžnika in je po preučitvi Davčnega zakonika države prosilke ter upoštevanju izvedenih ukrepov davčne izvršbe ugotovil, da je bila izdana zahteva za obnovo mednarodne upravne pomoči v letu 2011 v skladu z Direktivo Sveta 2010/24/EU upravičena. Prvostopni organ v nadaljevanju citira 228, 229. in 231. člen Davčnega zakonika države prosilke. Pojasnjuje, da je nemški davčni organ že januarja 2006 v skladu z Direktivo 76/308/EES zaprosil za izterjavo zapadlih obveznosti in z njimi povezanih dodatkov k davku. Na osnovi tega je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva dne 12. 3. 2007 in na premičnine dne 12. 3. 2009. Dne 12. 4. 2011 je davčni urad davčno izvršbo zoper tožnika ustavil, ker je iz akta države prosilke izhajalo, da je dne 31. 12. 2010 pravica do izterjave obveznosti, za katere je bila podana zahteva za mednarodno pravno pomoč, zastarala. Dne 16. 6. 2011 je država prosilka davčnemu organu posredovala prošnjo za izterjavo v skladu z Direktivo Sveta 2010/24/EU, pri tem pa upoštevala posodobljene roke zastaranja, ki so se spremenili zaradi izvedenih ukrepov prisilne izterjave zoper tožnika, ki so bili vodeni v Sloveniji. Na osnovi tega je Davčni urad Murska Sobota izdal opomin pred začetkom izvršbe, sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva dne 27. 1. 2014 in dne 3. 12. 2014 sklep o izvršbi na premičnine.

3. Glede zastaranja prvostopni organ ugotavlja, da se v skladu z določbo 242. člena ZDavP-2 upoštevajo zastaralni roki po predpisih, ki veljajo v državi prosilki. Po določbi 231. člena Davčnega zakonika države prosilke vsaka prekinitev zastaralnega roka povzroči, da začne teči novi petletni zastaralni rok. V skladu s tem se po preteku koledarskega leta, v katerem je bilo konec pretrganja, začne novo zastaralno obdobje. Glede na nemško zakonodajo imajo ukrepi slovenske davčne uprave isti učinek kot ukrepi nemške davčne uprave, kar pomeni, da je bilo z ukrepi pretrgano zastaranje dolgov po nemški zakonodaji. Davčni organ zaključuje, da so ukrepi davčne izvršbe odložili zastaranje za novo obdobje petih let in na osnovi tega izdal v tem upravnem sporu izpodbijani prvostopni sklep o davčni izvršbi.

4. Drugostopni organ je s svojo odločbo prvostopni sklep odpravil v 1. točki izreka za znesek 979,73 EUR in za ta znesek zmanjšal skupni znesek dolga. V tem delu je tudi spremenil tabelo iz 5. točke izreka prvostopnega sklepa, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Povzema potek postopka pred organom prve stopnje in pritrjuje njegovi ugotovitvi, da je bilo zastaranje pretrgano, pojasni, da v Nemčiji ni absolutnega zastaranja in se po pretrganju začne novo petletno obdobje. Kar se tiče predpisa države prosilke pritožbeni organ pojasnjuje, da je to objavljeno na spletni strani, ki jo navaja v odločbi, kar je v svojem sklepu obrazložil prvostopni organ.

5. V nadaljevanju drugostopni organ pojasnjuje, da se po tretjem odstavku 96. člena ZDavP-2 od zamudnih obresti, ki jih zavezanec za davek ni plačal, in od denarnih kazni, glob ter stroškov postopka pobiranja davka zamudne obresti ne zaračunavajo. Zato je pritožbeni organ v skladu z 251. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopni sklep odpravil za skupno 979,73 EUR obračunanih zamudnih obresti in v tem obsegu spremenil prvostopni sklep.

6. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Pri tem se najprej sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS, ki ureja enako varstvo pravic. Davčni urad je namreč kršil tožeči stranki pravico, da se seznani z določbami Davčnega zakonika Nemčije in da se o teh izjavi, saj tožeče stranke ni obvestil, da je pridobil navedene podatke, tako da si jih davčni zavezanec ni mogel ogledati in se o tem izjaviti. Tudi v davčnem postopku obstaja načelo kontradiktornosti, na podlagi katerega bi davčni urad moral tožečo stranko seznaniti z vsemi listinami, ki jih je naknadno pridobil od zaprošenega urada v Nemčiji in tožeči stranki dati možnost, da se o teh listinah izjavi. Enaka zaveza za vodenje postopka pa izhaja tudi iz prvega odstavka 7. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 73. člena ZDavP-2. Davčni organ ni poskrbel, da bi lahko tožeča stranka zavarovala in uveljavljala svoje pravice in interese, zaradi česar je s tem prišlo do kršitve ZDavP-2. Tožeči stranki tudi ni znano, kako je mogoče podati zahtevo za obnovo mednarodne upravne pomoči, saj o tem odločba nima nobene obrazložitve, kar prav tako pomeni kršitev 22. člena Ustave RS in bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka meni, da bi tožena stranka morala razpolagati z ustreznim predpisom države prosilke in ni dovolj, da si je tega le ogledala na spletu in še to v angleškem jeziku. S tem je prišlo do kršitve načela zakonitosti, ki je določeno tako v ZDavP-2 kot v ZUP.

7. Tožeča stranka opozarja še na sklep z dne 12. 4. 2011, s katerim je bila izvršba zoper njo ustavljena, in razveljavljena vsa opravljena izvršilna dejanja. Zato tožeči stranki ni jasno, kako je lahko sedaj ponovno izdan sklep o davčni izvršbi. Roki zastaranja ne morejo biti posodobljeni, saj so enaki. Razen tega bi tožena stranka morala upoštevati tudi določbo 3. točke prvega odstavka 221. člena ZDavP-2, kjer je določeno, da se pomoč za izterjavo ne nudi za terjatve starejše od 10 let, vse terjane terjatve pa so starejše. Zakaj te določbe prvostopni davčni organ ni uporabil, v sklepu ne pojasni. Tožeča stranka meni, da je prišlo pri izdaji prvostopnega sklepa do nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, saj tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti se o zadevi, nepravilno pa je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Predlaga, da sodišče izpodbijana akta odpravi. Priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev in pojasnjuje, da je bilo v predmetni zadevi upoštevano pojasnilo organa države prosilke. Tudi iz tretjega odstavka 242. člena ZDavP-2 izhaja, da organ države prosilke obvesti pristojni organ o pretrganju, zadržanju ali o podaljšanju zastaralnega roka terjatve, za katero je bilo dano zaprosilo za izterjavo. To je bilo storjeno tudi v predmetni zadevi.

9. Tožba je utemeljena.

10. Kot izhaja iz izpodbijanih aktov in podatkov spisa, gre v predmetni zadevi za sklep o davčni izvršbi izdan v postopku davčne izvršbe na podlagi mednarodnega sodelovanja. Mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah je urejeno v četrtem delu ZDavP-2, ki ureja načine in pogoje, na podlagi katerih Republika Slovenija daje upravno pomoč pri izterjavi davščin, katerih obveznost za plačilo je nastala v drugi državi članici EU (prvi odstavek 213. člena ZDavP-2). Podrobnejše določbe za izvajanje tega poglavja so določene z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 1189/2011 z dne 18. novembra 2011 o določitvi podrobnih pravil v zvezi z nekaterimi določbami Direktive Sveta 2010/24/EU o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev v zvezi z davki, carinami in drugimi ukrepi (drugi odstavek 213. člena ZDavP-2).

11. Za izterjavo v skladu s tem poglavjem se upoštevajo zastaralni roki določeni s predpisi države prosilke, ki jih je organ države prosilke navedel v zaprosilu za izterjavo (prvi odstavek 242. člena ZDavP-2).

12. Glede izterjave predmetnega dolga je bil prvi sklep o davčni izvršbi izdan dne 12. 3. 2007, ko je bila dovoljena izvršba na dolžnikova denarna sredstva, nato pa še 27. 2. 2009 na premičnine. S sklepom z dne 12. 4. 2011 je bil postopek izvršbe zaradi ugotovljenega zastaranja ustavljen.

13. Dne 16. 6. 2011 je država prosilka prvostopnemu davčnemu organu poslala novo prošnjo za izterjavo v skladu z Direktivo Sveta 2010/24/EU in pri tem upoštevala _posodobljene_ roke zastaranja. Prvostopni organ pojma _posodobljeni_ roki zastaranja ne obrazloži, razumeti pa je, da po navedbah v tej drugi prošnji za izterjavo zastaranje terjanih zneskov še ni nastopilo.

14. V izpodbijani prvostopni odločbi je glede prošnje države prosilke z dne 16. 6. 2011 na strani 4 navedeno, da je bila zahteva za _obnovo mednarodne pravne pomoči_ upravičena, vendar kot izhaja iz podatkov spisa in izpodbijanih aktov, tožena stranka tega (pravilno po presoji sodišča) ni obravnavala kot obnovo postopka, saj se obstoj razlogov za obnovitev postopka niti ne zatrjuje, in tudi sklep o obnovi postopka ni bil izdan.

15. Drugo prošnjo za izterjavo je tožena stranka obravnavala kot novo prošnjo države prosilke in izdala najprej opomin pred začetkom izvršbe in nato sklep o davčni izvršbi z dne 27. 1. 2014. Ta je bil s sodbo Upravnega sodišča RS št. II U 489/2014-9 z dne 10. 6. 2015 odpravljen. V ponovljenem postopku je bil izdan v tem upravnem sporu izpodbijani prvostopni sklep o davčni izvršbi. Pri tem je tožena stranka sicer skušala slediti napotkom iz navedene sodbe in razjasniti roke zastaranja v skladu s predpisi države prosilke, vendar pa pred izdajo izpodbijanega sklepa tožeče stranke s svojimi ugotovitvami ni seznanila in ji dala možnosti, da se o tem izjavi.

16. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je tudi v postopku davčne izvršbe potrebno zagotavljati kontradiktornost postopka, saj je le tako strankam zagotovljen pošten postopek. To izhaja že iz 7. člena ZDavP-2, ki ureja pravico stranke do seznanitve s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz tega zakona in drugih aktov, na podlagi katerih davčni organ odloča o pobiranju davkov (kar pomeni tudi v postopku davčne izvršbe). Tudi v davčnem postopku se za vprašanja, ki niso urejena v drugih predpisih, ki urejajo to področje, uporablja ZUP (tretji odstavek 2. člena ZDavP-2), ta pa načelo zaslišanja stranke ureja v 9. členu. V skladu s tem je treba dati stranki možnost, da se pred izdajo odločbe, izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interes so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kakor tudi pravnih vidikov zadeve.

17. Pravica do izjavljanja oziroma pravica biti slišan je del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Enako varstvo pravic ima v upravnih postopkih poseben pomen zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke v postopku in je tako v upravnih zadevah udeležba stranke še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta sorazmerno uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP). Med najbolj tipičnimi kršitvami so predvsem posegi v načela v zvezi s komunikacijo (občevanjem) med upravnim organom in drugimi udeleženci v postopku1. 18. Vprašanje, ki je pomembno za odločbo v predmetni zadevi je, ali je nastopilo zastaranje obveznosti, ki se izterjujejo v predmetni zadevi. V primeru, ko pravica do izvršbe zastara, se namreč že začet postopek izvršbe ustavi (6. točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2) oziroma je, kadar je ta okoliščina nastopila pred izdajo sklepa o izvršbi, to ovira za izdajo takšnega sklepa.

19. Glede na to, da je bil predmetni sklep izdan na podlagi nove (druge) prošnje davčnega organa države prosilke (potem, ko je bil postopek, ki je tekel na podlagi prve vloge, ustavljen), je potrebno pred izdajo sklepa o davčni izvršbi ugotoviti, ali so pogoji za izdajo takšnega sklepa podani. Eden od pogojev je tudi, da pravica do izvršbe še ni zastarala. Odgovor na to vprašanje je odvisen od predpisov, ki urejajo zastaranje izterjave, to pa so v skladu z 242. členom ZDavP-2 predpisi države prosilke. Prvostopni organ je pred izdajo izpodbijanega sklepa sicer ugotavljal relevantno materialnopravno podlago v zvezi s tem, vendar pa tožeče stranke s tem ni seznanil in ji dal možnosti, da se o tem izjavi. S tem pa je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave, ki je eden od temeljev poštenega postopka, kar velja tudi za postopek davčne izvršbe.

20. Ob tem sodišče dodaja, da je glede na to, da je prošnja države prosilke z dne 16. 6. 2011 nova prošnja za izterjavo predmetnega dolga, treba odgovoriti tudi na vprašanje tožeče stranke o uporabi 4. točke 221. člena ZDavP-2, po kateri pristojni organ ni dolžan nudi pomoči za terjatve, starejše od desetih let, šteto od datuma zapadlosti v državi prosilki.

21. Ker tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o zadevi pred izdajo prvostopnega akta, te pomanjkljivosti postopka pa tudi organ druge stopnje ni odpravil, je s tem storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2). Ta je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče po 3. točki prvega odstavka 64. člena, ko tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijana akta odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev postopka, tožečo stranko seznaniti s stanjem zadeve ter ji dati možnost, da se o tem izjavi ter nato ponovno odločiti o zadevi.

22. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi bistvene kršitve pravil postopka ugoditi in izpodbijana upravna akta odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-12).

23. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV, torej znesek 347,70 €, naložilo v plačilo toženi stranki.

24. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

1 Tako Vrhovno sodšče RS v zadevi X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020. 2 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.