Jedro

Za izredni ukrep izbrisa ali konverzije kvalificiranih pravic je treba z razlago ugotoviti, da je bil "nepovraten" oziroma nnjegovih učinkov več ni mogoče izničiti. Že opravljenih in v sodni register vpisanih sprememb osnovnega kapitala ni mogoče izničitii, kot da jih ne bi bilo. Sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Zavrglo je tožbo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 474,70 EUR ter njenemu stranskemu intervenientu 111,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da vsebina vpisov v sodni register 16. 12. 2014 ni sporna in sta jo pravilno povzeli stranki. Tožeča stranka uveljavlja njihovo ničnost iz večine ničnostnih razlogov po 41. členu Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg). Zmotno navezuje svoj pravni interes na predhodno materialnopravno (korporacijsko) razmerje s toženo stranko. Ne samo sodna praksa, o pravnem interesu za tovrstne tožbe se je posredno izreklo Ustavno sodišče. V odločbi U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 je med drugim zapisalo, da je imel izredni ukrep glede prenehanja kvalificiranih obveznosti po 261.a členu Zakona o bančništvu (v nadaljevanju: ZBan-1) za posledico nepovratne spremembe takrat danega bančnega kapitala, zato v sodni register vpisanih sprememb osnovnega kapitala ni mogoče izničiti kot da jih ni bilo. Upravičencem iz izbrisanih oz. konvertiranih kvalificiranih obveznosti banke v sodnem postopku ni omogočeno v svojem imenu izpodbijati dokončne odločbe Banke Slovenije o izbrisu ali konverziji. Na voljo jim je le odškodninska tožba zoper Banko Slovenije. Ker si tožeča stranka s tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, za njo nima pravnega interesa. Nespoštovanje Direktive 2014/59/EU evropskega parlamenta in sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljevanju: direktive BRRD) in neupoštevanje ustavne odločbe sta dodatna razloga za odškodninsko odgovornost države, kar ni predmet obravnavane tožbe.

2. Zoper ta sklep sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da je bil delni lastnik tožene stranke in Banka Slovenije mu je z ukrepom posegla v lastninsko pravico. Vpis v sodni register je skladno z 41.a členom ZSreg ničen, če ni predložen statut v obliki notarskega zapisa. Zakon za delniške družbe oz. banke ne zahteva, da bi tožeča stranka morala izkazati pravni interes za vložitev tožbe. S tožbenim zahtevkom zahteva, da se ugotovi ničnost vpisa v sodni register in ne ničnost odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih PBH-24.20-024/13-023 z dne 16. 12. 2014. Zato ni pomembno ali odločba učinkuje povratno ali ne, saj izredni ukrep iz odločbe zaradi ničnega vpisa v sodni register sploh še ne bi smel pričeti učinkovati. Sodišče nepravilno interpretira obrazložitev Ustavnega sodišča v odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, ki govori o tistih učinkih izrednih ukrepov, ki jih ni več mogoče odpraviti. Vendar vpis v sodni register ni samostojni akt Banke Slovenije ali tožene stranke, temveč izvedba ločenega sodnega postopka in sodišče bi moralo ugotavljati zakonitost tega in neprimernosti izrednega ukrepa Banke Slovenije. Posledica ničnosti vpisa je skladno z 42. členom ZSReg likvidacija delniške družbe. Ustavno sodišče se v odločbi ni izreklo o likvidaciji banke. Opredelilo se je le do posledice odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih, ne do registrskega postopka. Ker predlagatelj ni ravnal v skladu z določbami Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register, v skladu z 28. členom in drugimi ZSReg ter Zakona o gospodarskih družbah, je kršil postopek za vpis v sodni register, pa tudi zmotno ugotovil dejansko stanje, da naj bi imela družba 5 milijonov delnic, če pa je ustanovitelj moral po sklepu plačati le 2,500.000 delnic, za kar ni predložil ustreznih listin, kar je bilo že predmet pritožbe. Sodišče pri vpisu ni spoštovalo 31. člena ZSReg. Iz predloga je bilo razvidno, da bo prizadetih večje število tretjih oseb, nekatere so bile navedene poimensko, pa jim sodišče ni vročilo predloga in listin niti jih ni pozvalo, da v roku 8 dni vložijo morebitne ugovore zoper predlagani vpis. Izredni ukrep Banke Slovenije, ki je bil predmet postopka pred Ustavnim sodiščem, je bil sprejet po sprejetju direktive BRRD. Ustavno sodišče je razveljavilo 265. člen Zakona o reševanju in prisilnem prenehanju bank (v nadaljevanju: ZRPPB), kar pomeni, da direktiva BRRD v času odločanja sodišča še ni bila implementirana v sodni sistem, kljub temu, da je bila že sprejeta. Sodišče bi moralo v skladu z zgoraj navedeno prakso najmanj uporabiti direktivo BRRD kot vir prava oziroma izhodišče za odločanje in vsebinsko odločati o zakonitosti ali nezakonitosti odločbe Banke Slovenije, ki je temelj spora. Direktiva BRRD je sicer bila implementirana v ZRPPB, ki daje obvezničarjem/delničarjem pravico do pravnega sredstva neposredno zoper odločbo Banke Slovenije, vendar se je ni dalo uporabiti v konkretnem primeru. Tožeči stranki je bila odvzeta možnost in pravica do pravnega sredstva, ki ji ga daje tako direktiva BRRD kot Zban-2. Medtem ko sodišče ocenjuje, da ima tožeča stranka na voljo druga pravna sredstva, jih dejansko nima. Tožeča stranka ne ve kje bi lahko vložila pritožbo zoper odločitev Banke Slovenije, saj tožba pred civilnim sodiščem, kjer je potrebno plačati visoko sodno takso, ne more nadomestiti pravice do pritožbe kot rednega pravnega sredstva.

3. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan 5. 9. 2018, strankama vročen 19. 9. 2018. Tožeča stranka je vložila pritožbo šele 19. 10. 2018, torej po preteku 15-dnevnega zakonskega roka. Tožeča stranka skozi pravdni postopek zasleduje vsebinsko presojo ravnanja državnega organa oziroma skuša ustvariti pravno sredstvo zoper odločbo Banke Slovenije. Zakonodajalec je za osebe, prizadete z izrednimi ukrepi Banke Slovenije, med katere spada tudi odločba, uredil sodno varstvo prek pravice do odškodnine. Tudi po mnenju Ustavnega sodišča ni ustavna zahteva, da imajo imetniki kvalificiranih pravic na voljo upravni spor zoper izredni ukrep, to je odločbo, temveč zadošča odškodninsko sodno varstvo, če je učinkovito. Ustavno sodišče je pojasnilo, da so bili izredni ukrepi izbrisa kvalificiranih pravic nepovratni in da odločbe, tudi če bi sodišče ali Banka Slovenije ugotovila njeno nezakonitost, ni mogoče odpraviti. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj se nanašajo na vsebino spora in pojmovno ne morejo biti utemeljene, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o vsebini spora in ker so vsebinsko neutemeljene.

4. Stranski intervenient na strani tožene stranke je prav tako odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da pritožba ponavlja očitke, ki jih je sodišče že zavrnilo. Zavrnila jih je tudi sodna praksa. Kot navaja tožeča stranka, je v času odločanja direktiva BRRD že veljala, čeprav ni bila v celoti implementirana v nacionalno zakonodajo. Kljub kasnejši implementaciji direktive BRRD so bile določbe ZBan-1, ki se nanašajo na postopke z izrednimi ukrepi, skladne z zahtevami direktive BRRD tako glede postopka avtonomnega odločanja Banke Slovenije kot neodvisnega organa za reševanje, vključno s pristojnostjo odločanja o odpisu kvalificiranih obveznosti v celoti, zlasti glede zahteve predhodnega neodvisnega vrednotenja sredstev banke, kot podlage za odločitev o odpisu kvalificiranih obveznosti na način, da se zagotovi varstvo pravic upnikov in delničarjev, kot bi bile realizirane v primeru rednega prenehanja banke v insolvenčnem postopku ter glede učinkov izrednih ukrepov ter pravnega sredstva delničarjev in upnikov za zaščito njihovih pravic, saj se učinki izrečenih ukrepov ohranijo v veljavi tudi v primeru naknadno sodno ugotovljene nezakonitosti odločitve, če bi razveljavitev teh učinkov posegla v pridobljene pravice tretjih oseb. Nenavadno je, da tožeča stranka poskuša uporabiti določbe direktive BRRD, glede na to, da ta določa, da je morebitnim oškodovancem v takih primerih zagotovljeno nadomestilo za izgubo, nikakor pa ne pritožba v registrskih postopkih.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka v odgovoru neutemeljeno navaja, da je pritožba prepozna. Res se v skladu z drugim odstavkom 363. člena ZPP smejo stranke pritožiti v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. Vendar je sodišče prve stopnje v prvem stavku pravnega pouka izpodbijanega sklepa dopustilo pritožbo v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka. Tožeča stranka se je lahko zanesla na ta rok in pritožbo pravočasno vložila 30. dan po vročitvi sklepa.

7. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, da se ugotovi ničnost registrskih vpisov pri toženi stranki z dne 16. 12. 2014: sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala na 0 in povečanju za 50,000.000,00 EUR, novega zneska osnovnega kapitala 50,000.000,00 EUR namesto 16,979.769,65 EUR, novo število delnic 5,000.000 namesto 508.629 in spremembe statuta (listna št. 7 spisa). S spremembo tožbe z dne 29. 6. 2015 je dodatno uveljavljala še ugotovitev, da je ničen registrski vpis z dne 29. 5. 2015, ki se nanaša na spremembo statuta tožene stranke, in ugotovitev, da so nični sklepi 33. skupščine tožene stranke z dne 27. 7. (prav: 5.) 2015 (listna št. 43 spisa). Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe, česar tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija. Pritožbo osredotoča na ugotovitev ničnosti registrskega vpisa po tožbi. Do slednjega je prišlo s sklepom Okrožnega sodišča v Celju Srg 2014/55656 z dne 16. 12. 2014 (priloga B 1) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 199/2015 z dne 10. 9. 2015 (priloga C 8). Vpis je potrditvah v tožbi temeljil na odločbi Banke Slovenije o potrditvi povečanja osnovnega kapitala PBH 24.20-024/13-024 z dne 16. 12. 2014, ki naj bi vsebovala neresnične podatke, in na odločbi o izrednih ukrepih Banke Slovenije PBH 24.20-024/13-023 z dne 16. 12. 2014. Ta naj bi bila izdana v nezakonito izvedenem postopku, statutarne spremembe pa naj ne bi imele zahtevane oblike (listna št. 2 spisa).

8. S tožbenima zahtevkoma na ugotovitev ničnosti registrskih vpisov je tožeča stranka začrtala obseg pravnega varstva. Neutemeljeno se na dveh mestih v pritožbi sklicuje na 41.a člen ZSReg o uveljavljanju ničnosti kapitalske družbe, da je pogoj za to tožbo izpolnjen, če jo vloži delničar v roku treh let in da zakon ne zahteva, da bi moral izkazati pravni interese za vložitev tožbe, zaradi česar naj bi bilo nezakonito ter nepravilno stališče sodišča prve stopnje. Tožeča stranka ni s tožbo in spremembo tožbe zahtevala ugotovitve ničnosti kapitalske družbe (teoretično tožene stranke), pač ugotovitev ničnosti vpisov v sodni register pri toženi stranki v skladu z 41. členom ZSReg.

9. Prvi in drugi odstavek 41. ZSReg določata za primer, če je bil vpis opravljen na podlagi lažne ali neveljavne listine, če so v listini, na podlagi katere je bil opravljen vpis, navedeni neresnični podatki, če je bila listina izdana v nezakonito izvedenem postopku, če je bilo nezakonito izvedeno dejanje, o katerem se vpisujejo podatki v sodni register, ali če obstajajo drugi v zakonu določeni razlogi, se lahko s tožbo zahteva ugotovitev, da je vpis ničen. Tožbo lahko vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Sodišče prve stopnje je v skladu s povzetim drugim odstavkom 41. člena ZSReg pravilno presojalo ali (še) ima1 tožeča stranka pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa v sodni register. V prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2015 je med drugim navajala, da ima od ugotovitvene sodbe pravno korist, ki jo predstavlja v tožbi navedena 1. točka drugega odstavka 261.a člena ZBan-1, v skladu s katero bo ničnost napadenih vpisov povzročila nezmanjšanje osnovnega kapitala tožene stranke, kakor je bil pred napadenimi vpisi, s tem neprenehanje delnic, ki so sestavljale osnovni kapital ter posledično neprenehanje obveznic kot kvalificiranih obveznosti naknadnega reda v primerjavi z delnicami kot kvalificiranimi obveznostmi predhodnega reda (list. št. 29 spisa). Se pravi je tožeča stranka želela vzpostaviti stanje kot je bilo pred zatrjevano ničnim vpisom v sodni register.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016, da je za izredni ukrep izbrisa ali konverzije kvalificiranih pravic treba z razlago ugotoviti, da je bil "nepovraten" oziroma njegovih učinkov več ni mogoče izničiti. Člen 350 ZBan-1 je za vse izredne ukrepe določal, da sodišče tudi ob ugotovljeni nezakonitosti ne more odpraviti odločbe, ki je njihova pravna podlaga, oziroma (niti za naprej) odstraniti njihovih učinkov. Vendar je (vsaj) za izbris ali konverzijo treba sprejeti stališče, da tega ni mogla storiti niti sama Banka Slovenije, ki je imela sicer v 255.b členu ZBan-1 pooblastilo, da po odpravi razlogov za izrečeni izredni ukrep izda odločbo o prenehanju izrednega ukrepa. Izredni ukrep iz 261.a člena ZBan-1 je imel po naravi stvari za posledico nepovratne spremembe takrat danega bančnega kapitala. Prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti sta vedno povezana s spremembami osnovnega kapitala (v vsakem primeru z zmanjšanjem, praviloma tudi z naknadnim povečanjem zaradi krepitve banke). Že opravljenih in v sodni register vpisanih sprememb osnovnega kapitala (pa tudi že opravljenih izbrisov hibridnih in podrejenih instrumentov z njihovimi amortizacijskimi načrti in roki zapadlosti) ni mogoče izničiti, kot da jih ne bi bilo (118. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). To stališče je materialnopravno utemeljilo prenehanje pravnega interesa tožeče stranke za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa na podlagi odločbe Banke Slovenije.

11. Prav tako tožeča stranka nima pravnega interesa na podlagi splošnih kriterijev za vložitev tožbe na ugotovitev ničnosti, ki sta jih oblikovali pravna teorija in sodna praksa. Glede na to, da niti ZSReg ne Zakon o nepravnem postopku ne urejata vprašanja pravnega interesa, je potrebno uporabiti ZPP. Na splošno predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerno sredstvo za odpravo te negotovosti in da tožnik nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje pravno zavaroval svoj pravni položaj. Zatrjevani pravni interes po vzpostavitvi prejšnjega stanja po presoji sodišča druge stopnje tem kriterijem ne ustreza2. 12. Pravilno je nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da je tožeči stranki na voljo pravno sredstvo odškodninska tožba zoper Banko Slovenije, čeprav je trenutno pri tem še omejena. Ustavno sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil 350.a člen ZBan-13 v neskladju z Ustavo in tudi 265. člen ZRPPB ter da mora Državni zbor odpraviti protiustavnost v šestih mesecih po objavi v Uradnem listu RS. Ta rok je sicer res že potekel in Državni zbor še ni odpravil protiustavnosti. Vendar zaradi te trenutne opustitve tožeča stranka ne more na novo konstituirati pravnega interesa za tožbo na ugotovitev ničnosti vpisa na podlagi odločbe Banke Slovenije. Razlog za ugotovljeno protiustavnost prvega odstavka 350.a člena ZBan-1 je bila v tem, da je držal očitek bančnih vlagateljev, da zaradi nedostopnosti podatkov ne bodo mogli ustrezno utemeljiti in dokazati tožbenih trditev v odškodninskih sporih. Primerjava položajev Banke Slovenije in potencialnih tožnikov kaže na bistveno in pomembno neravnotežje v številnih elementih, ki imajo lahko pomembne posledice za procesno ravnotežje v postopkih odškodninskega sodnega varstva, ki so bili z ukrepom prizadetim osebam. To neravnotežje bi lahko sanirala le posebna, naravi spornih razmerij prilagojena pravila vodenja pravdnega postopka. Zaupanje vlagateljev (sedanjih in bodočih) v razumno varnost naložb v kvalificirane obveznosti bank bi lahko ustvarila le ureditev, po kateri bi morala Banka Slovenije jasno izkazati, zakaj je bil ukrep, ki je prizadel njihove naložbe, v okoliščinah primera potreben. S tem, ko se je zakonodajalec odločil za določitev posebnega načina izvrševanja pravice do sodnega varstva, vendar pri njem ni upošteval vseh značilnosti dejansko šibkejšega položaja bančnih vlagateljev kot (potencialnih) tožnikov v primerjavi z Banko Slovenije, je okrepil in potenciral že sicer obstoječe neravnotežje med njimi in Banko Slovenije ter pomembno zmanjšal njihove možnosti za uspeh s tožbenimi zahtevki. S tem je posegel v njihovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (123., 124., 126. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). Sodno varstvo v obliki odškodninske tožbe pomeni način izvrševanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (drugi odstavek 15. člena Ustave)4. Zato ne držijo očitki tožeče stranke o kršitvi pravice do pravnega sredstva in nemožnosti dostopa do sodišča. 13. V pretežnem delu pritožbe (strani 4 do 11) tožeča stranka prepleta vsebinske razloge za utemeljenost tožbenega zahtevka in za nezakonitost vpisa po sklepu Okrožnega sodišča v Celju Srg 2014/55656 z dne 16. 12. 2014 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 199/2015 z dne 10. 9. 2015. Vendar ti ne morejo biti predmet pritožbenega preizkusa. Prvi razlogi niti niso bili predmet izpodbijanega sklepa, ker o zahtevku ni bilo vsebinsko odločeno. O drugih razlogih je že bilo pravnomočno odločeno s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 199/2015 z dne 10. 9. 2015. Zato niso upoštevni očitki nespoštovanja 31. člena ZSreg, da sodišče ni vročilo listin in predloga prizadetim osebam ter jih ni pozvalo, da v roku 8 dni vložijo morebitne ugovore zoper predlagani vpis.

14. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na določila direktive BRRD. V zvezi s tem ni dosledna, saj najprej navaja, da v času odločanja sodišča ni bila implementirana v sodni sistem, nato, da je bila implementirana v ZRPPB, vendar se določb ni dalo uporabiti zaradi razveljavitve 265. člena ZRPPB, ter da je bila direktiva BRRD implementirana v sodni sistem v času odločanja sodišča. V skladu z 2. točko prvega odstavka 3. člena ZRPPB se je s tem zakonom v slovenski pravni red prenesla direktiva BRRD. Ta zakon velja od 16. 11. 2016 in v času izdaje izpodbijanega sklepa 5. 9. 2018. Tožeča stranka se sicer sklicuje na sodno prakso, vendar je ne citira. Po mnenju sodišča druge stopnje je bila direktiva BRRD ustrezno prenesena v ZRPPB in kolikor je Ustavno sodišče razveljavilo njegov 265. člen, je s svojo razlago sodnega varstva v obliki odškodninske tožbe pojasnilo način izvrševanja pravice do sodnega varstva po Ustavi RS.

15. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

17. Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje in strošek zanj ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016; tožbo je vložila pred odločbo 15. 1. 2015. 2 Sklep VSM I Cpg 335/2017, ki se med drugim sklicuje na A. Galič, Pravdni postopek, ZPP s komentarjem. 3 Ta je določal, da lahko delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu, zahtevajo od Banke Slovenije povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa, višja kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 395/2014.