Jedro

Golo nestrinjanje s sicer strokovnim izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.

Izrek

1. Pritožbi tožnika se deloma ugodi in se v odločitvi glede stroškov stranskega intervenienta (točka 2. izreka) odločitev spremeni tako, da se stroški stranskega intervenienta znižajo za 91,80 EUR tako, da znašajo 3.464,07 EUR.

V ostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožnik je dolžan povrniti stranskemu intervenientu stroške odgovora na pritožbo v znesku 826,20 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 21.693.000,00 SIT (pravilno 90.523,28 EUR) z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v višini 452,61 EUR in stranskemu intervenientu v višini 3.555,87 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da je s konkretiziranimi pripombami in navedbami ter z mnenjem izvedenca dr. J. uspel vzbuditi utemeljen dvom v pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja. Ker sodišče ni sledilo njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, je sodišče kršilo določbo člena 254 ZPP in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka člena 339 ZPP. Izvedensko mnenje dr. B. je nejasno, nepopolno in v nasprotju s samim seboj in zdravstveno dokumentacijo in izvedenskim mnenjem dr. J. Sodišče bi moralo pravilnost izvedenskega mnenja preveriti še z mnenjem drugega izvedenca. To stališče tožnika potrjuje tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 113/2001, odločba VSL III Cp 1148/2009 in VSM I Cp 1768/2008. Z odločitvijo sodišča so bile tožniku kršene ustavne pravice iz člena 14, 22 in 23, saj je odločitev v nasprotju s sodno prakso, neprepričljiva, arbitrarna. V nadaljevanju pritožbe tožnik obširno podaja nestrinjanje z izvedenskim mnenjem dr. B. in opisuje kronološki pregled zdravstvenega stanja, opisuje diagnozo dr. K. in mnenje dr. J. ter tudi, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom 15. 11. 1998 in nadaljnjimi zdravstvenimi težavami tožnika. Tožnik je z vlogo 16. 11. 2009 spremenil zahtevek tako, da zahteva plačilo v EVRIH (90.523,28 EUR), česar sodišče ni upoštevalo, saj je v izreku navedlo znesek v SIT. Tožnik še navaja, da se pritožuje zoper sklep z dne 10. 12. 2007, s katerim je sodišče dovolilo stransko intervencijo, saj je bila ta nepotrebna, saj so se le podvajala pravdna dejanja in so nastajali nepotrebni stroški. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Tožnik je oproščen plačila sodnih taks, zato meni, da ni dolžan povrniti stroškov toženi stranki in stranskemu intervenientu. Nobene potrebe ni, da bi stranski intervenient odgovarjal na navedbe tožnika. Tožnik oporeka tudi višini stroškov posameznih vlog, ki so priznane mimo odvetniške tarife.

Tožena stranka in stranski intervenient sta odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožnika je neutemeljena zoper odločitev o glavni stvari, delno utemeljena pa zoper odločitev o pravdnih stroških.

O odločitvi zoper glavno stvar Tožnik v konkretnem primeru uveljavlja odškodnino za naknadno škodo, ki jo je utrpel 15. 09. 2004 zaradi operacije hernie disci L5-S1 in v tožbi trdi, da je navedena operacija posledica poškodbe pri delu, ki jo je utrpel v družbi S. T. d.o.o. (zavarovanec tožene stranke in stranski intervenient) 14. 10. 1998 pri dvigovanju 100 kg težkega bremena, ko ga je v križu močno zabolelo. Iz splošnega načela odškodninskega prava izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: da je škoda nastala da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem da obstoji odgovornost na strani povzročitelja škode.

Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen odgovornosti, mora ostale predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje, torej oškodovanec, to je tožnik. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke za poškodbo pri delu 14. 10. 1998, ni pa podana vzročna zveza med to poškodbo in škodo z dne 19. 08. 2004. Za take ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenskem mnenju ortopeda dr. J. B., njegovih dopolnitvah in zaslišanju, da ni podana vzročna zveza med poškodbo tožnika v letu 1998 in operacijo tožnika v letu 2004, ki je posledica degenerativne bolezni medvretenčne ploščice. Izvedeniško mnenje je strokovno, opravljeno po pravilih stroke, opravil ga je zdravnik specialist in je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to izvedeniško mnenje, ki ga v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zgolj nestrinjanje z izvedeniškim mnenjem ni razlog za postavitev drugega izvedenca, kot zatrjuje pritožba. Ne gre po povedanem za kršitev člena 254 ZPP, kot neutemeljeno trdi pritožba, sicer pa te kršitve tožnik niti ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje, čeprav bi jih moral (prvi odstavek člena 286b ZPP). Glede na to, da gre za specialistično znanje in strokovnost dr. B., sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo mnenja dr. J., ki ga je izdelal po naročilu tožnika in izpovedi splošnega zdravnika dr. K.. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje in ne gre za nikakršno kršitev ustavnih pravic glede pravice do izjave v postopku in enakega varstva pravic kot neutemeljeno in pavšalno zatrjuje pritožba. Vse okoliščine in podrobno opisovanje nestrinjanja z izvedeniškim mnenjem v pritožbi, so tako neutemeljene in pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. Sodišče prve stopnje je namesto v zahtevanih evrih (sprememba tožbe 16. 11. 2009) zavrnilo prvotni zahtevek v SIT, vendar to ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj se v skladu z Zakonom o uvedbi evra zneski v SIT spremenijo v ustrezne zneske v sedanjo valuto EUR. Neutemeljena je pritožba tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 10. 12. 2007 o dopustitvi stranske intervencije S. T. d.o.o. Sodišče dovoli stransko intervencijo tistemu, ki izkaže pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank (prvi odstavek člena 199 ZPP). Stranski intervenient je tožnikov delodajalec in naj bi bil po zatrjevanju tožnika odškodninsko odgovoren tožniku za nastalo škodo tako, da ni nobenega dvoma, da ima pravni interes v tej pravdi tako, da je pritožba tožnika neutemeljena tudi v tem delu. Brez pravne podlage tožnik zatrjuje, da je napačna odločitev o stroških, ker je sodišče prve stopnje tožniku, ki je oproščen plačila sodnih taks, naložilo plačilo sodnih taks toženi stranki in stranskemu intervenientu, saj so sodne takse sestavni del stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta. Brez pravne podlage se tožnik upira povrnitvi stroškov stranskega intervenienta, saj ima stranski intervenient pravico do povrnitve pravdnih stroškov (prvi odstavek člen 154 ZPP). Kateri so ti stroški, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo ob upoštevanju veljavne odvetniške tarife in ne gre za nikakršno podvajanje stroškov, kot neutemeljeno trdi pritožba. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo stroške za vlogo z dne 26. 01. 2007, namesto pravilnih 50 točk 100 točk in dokazni predlog, prav tako namesto 50, napačno 100 točk, za vlogo z dne 25. 11. 2009 pa ni nikakršne podlage (sodišče je priznalo 100 točk). V ostalem delu, ko zatrjuje, da so ostale vloge stranskega intervenienta nepotrebne, pa je pritožba neutemeljena. Pritožbi tožnika je bilo tako potrebno deloma ugoditi in odločitev o stroških spremeniti tako, da se stroški stranskega intervenienta znižajo za 200 točk, to je za 91,80 EUR (200 x 0,459 EUR), v ostalem pa pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 in 358 ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel minimalno, samo glede pravdnih stroškov in mora sam trpeti pritožbene stroške, istočasno pa mora stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z OT in 826,20 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.