Jedro

Potem ko je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu, in je po pozivu tožeče stranke dne 16. 12. 2008 sklenila pogodbo z jasno opredeljenim rokom izpolnitve, kakor tudi z določeno sankcijo v obliki pogodbene kazni zaradi zamude, se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na razloge, ki naj bi obstajali v času pred samo sklenitvijo pogodbe. Morebitne objektivne okoliščine, ki naj bi oteževale izpolnitev pogodbe v pogodbeno dogovorjenem roku zato gredo v breme same tožene stranke, ki je kljub temu s podpisom pogodbe prevzela takšno pogodbeno zavezo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (ki je bila popravljena s popravnim sklepom X Pg 4089/2009-23 z dne 18. 10. 2012) je prvostopenjsko sodišče obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 127374/2009 z dne 10. 9. 2009 v prvem in četrtem odstavku izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 18.774,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2009 dalje ter plačilo izvršilnih stroškov v višini 137,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2009 dalje (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.474,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na sklenjeni pogodbeni zavezi o plačilu pogodbene kazni zaradi zamude pri dobavi poveljniškega vozila za zveze na podlagi pogodbe med pravdnima strankama št. 4300-811/2008-1 z dne 16. 12. 2008. 3. V pritožbenem roku je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče je svojo odločitev v izpodbijani sodbi utemeljilo na naslednji dejanski podlagi: - 16. 12. 2008 sta pravdni stranki sklenili Pogodbo št. 4300-811/2008-1 o nabavi poveljniškega vozila za zveze, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo blago, ki je predmet pogodbe, dobavila najkasneje do 31. 12. 2008, - tožena stranka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila šele 27. 3. 2009, - med pogodbenima strankama ni bila sporna višina pogodbeno dogovorjene kazni v višini 5 % pogodbene vrednosti, kar znaša 18.774,00 EUR, - kot nedokazane je zavrnilo trditve tožene stranke o dogovoru o podaljšanju dobavnega roka, - prav tako pa tožena stranka ni uspela dokazati, da je vzrok za zamudo v dobavi zunaj sfere tožene stranke.

7. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na čas izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožene stranke. Neutemeljena pa je pritožba v tistem delu, katerem poskuša izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, iz čigave sfere izhaja vzrok za zamudo v izpolnitvi. Pravdni stranki sta pogodbo sklenili 16. 12. 2008 z jasno določenim rokom izpolnitve 31. 12. 2008. Ta rok izpolnitve je bil vseskozi jasno opredeljen že v razpisnem postopku tožeče stranke, ki se je pričel 8. 9. 2008 z objavo javnega razpisa. Sklepanje pogodbe na podlagi javnega razpisa predstavlja obliko sklepanja pravnih poslov, h kateri je zavezana tožeča stranka na podlagi kogentnih predpisov in sicer Zakona o javnem naročanju. Ti predpisi urejajo način in postopek v sklenitveni fazi, na podlagi katerega tožeča stranka sploh lahko prevzame ustrezne pogodbene zaveze. Gre za javen, v naprej znan in predvidljiv postopek, katerega se je tožena stranka zavedala že s tem ko se je prijavila na javni razpis tožeče stranke. Potem ko je bila tožena stranka izbrana na javnem razpisu, in je po pozivu tožeče stranke dne 16. 12. 2008 sklenila pogodbo z jasno opredeljenim rokom izpolnitve, kakor tudi z določeno sankcijo v obliki pogodbene kazni zaradi zamude, se tožena stranka ne more več uspešno sklicevati na razloge, ki naj bi obstajali v času pred samo sklenitvijo pogodbe. Morebitne objektivne okoliščine, ki naj bi oteževale izpolnitev pogodbe v pogodbeno dogovorjenem roku zato gredo v breme same tožene stranke, ki je kljub temu s podpisom pogodbe prevzela takšno pogodbeno zavezo. S pogodbo se je namreč zavezala, da bo v primeru zamude pri dobavi blaga plačala naročniku (tožeči stranki) pogodbeno kazen v višini 5 promilov za vsak dan zamude, vendar ne več kot 5 % od celotne vrednosti blaga po pogodbi. To pomeni, da je celotno pogodbeno kazen tožeča stranka lahko terjala že v primeru desetdnevne zamude na strani tožene stranke. Ob tem, ko je tožena stranka pristala na pogodbeno dogovorjene pogoje ob podpisu pogodbe z jasno določenim rokom izpolnitve, pa takšna zaveza pomeni, da tudi če dejansko ni bilo mogoče izpolniti pogodbe v pogodbenem roku, tožena stranka sama prevzela rizik, da bo v posledici navedenega kupnina zmanjšana za znesek pogodbeno dogovorjene pogodbene kazni.

8. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izčrpno obrazložilo zakaj je štelo kot nedokazan ugovor tožene stranke glede dogovora o podaljšanju roka izpolnitve, zato je šteti pritožbene navedbe o obstoju ustnega dogovora o tem za prepavšalnega.

9. Povsem neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, o nerelevantnosti postavljenega roka za točkovanje pri izbiri ponudnika, saj se te okoliščine nanašajo na sklenitveno fazo pogodbe. Za presojo tožbenega zahtevka je odločilno, da je bil rok izpolnitve jasno opredeljen v sami pogodbi in tudi določena sankcija v primeru kršitve le-tega. Tudi v pogodbi zatrjevana okoliščina, da naj bi tožena stranka že 12. 3. 2009 pozvala tožečo stranko k prevzemu vozila, ničesar ne spreminja glede okoliščine, da je tudi do navedenega datuma že davno iztekel rok zamude, s katerim je bila dosežena maksimalna pogodbena kazen. Pritožbeno sodišče tako v celoti pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da razlog za zamudo ne izvira iz sfere tožeče stranke. Tako se izkaže kot materialnopravno pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, ki je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP, saj tožena stranka ni uspela s pritožbo.