Jedro

Dogovor strank v najemni pogodbi, ki pooblašča toženo stranko, da v primeru kršitve pogodbe sama nastopi posest, ne izključuje protipravnosti takega ravnanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 20.02.2002 v izpodbijanem delu (točka I izreka) delno s p r e m e n i tako, da se predlog za izrek denarne kazni zavrne, v ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi t a sklepa sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 22.02.2002 toženi stranki naložilo, da vrne odvzeto posest lokala B.D. tožeči stranki tako, da na vsa vrata namesti stare ključavnice ali tožeči stranki izroči ključe novih ključavnic v roku 12 ur ter omogoči tožeči stranki nemoteno nadaljnjo uporabo lokala B.D. ter se ji prepoveduje v bodoče vsako motenje posesti lokala pod pretnjo izreka denarne kazni v znesku 10.000.000,00 SIT (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Sodišče je ugovor tožene stranke z dne 11.02.2002 zoper začasno odredbo z dne 06.02.2002 in predlog tožene stranke za odlog izvršbe z dne 13.02.2002 zavrglo (točka III izreka). S sklepom z dne 13.03.2002 pa je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 227.027,00 SIT pravdnih stroškov, v osmih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.03.2002 dalje do plačila. Tožena stranka se je zoper odločitev vsebovano v I. točki izreka sklepa z dne 22.02.2002 in zoper stroškovno odločbo pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da njeno ravnanje, ko je posegla v posest tožeče stranke, ni bilo protipravno. Lokal je prevzela v posest v skladu s pogodbo o najemu poslovnega prostora oziroma izrecno določbo 8. čl. te pogodbe. Zato argumentacija prvostopenjskega sodišča, da pravni red države temelji na izključitvi samopomoči, ni argument za presojo protipravnosti ravnanja tožene stranke v konkretni situaciji. Pravni red ne prepoveduje, da bi se stranki s pogodbo dogovorili, da lahko najemodajalec, torej tožena stranka, prevzame posest lokala, če najemnik, torej tožeča stranka, ne plačuje najemnine in stroškov po najemni pogodbi. Tako ne določa noben predpis, tudi ne Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Tudi ustava take določbe ne prepoveduje. Udeleženci obligacijskih razmerij lahko ta razmerja svobodno urejajo in dogovorijo. Prav to sta stranki storili v pogodbi o najemu poslovnega prostora, gre pravzaprav za bistveno sestavino pogodbe, saj sicer tožena stranka te pogodbe ne bi sklenila. Poseg tožene stranke torej temelji na pooblastilu tožeče stranke iz najemne pogodbe. Ni mogoče govoriti o samopomoči, pač pa le o izvajanju pogodbe. Tožena stranka je namreč od pogodbe o najemu odstopila zaradi neplačevanja nejamnine in stroškov, kljub prenehanju te pogodbe pa je tožeča stranka še naprej uporabljala lokal in s tem kršila najemno pogodbo. Tudi iz judikatov, objavljenih v knjigi "Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči, itd... GV Ljubljana 2001, stran 103 in sicer I Cpg 936/97 z dne 29.10.1997, Cpg 388/93 z dne 07.09.1993 in Cpg 465/95 z dne 16.05.1995", je razvidno, da sodna praksa v zvezi s protipravnostjo stoji na stališču, da protipravnosti ni, če ima tisti, ki odvzame posest, za tak odvzem podlago v pogodbi. Sicer pa ustava jamči toženi stranki pravico do lastnine, kot tudi pravico do svobodnega podjetništva. Tožeča stranka je na podlagi začasne odredbe oziroma izvršilnega postopka po začasni odredbi prišla nazaj do posesti. Sodišče prve stopnje ne samo, da je napačno uporabilo materialno pravo, storilo je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je odločilo, da mora tožena stranka vrniti odvzeto posest. Za ta del zahtevka tožeča stranka nima pravnega interesa, saj je posest po začasni odredbi prevzela 16.02.2002. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi. Priglaša tudi pritožbene stroške. Pritožba je delno utemeljena. Po določbi 426. čl. Zakona o pravdnem postopku -ZPP (enako to določa 1. odst. 78.čl. Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) se obravnavanja tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Zato so vse pritožbene navedbe o neplačevanju najemnine, stroškov, razdrtju pogodbe in lastnini tožene stranke na predmetnem lokalu v tem postopku neupoštevne. Res pa je, kot poudarja pritožba, da je protipravnost objektivni element motenja posesti. Če dejanje, ki naj bi bilo motilno, ni protipravno, motenja posesti ni. Ne drži pa, da bi sodna praksa zavzela drugačno stališče, kot ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno razlogovalo, da tudi določba najemne pogodbe, s katero se je najemnik odpovedal posestnemu varstvu za primer, če bi najemodajalec odstopil od pogodbe in brez predhodnega opomina zahteval izpraznitev poslovnega prostora in izročitev v posest, med drugim tudi v primeru zamude s plačilom obveznosti iz pogodbe, in izrecno dovolil najemodajalcu, da če v takem primeru sam najemnik ne izprazni in izroči prostora, lahko najemodajalec poslovni prostor zasede, ne daje podlage za samopomoč in se posestnemu varstvu ni mogoče tako odpovedati, pa četudi gre z dve pravni osebi, tožena stranka pa ima na razpolago ustrezne postopke, v katerih lahko v primeru kršitve najemne pogodbe uveljavi svoje pravice, tudi pred sodiščem, torej s pomočjo države. Iz v citirani knjigi povzetih jeder sodnih odločb pa tudi ni mogoče razbrati, kar trdi pritožba, da bi bila zahteva za posestno varstvo zavrnjena v primeru, ko bi najemodajalec posest prevzel na podlagi takih določil najemne pogodbe. Sodna praksa je zavzela drugačno stališče in ne tako, kot to trdi pritožba, tako je na primer Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. II Ips 259/99 z dne 06.07.2000 med drugim zapisalo: "ker je protipravnost objektivni element motenja posesti, se posest lahko moti le z dejanji, ki nasprotujejo pozitivnemu pravu oziroma zanje ni zakonske podlage... Tako je sodna praksa izrekla, da poseg v posest ni protipraven, če dejanje ne nasprotuje pooblastilom, ki izhajajo iz zakona, niti odločbi državnega organa; ali, da ni motenja posesti z dejanji, ki jih opravijo državni organi pri opravljanju svojega dela in po predpisanem postopku." Ker je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, kar tudi sporno ni bilo, posest tožeče stranke in poseg tožene stranke ter pravilno zaključilo, da dogovor strank v najemni pogodbi, ki pooblašča toženo stranko, da v primeru kršitve pogodbe sama nastopi posest, ne izključuje protipravnosti takega ravnanja, je upoštevaje določbe 78. in 79. čl. ZTLR odločilo pravilno, ko je tožeči stranki nudilo posestno varstvo, torej odredilo vrnitev odvzete posesti in prepovedalo nadaljnje motenje posesti in zagrozilo z denarno kaznijo. Neutemeljeno pritožba oporeka pravilnost odločitve v delu, ko je toženi stranki naložena vrnitev odvzete posesti. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da v teku motenjske pravde na podlagi začasne odredbe vrnjena posest ni ovira, da ne bi s sklepom odredilo vrnitve odvzete posesti, saj so s tem tožniku zagotovljene tudi pravice iz 229. čl. ZIZ (primerjaj pravno mnenje, občna seja VSS 14.12.1995). Zaradi zagotovitve navedenih pravic je seveda podan tudi pravni interes tožeče stranke. Uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato ni. Materialnopravno zmotna je odločitev le v delu, ko je denarna kazen že izrečena (10.000.000,00 SIT) saj se v primeru, če dolžnik ne bi izpolnil obveznosti po sklepu, kazen izreče in s tem določi tudi njena višina v postopku izvršbe, v tem pravdnem postopku se glede na določbo 79. čl. ZTLR z denarno kaznijo lahko le zagrozi. Tudi ne gre pritrditi pritožniku, da mu je s sklepom kršena ustavna pravica do lastnine in svobodne gospodarske pobude (33. in 74. čl. Ustave RS). Ta omejitev je dopustna, saj je omejena s pravico drugega, ki mu jo daje zakon - sodno varstvo posesti (15. in 23. čl. Ustave RS). Zato je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep prve stopnje tako spremenilo, da se predlog za izrek denarne kazni zavrne, sicer pa v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, saj tudi kršitev določb pravdnega postopka, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča (353. čl. in 4. odst. 358. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Delna sprememba sklepa ni narekovala spremembe stroškovne odločbe, saj je uspeh tožeče stranke pretežen, ker pritožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, tudi pritožbene stroške trpi sam (154. čl. in 165. čl. ZPP).