Jedro

Revident mora sam izkazati obstoj pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1. Tega pa ni izkazal niti z zatrjevano vrednostjo spora, saj ne gre za primer, ko bi bila pravica oziroma obveznost, o kateri se odloča, izražena v denarju; niti z zatrjevanjem obstoja pomembnega pravnega vprašanja, saj tega vprašanja ni oblikoval, ni navedel pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno in ne okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Revident je po svojem odvetniku zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, U 419/2007-16 z dne 19. 5. 2009, vložil revizijo, v kateri glede dovoljenosti uveljavlja pogoje iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

3. Na revizijo je po odvetnici, ki ga je tedaj še zastopala, odgovoril tožnik. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopolnitev revizije kot prepozno zavrže, revizijo pa zavrne in revidentu naloži plačilo tožnikovih stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da tudi če prvostopno sodišče ne bi uporabilo določbe 143. člena ZUP v besedilu kot ga je prinesla novela ZUP-C, vročitve odločbe ne bi bilo mogoče dovoliti na podlagi tedaj veljavnega ZUP/2002 (torej brez novele ZUP-C). Tudi zahtevek glede vpogleda v spis ni utemeljen. Glede tega se v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopnega sodišča. Tudi revizijska zatrjevanja glede obnove postopka ne morejo biti upoštevana. Ugovori, zlasti v dopolnitvi revizije, pa se nanašajo na drug postopek pred celjskim oddelkom upravnega sodišča. K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 65. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi družbe B. d. o. o. (v nadaljevanju tožnica) in odpravilo 1. ter 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 4. 7. 2007; z 2. točko izreka pa je zavrnilo pritožbo prizadete stranke A.A. (v nadaljevanju revidenta) zoper I. In II. točko izreka sklepa Upravne enote Maribor z dne 15. 12. 2003; v 3. točki izreka je naložilo, da tožena stranka plača tožnici stroške postopka z zakonitimi obrestmi v 15 dneh po vročitvi te sodbe; v 4. točki pa je zavrnilo revidentov zahtevek za povračilo stroškov postopka. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravila I. in II. točko izreka prvostopnega sklepa in ju nadomestila z novo I. točko, s katero je ugodila revidentovemu zahtevku, da se mu vroči gradbeno dovoljenje Upravne enote Maribor z dne 28. 4. 2003, dovolila pa mu je tudi pregled spisa v tej zadevi; v 2. točki izreka je preštevilčila III. In IV. točko izreka prvostopnega sklepa; v 3. točki izreka pa je v preostalem delu zavrnila revidentovo pritožbo zoper izpodbijani prvostopni sklep kot neutemeljeno. Prvostopni organ je v I. točki izreka svoje odločbe zavrnil revidentov zahtevek z dne 13. 8. 2003 za vročitev gradbenega dovoljenja z dne 28. 4. 2003, ki je postalo pravnomočno dne 16. 5. 2003, izdanega tožnici; zavrnil njegov zahtevek za pregled spisa (II. točka izreka); zavrgel njegov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, izdanega tožnici (III. točka izreka) in zavrnil njegov predlog za odložitev izvršbe (IV. točka izreka).

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

8. Izpolnjevanja tega pogoja pa revident z zatrjevanjem, da je v tem primeru vrednost spora 1.500,000,00 EUR, ni izkazal, saj v tem primeru ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Z izpodbijanim dokončnim aktom se namreč odloča o tem, ali se revidentu zaradi predlagane obnove postopka po 9. točki 260. člena ZUP vroči gradbeno dovoljenje, izdano tožniku, ali se mu dovoli vpogled v upravni spis, ali se ugodi njegovemu predlogu za obnovo postopka in ali se zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru tudi niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident tudi sklicuje. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

10. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

11. Navedenega standarda v obravnavanem primeru revident ni izpolnil zgolj z zatrjevanjem, da je bil v tem primeru ZUP zmotno uporabljen. Ni namreč natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja in pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, ter okoliščin, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja. Pri tem Vrhovno sodišče posebej opozarja, da je v tem upravnem sporu predmet presoje pravilnost in zakonitost odločbe tožene stranke v delu, izpodbijanem s tožbo B., torej le v delu, ki se nanaša na odločitev glede vročitve gradbenega dovoljena in pregleda spisov.

12. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Odločitev glede stroškov postopka temelji na določbah ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (smiselno določba prvega odstavka 154. člena ZPP). Ker odgovor tožnika na revizijo ni v ničemer pripomogle k odločitvi v tej zadevi, tudi tožnik sam nosi svoje stroške revizijskega postopka (155. člen ZPP).