Jedro

Način vračunanja plačila, ki se zadostuje, da bi se mogle poravnati vse obveznosti med strankami izvršilnega postopka, glede na to, kateri izvršilni postopek je začel teči prej, nima zakonske podlage.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sklep sodišča prve stopnje se glede zavrnitve ugovora po izteku roka in glede odločitve o nadaljnjih izvršilnih stroških (točki I. in III. izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne v nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točki II. izreka) potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo dolžnikov ugovor po izteku roka (točka I. izreka) in njegov predlog za odlog izvršbe (točka II. izreka) ter odločilo o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka (točka III. izreka).

Zoper takšen sklep sodišča prve stopnje se je pritožil dolžnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju-v nadaljevanju ZIZ) in predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek. V pritožbi navaja, da odločitev prvostopnega sodišča o ugovoru po izteku roka temelji na zmotno ugotovljenih dejstvih, saj je dolžnik na plačilnem nalogu kot namen plačila navedel »terjatev z dne 8.5.2005«. Iz dopisa upnikovega pooblaščenca z dne 22.6.2005 pa izhaja, da je to terjatev iz tega izvršilnega postopka. Poleg tega poudarja, da ni izkazano, da je terjatev iz izvršilne zadeve pod opr. št. I 1415/2001 starejša ter da je pri vračunanju delnega plačila pomembna dejanska zapadlost terjatve in ne opravilna številka zadeve. Glede zaključkov izpodbijanega sklepa o aktivni legitimaciji se dolžnik ne strinja s sodiščem prve stopnje, da bi dolžnik takšen ugovor moral uveljavljati v rednem ugovoru, saj mora sodišče ves čas postopka celo po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka. Dolžnik pa meni tudi, da so podani vsi zakonski pogoji za odlog izvršbe.

Upnik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo, ki ni utemeljena, zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker iz predloženega plačilnega naloga ni razvidno, na katero terjatev upnika do dolžnika se dolžnikovo plačilo v znesku 755.875,75 SIT nanaša (ali na terjatev zaradi izterjave katere je v teku konkretni izvršilni postopek ali terjatev, ki se prisilno izvršuje v postopku pod opr. št. I 1415/01), je sodišče prve stopnje dolžnikovo plačilo vračunalo tako, da jo je štelo kot plačilo na račun dolga iz izvršilne zadeve pod opr. št. I 1415/01, ki je starejša kot obravnavana izvršba.

Takšen vrstni red vračunanja je, kot utemeljeno navaja dolžnik, materialnopravno napačen. Vrstni red vračunanja, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 287. členu. Na podlagi tega zakonskega določila, ki je v razlogih izpodbijanega sklepa delno citirano, se v primeru, če se o vrstnem redu vračunanja upnik in dolžnik nista sporazumela, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi, če ni dolžnikove izjave o vračunanju, se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme, če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

Pritožbene navedbe, s katerimi je dolžnik pojasnil zapis na plačilnem nalogu o namenu plačila, dolžnik prvič postavi šele v pritožbi in ker ne izkaže, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v ugovoru po izteku roka, sodišče druge stopnje teh dejstev, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ne sme upoštevati (I. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Enako velja za dopis z dne 22.6.2005, ki je kot nov dokaz v pritožbenem postopku neupošteven.

Ima pa pritožba prav, da način vračunanja, ki ga je uporabilo prvostopno sodišče in sicer glede na to, kateri izvršilni postopek je začel teči prej, nima zakonske podlage. Glede na ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je pritožba z novimi dejstvi in dokazi, iz zgornjih razlogov ne uspe izpodbiti, da dolžnik ni dovolj določno opredelil namena plačila, da bi se dalo razbrati, na katero obveznost se plačilo nanaša, se izpolnitev vračuna po nadaljnjih kriterijih iz 287. člena OZ, za pravilno uporabo katerega v izpodbijanem sklepu niso ugotovljena pravno relevantna dejstva, kar narekuje razveljavitev odločitve glede ugovora po izteku roka.

Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za odlog izvršbe pa je povsem neobrazložena, zato jo je sodišče druge stopnje preizkusilo v okviru razlogov, na katere v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) pazi po uradni dolžnosti, in pri tem ni našlo nobenih nepravilnosti.

Prvostopno sodišče se je pri odločanju o smiselnem predlogu dolžnika za odlog izvršbe pravilno oprlo na določilo 71. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, v primerih, ki so taksativno našteti v I. odstavku tega člena oziroma tudi, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar v tem primeru najdlje za tri mesece in le enkrat (II. odstavek 71. člena ZIZ). Pri tem pa iz citiranega določila ZIZ izhaja, da so posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe le takšni razlogi, ki zaradi izjemne, kratkotrajne situacije dolžniku začasno onemogočajo izpolnitev obveznosti, saj je odlog iz teh razlogov mogoč največ za tri mesece.

Prvostopno sodišče je na takšni zakonski podlagi sprejelo pravilen zaključek, da dejstva, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za odlog izvršbe (izguba lastninske pravice zaradi prodaje nepremičnine), niso pravno upošteven razlog za odlog izvršbe v smislu 71. člena ZIZ. Sama realizacija izvršbe, kar je cilj izvršilnega postopka, ne more biti primer, za katerega bi zakon omogočal odlog izvršbe. Ker torej dolžnik ni izkazal verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, niti ni zatrjeval obstoja posebno upravičenih razlogov za odlog izvršbe iz II. odstavka 71. člena ZIZ, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga za odlog izvršbe materialnopravno pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugovora po izteku roka ter posledično tudi v stroškovnem izreku razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), kot izhaja iz izreka tega sklepa. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (točki II. izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje kot pravilen (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku bo potrebno plačilo dolžnika vračunati po vrstnem redu, ki ga določa 287. člen OZ. Sodišče prve stopnje pa bo moralo ustrezno pozornost nameniti tudi poimenovanju upnika, ki je aktivno legitimiran v tej izvršilni zadevi, glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja nekonsistentnost v navedbi imena upnika.

Izrek o stroških temelji na določilu III. odstavka 165. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ).