Jedro

Ob dejstvu, da je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno in da je prenehala potreba po delu obeh delavcev (ne le tožnika), tožena stranka pa tožnika na delovnem mestu proizvodni tehnolog ni nadomestila z novim delavcem, zlorabe ni mogoče ugotoviti. Ponudba nove zaposlitve A. A. in ne tožniku ni dejstvo, ki bi utemeljevalo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije, zlasti še, ker ZDR-1 obveznosti ponudbe nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ne določa več (kot jo je določal tretji odstavek 88. člena prejšnjega zakona) in ker se delodajalec lahko prosto odloči, kateremu od več odvečnih delavcev bo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi na enem razpoložljivem delovnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 11. 2013 ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Posledično je zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Nadalje je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 9. 1. 2014, ampak 9. 7. 2014, ker je bil tožnik ob poteku odpovednega roka in še šest mesecev po tem v bolniškem staležu, ter mu je za to obdobje priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Kar je zahteval več, je zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga, in sicer, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da razlog za odpoved ni bil diskriminatoren.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 9. 1. 2014, ampak 9. 7. 2014, in zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014. Tožnik ob izteku odpovednega roka ni bil odsoten z dela zaradi bolezni, saj je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, za tak primer pa varstvo po tretjem odstavku 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) ne velja. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje ugotovilo tako ekonomski kot tudi organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi mimo ugotovitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se do navedb o pavšalnosti obrazložitve dejanskega razloga v odpovedi ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo očitano bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v pritožbi, ter nadomestilo odsotnost obrazložitve sodišča prve stopnje s svojimi razlogi. Sodbi sodišča prve stopnje očita neobrazloženost odločitve o utemeljenosti poslovnega razloga ter da se ni opredelilo do relevantnih tožnikovih navedb, to pomanjkljivost pa naj bi sodišče druge stopnje nepravilno pokrilo. Meni, da tožena stranka ni dokazala utemeljenosti poslovnega razloga, ki je samo navidezen in je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikova daljša odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Sodišče se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da iz revidiranega letnega poročila tožene stranke v letih 2011 in 2012 ne izhaja izguba, ampak celo dobiček iz poslovanja. V času bolniške odsotnosti so njegovo delo prevzeli drugi zaposleni, kar pomeni, da do prenehanja potrebe po tožnikovem delu ni prišlo zaradi poslovnega razloga. Poleg tega je delovno mesto tožnika še vedno sistemizirano, kar pomeni, da ga tožena stranka ni ukinila. Tožena stranka je 5 mesecev pred podajo odpovedi tožniku zaposlila novega delavca na delovnem mestu tehnolog, ki opravlja delo, ki ga je dejansko opravljal tožnik. Iz spletnih strani tožene stranke je razvidno, da je zaposlovala nove delavce tehnične stroke, vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za pridobitev podatkov o zaposlovanju novih delavcev v obdobju od januarja do decembra 2013. Konkretno je tožena stranka 9. 4. 2013 objavila potrebo po delu proizvodnega tehnologa, zato je tožnik predlagal, da sodišče toženi stranki naloži predložitev pogodbe o zaposliti delavca, ki ga je zaposlila na podlagi objave. Sodišče druge stopnje je štelo, da so te navedbe prepozne, kar ne drži. Meni tudi, da sta sodišči zmotno zaključili, da tožnik ni užival pravnega varstva kot sindikalni zaupnik. Nasprotuje tudi stališču sodišča druge stopnje, da ni podlage za uporabo tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, ker je tožnik po izteku odpovednega roka zmožen za delo v skrajšanem delovnem času.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo predvsem s tem, da naj bi ugotovilo drug in drugačen odpovedni razlog kot sodišče prve stopnje in da naj bi nekatera dejstva na novo ugotovilo. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugega odpovednega razloga, kot sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog (na katerem je bil poleg tožnika zaposlen še A. A.) in da so bile naloge delovnega mesta porazdeljene na druge zaposlene. Povod za reorganizacijo pa je bilo ekonomsko stanje tožene stranke v letu 2013. Sodišče druge stopnje je poudarilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi organizacijski, saj je tožena stranka ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog, in da okoliščine, ki so privedle do te organizacijske spremembe, niso pomembne. Tudi dejstev ni na novo ugotavljalo, pač pa je le odgovarjalo na obširne pritožbene navedbe, ki so se raztezale tudi na dejstva, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni. Obrazložilo je, da (in zakaj) niso pomembna. Odgovorilo je tudi na vse relevantne pritožbene navedbe; na nekatere izrecno, na nekatere pa posredno.

8. Neutemeljeno se sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do očitka neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Do tega očitka se je sodišče druge stopnje opredelilo v 11. in 19. točki obrazložitve.

9. Neutemeljen je tudi očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh dejstvih, ki jih je sodišče štelo za odločilna. Če ni za odločilna štelo vseh dejstev, ki bi jih po tožnikovem mnenju moralo, pa gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava in ne za bistveno kršitev. Tudi bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče ugotoviti, saj v reviziji ni navedeno, katere listine in katere zapisnike o zaslišanjih naj bi sodišče povzemalo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino.

10. Tudi očitek glede dokaznega predloga o predložitvi pogodbe o zaposlitvi na podlagi objave prostega delovnega mesta proizvodni tehnolog je neutemeljen. V 22. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do pritožbenega očitka bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP (ki enako, kot v reviziji, ni konkretno uveljavljen, smiselno pa ga je mogoče razumeti tako). Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje se res ni opredelilo do dokaznega predloga za poziv toženi stranki, naj predloži pogodbo o zaposlitvi za delavca, ki naj bi ga zaposlila na podlagi objave prostega delovnega mesta proizvodni tehnolog v aprilu 2013. Dokazni predlog je tožnik podal na podlagi domneve, da je do zaposlitve prišlo zaradi objave prostega delovnega mesta. Kot je mogoče razbrati iz izpodbijane sodbe, opustitev sodišča prve stopnje ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. S takšno presojo revizijsko sodišče soglaša, saj ta pomanjkljivost na zakonitost sodbe ne vpliva. Glede na to, da delovnega mesta proizvodni tehnolog pri toženi stranki ni več (trditev tožene stranke od začetka tega spora), in da je tožnik o zaposlitvi delavca na tem delovnem mestu izrazil le domnevo, je bil dokazni predlog za predložitev domnevne pogodbe o zaposlitvi nekonkretiziran. Zato dejstvo, da sodišče tožene stranke ni pozvalo na predložitev tako opredeljenega dokaza in da se do dokaznega predloga v sodbi ni opredelilo, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, ki bi imela za posledico nezakonitost odločitve.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, je naslednje: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu proizvodni tehnolog, - tožena stranka mu je 18. 11. 2013 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 11. 2013, - iz odpovedi izhaja, da je zaradi spremembe v strukturi naročil, nihanja njihovega obsega in s tem slabših ekonomskih kazalnikov ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog, - poslovanje tožene stranke v letu 2013 je bilo negativno, - tožena stranka je dejansko (ne pa formalno, s spremembo sistemizacije) ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog ter delo razporedila na preostale zaposlene, - pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto proizvodni tehnolog je odpovedala obema delavcema na tem delovnem mestu, tožniku in A. A. 13. Po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če preneha potreba po opravljanju dela pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, in sicer zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Organizacijska sprememba, kot je ukinitev delovnega mesta in porazdelitev nalog med druge zaposlene, predstavlja utemeljen (organizacijski) razlog (1). Kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje, sprememba sistemizacije in formalna ukinitev delovnega mesta nista pogoj za zakonitost odpovedi. Zato so revizijske navedbe v zvezi s sodelovanjem in obveščanjem sindikata pri spremembi sistemizacije neutemeljene. Delodajalec, ki organizira delovni proces, ima pravico spremeniti organizacijo dela in ukiniti ali preoblikovati posamezna delovna mesta, ter odločiti, da posamezna delovna mesta ne bodo več zasedena. Gre za poslovno odločitev, v katere smotrnost in smiselnost se sodišče ne more spuščati. Mora pa preveriti, ali s formalno sicer izkazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta (2).

14. Sodišči sta povzeli vsebino odpovedi, v kateri je bil odpovedni razlog konkretno naveden. Zato je sodišče druge stopnje pravilno pritrdilo sodišču prve stopnje, ki je ocenilo, da je odpovedni razlog ustrezno obrazložen. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem jasno izhaja, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve delovnega mesta. Slabi ekonomski kazalniki v letu 2013 (3) naj bi bili povod za ukinitev delovnega mesta. Samo zato, ker delovno mesto ni bilo tudi formalno ukinjeno (s spremembo sistemizacije), odpovedni razlog ni navidezen. Tožnik je namreč trditev o navideznosti poslovnega razloga utemeljeval prav z dejstvom, da delovno mesto formalno ni bilo ukinjeno. Da je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno, izhaja iz izvedenih dokazov. Nekatera dela delovnega mesta se ne opravljajo več, nekatera pa so bila razdeljena med ostale zaposlene. Pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana le tožniku, ampak tudi A. A., torej obema delavcema na tem delovnem mestu. Presoja sodišča druge stopnje, da ukinitev delovnega mesta ni bila le navidezna, je zato pravilna. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu proizvodni tehnolog in tudi pogodba o zaposlitvi mu je bila odpovedana na tem delovnem mestu. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno štelo za brezpredmetne obširne pritožbene navedbe o tem, da se še vedno opravljajo naloge tehnologa v oddelku tehnologije, to je delovnega mesta, na katerem je tožena stranka v maju 2013 zaposlila B. B., to je eno leto po tem, ko je s tožnikom sklenila novo pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu proizvodni tehnolog. Dejstvo, da je tožnik pred sklenitvijo te pogodbe opravljal delo tehnologa (da bi jih opravljal tudi še naprej, ni bilo ugotovljeno), za ta spor zato ni pomembno.

15. Ker je bil tožnik odsoten z dela zaradi bolezni že od decembra 2012, so dela delovnega mesta proizvodni tehnolog v tem času opravljali že zaposleni delavci. Očitek, da je tožena stranka ravnala nezakonito, ker je tožnikovo delo že v času njegove odsotnosti prenesla na že zaposlene, je neutemeljen. Kako bo organiziral delo v času odsotnosti delavca z dela zaradi bolezni, je v pristojnosti delodajalca. Lahko ga organizira tudi tako, da naloge delovnega mesta razporedi med druge zaposlene. Da bi v času tožnikove odsotnosti z dela tožena stranka zaposlila delavca, ki bi v celoti prevzel njegove naloge, ni bilo ugotovljeno. Le v tem primeru bi bilo mogoče toženi stranki očitati navideznost odpovednega razloga.

16. Neutemeljen je očitek, da se sodišči nista opredelili do navedb o tem, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi zdravstvenega stanja. Obe sodišči sta presodili, da je bila razlog za odpoved dejanska ukinitev delovnega mesta in ne zdravstveno stanje tožnika. Zlorabe instituta ukinitve delovnega mesta ni ugotovilo in s to presojo revizijsko sodišče soglaša. Ob dejstvu, da je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno in da je prenehala potreba po delu obeh delavcev (ne le tožnika), tožena stranka pa tožnika na delovnem mestu proizvodni tehnolog ni nadomestila z novim delavcem, zlorabe ni mogoče ugotoviti. Sodišči sta se opredelili tudi do trditve, da je bil tožnik diskriminiran v razmerju do sodelavca A. A., ki mu je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Kot je bilo ugotovljeno, A. A. po odpovedi opravlja delo obratovodje lokomotivskih kotlov. Sodišče druge stopnje je pravilno obrazložilo, da ponudba nove zaposlitve A. A. in ne tožniku ni dejstvo, ki bi utemeljevalo domnevo o kršitvi prepovedi diskriminacije, zlasti še, ker ZDR-1 obveznosti ponudbe nove zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ne določa več (kot jo je določal tretji odstavek 88. člena prejšnjega zakona) in ker se delodajalec lahko prosto odloči, kateremu od več odvečnih delavcev bo ponudil novo pogodbo o zaposlitvi na enem razpoložljivem delovnem mestu.

17. Končno so neutemeljene tudi revizijske navede o zmotni uporabi določb ZDR-1 o varstvu pred odpovedjo sindikalnega zaupnika in delavca, ki je odstoten z dela zaradi bolezni. Sodišče druge stopnje je razložilo pomen varstva pred odpovedjo tako po 112. kot 116. členu ZDR-1. Revizijsko sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča druge stopnje. Samo zato, ker je bil sindikalni zaupnik, tožnik ne uživa varstva pred odpovedjo. Določba prvega odstavka 207. člena ZDR-1 je povsem jasna – kriteriji za določitev sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo, se lahko določi v kolektivni pogodbi oziroma z dogovorom med delodajalcem in sindikatom. To pomeni, da o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo, odločata sindikat in delodajalec skupaj, zato določbe Pravil sindikata, na katera se sklicuje tožnik, ne zadoščajo. Prav tako je pravilno uporabljeno materialno pravo glede določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1, po katerem uživajo varstvo pred odpovedjo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in so ob poteku odpovednega roka odsotni z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Varstvo preneha z dnem, ko se vrnejo na delo oziroma najkasneje s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Glede na to, da je bil tožnik ob poteku odpovednega roka zmožen za delo (v skrajšanem delovnem času), varstva pred odpovedjo po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 ni užival. 18. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

(1) Prim. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008, VIII Ips 141/2013 z dne 9.12. 2013, VIII Ips 168/2015 z dne 8. 12. 2015, itd. (2) Prim. VIII Ips 251/2015 z dne 5. 4. 2016. (3) Revizijske navedbe o ekonomskih kazalnikih v letih 2011 in 2012 so zato irelevantne; odpoved je bila podana v novembru 2013, zato ni logično, da bi bili za odpoved relevantni ekonomski kazalniki preteklih let.