Jedro

Prav državna lastnina, splošno ljudsko premoženje in družbena lastnina so v obdobju od leta 1945 dalje nastajali na podlagi ustav in na njih temelječih zakonih, in sicer velikokrat že na podlagi samega zakona, zato vpisi v zemljiško knjigo za nastanek take pravice niso bili konstitutivnega pomena. Tudi upravljalci so se spreminjali že na podlagi samega zakona in ne glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pretvorba ene vrste lastnine v drugo je lahko in tudi sedaj še lahko temelji samo na zakonu. Iz novejšega obdobja so to na primer Stanovanjski zakon, Zakon o zadrugah, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. Ker so bili načini nastanka državne lastnine, splošnega ljudskega premoženja in družbene lastnine posebej urejeni in je prišlo do pridobitve v tako lastnino velikokrat že na podlagi samih zakonov, na tak način pa je prihajalo tudi do spremembe upravljalcev oziroma imetnikov pravice uporabe, pa tudi do spreminjajoče se opredelitve pojmov posameznih kategorij zemljišč, predstavlja v obravnavani zadevi uporaba podatkov o zadnjem vpisu v zemljiško knjigo glede imetnika pravice uporabe kot edino odločilnega podatka zmotno uporabo materialnopravnih določb 21. in 33. člena ZTLR, ki oba napotujeta na možnost drugačne zakonske ureditve. Zato dejansko stanje glede vprašanja pasivne legitimacije ni bilo popolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica stanovanjske hiše na parc. št... v vl. št... k.o. . in za naložitev toženi stranki, da tožnici izstavi za prenos lastninske pravice na navedeni nepremičnini sposobne listine, ker je glede na podatke v zemljiški knjigi zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji s spremembo obeh sodb in ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa z razveljavitvijo obeh sodb in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nižji sodišči sta zavrnili tožbeni zahtevek predvsem zaradi podatkov zemljiške knjige, po katerih je tožničina hiša na parc. št... k.o... vpisana kot družbena lastnina z zaznamovanim upravnim organom Ministrstvom za kmetijstvo Ljudske Republike Slovenije - zemljiški sklad. Sodišči drugega nista raziskovali, čeprav je tudi v 33. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih predviden poleg vpisa v zemljiško knjigo tudi drug ustrezen, z zakonom določen način za pridobitev lastninske pravice. Po letu 1949, v katerem je bil izveden navedeni zemljiškoknjižni vpis, je že na podlagi samih zakonov prišlo do mnogih sprememb, ki pač niso dobile ustreznega popravka v zemljiški knjigi. Gre za hišo, ki stoji nesporno na stavbnem zemljišču, zato bi moralo sodišče v smislu 7. člena ZPP po zakonitih predpisih ugotoviti, kdo je pravni naslednik prodajalca Občinskega ljudskega odbora A. oziroma Občinskega ljudskega odbora G. R. To je že dolgo prav tožena občina. Uporabiti bi bilo potrebno tudi določbe 2. in 5. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Ul. SRS, št. 18/84) in nato tudi Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Ul. RS, št. 10/93), saj so v 14. členu tega zakona določeni prehodi kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov ne samo na državo, ampak tudi na občine. Kmetijski kombinati nikoli niso upravljali s stavbnimi zemljišči, kot je izpovedala laična tožnica, sodišče pa povzelo v razlogih sodbe.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopkih pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Glede uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija omenja le 7. člen ZPP, da bi moralo sodišče po zakonitih predpisih ugotoviti, kdo je pravni naslednik prodajalca. Vprašanje, kaj določajo zakoniti predpisi, je vprašanje materialnega prava in ne dejanskega stanja. Tudi sicer je v 7. členu ZPP urejeno načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka, urejena pa so tudi pooblastila sodišču, katere dokaze sme izvajati oziroma katera dejstva ugotavljati ne glede na trditve strank.

Vprašanje popolne in pravilne ugotovitve spornih dejstev je vprašanje popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve postopka.

V reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je tudi po presoji revizijskega sodišča podan. Nižji sodišči sta zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je za vprašanje obstoja pasivne legitimacije tožene stranke (ali povedano drugače: ali tožnica toži pravo osebo za izstavitev zemljiškoknjižne listine) odločilno stanje, ki izhaja iz zemljiške knjige, nepopolno ugotovili dejansko stanje. Lastninska pravica se po 20. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90; v nadaljevanju: ZTLR) pridobi po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Nastanek lastninske pravice po samem zakonu je delno urejen v 21. členu ZTLR, ki pa se sklicuje tudi na druge primere, ki jih določa zakon. Vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je urejen v 33. členu ZTLR, pa tudi tu se zakon sklicuje na druge ustrezne, z zakonom določene načine.

Prav državna lastnina, splošno ljudsko premoženje in družbena lastnina so v obdobju od leta 1945 dalje nastajali na podlagi ustav in na njih temelječih zakonih, in sicer velikokrat že na podlagi samega zakona, zato vpisi v zemljiško knjigo za nastanek take pravice niso bili konstitutivnega pomena. Tudi upravljalci so se spreminjali že na podlagi samega zakona in ne glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje. Pretvorba ene vrste lastnine v drugo je lahko in tudi sedaj še lahko temelji samo na zakonu. Iz novejšega obdobja so to na primer Stanovanjski zakon, Zakon o zadrugah, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. V dolgoletni zakonodaji so se spreminjali tudi pojmi posameznih kategorij zemljišč.

V obravnavani zadevi gre za parc. št..., vl. št... k.o... Ta je po podatkih zemljiške knjige označena kot stavbišče, hiša in gospodarsko poslopje. Zadnji vpis v zemljiški knjigi je bil izveden 17.10.1949. Na podlagi 14. člena Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Ul. LRS št. 30/48, p.b.) je bilo v zemljiški knjigi vpisano, da gre za družbeno lastnino (verjetno gre za kasnejšo oznako, takrat je šlo za splošno ljudsko premoženje), kot upravni organ (po izpisku v prilogi pod A11 spisa) oziroma kot imetnik pravice uporabe (po izpisku v prilogi pod B1 spisa) pa je bilo vpisano Ministrstvo za kmetijstvo LRS - zemljiški sklad. Po določbah 14. člena navedenega zakona so zemlje, zgradbe, naprave..., ki so se razlastile po 6. členu istega zakona (torej presežek kmečkih posestev), prešle v zemljiški sklad agrarne reforme in kolonizacije. Ta zemljiški sklad danes ne obstaja več. V 15. členu je bila ureditev tega sklada prepuščena posebnemu zakonu, z njim pa je razpolagal minister za kmetijstvo LR Slovenije. Napovedani zakon je bil nato objavljen v Ul. FLRJ št. 32/53 z nazivom Zakon o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. S tem skladom je po 13. členu upravljal okrajni ljudski odbor. Prav Okrajni ljudski odbor občine A. pa je po tožbenih trditvah s tožnico in njeno sestro sklenil kupno pogodbo z 14.4.1955. Pooblastila za tako razpolaganje je imel v Uredbi o prodaji stanovanjskih hiš iz splošnega ljudskega premoženja (Ul. FLRJ št. 17/53 in 31/53), ki je med drugim določala, da se hiše prodajajo na javni dražbi; da ima kupec pravico, da vpiše v zemljiško knjigo lastninsko pravico na hiši, ki jo je kupil ob pogojih iz te uredbe; da zemljišče, na katerem stoji hiša, in dvorišče sicer ostaneta splošno ljudsko premoženje, kupec pa ju dobi v brezplačno in trajno uporabo.

Ker so bili načini nastanka državne lastnine, splošnega ljudskega premoženja in družbene lastnine posebej urejeni in je prišlo do pridobitve v tako lastnino velikokrat že na podlagi samih zakonov, na tak način pa je prihajalo tudi do spremembe upravljalcev oziroma imetnikov pravice uporabe, pa tudi do spreminjajoče se opredelitve pojmov posameznih kategorij zemljišč, predstavlja v obravnavani zadevi uporaba podatkov o zadnjem vpisu v zemljiško knjigo glede imetnika pravice uporabe kot edino odločilnega podatka zmotno uporabo materialnopravnih določb 21. in 33. člena ZTLR, ki oba napotujeta na možnost drugačne zakonske ureditve. Zato dejansko stanje glede vprašanja pasivne legitimacije ni bilo popolno ugotovljeno. Tožena stranka se po povedanem že zaradi spreminjajoče se zakonodaje ne more uspešno sklicevati le na vpis upravljalca ali imetnika pravice uporabe v zemljiški knjigi, ki je bil izveden v letu 1949. Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja, da je vprašanje pravnega nasledstva potrebno preveriti po zakonitih predpisih, je pa odvisno tudi od opredelitve statusa in obsega zemljišča, na katerem stoji kupljena hiša. V novem sojenju bo zaradi pravilne uporabe materialnega prava potrebno razjasniti vse navedene okoliščine in zavzeti tudi stališče do tožničine trditve o sklenjeni kupni pogodbi, saj je prvo sodišče doslej le na kratko navedlo, da ni dokazano, da bi bil tožničin tožbeni zahtevek kakorkoli utemeljen (torej ne samo glede vprašanja pasivne legitimacije). Ker tožnica v svojih tudi kratkih tožbenih navedbah od prodajalca oziroma pravnega naslednika zahteva izstavitev ustrezne za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine iz naslova sklenjene kupne pogodbe, bo morala v nadaljevanju utemeljiti tudi ugotovitveni del tožbenega zahtevka, ki je vsebovan v njegovem prvem stavku.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče tožničini reviziji na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.