Jedro

Tožena stranka je ob prenehanju delovnega razmerja tožniku dala pisno soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, po katerem omejitve pri njegovi zaposlitvi niso potrebne. To pomeni, da tožnik ni imel zmanjšanih možnosti za pridobitev dohodka niti ni bila okrnjena njegova prosta izbira zaposlitve ali svobodna gospodarska pobuda. Ker tožnik ni bil vezan na konkurenčno klavzulo, mu zanjo tudi ni pripadala odškodnina iz tega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino iz naslova konkurenčne klavzule v znesku 9,673.714,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

8.10.1998 dalje do plačila.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je razveljavilo svojo po temelju dokončno odločitev. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno zaradi razlage individualne pogodbe o zaposlitvi. Tožniku odškodnina pripada, ker se je odpovedal konkuriranju toženi stranki in je s podpisom pogodbe pristal na omejitev svobode pri izbiri poklica in svobodne gospodarske pobude še 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Sam je svojo dolžnost izpolnil in je ni kršil, zato mu mora tožena stranka priznati dogovorjeno odškodnino. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člena ZPP).

Revizija navaja, da je pritožbeno sodišče s svojo odločitvijo bistveno kršilo določbo prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je spremenilo svojo dokončno odločitev v sodni odločbi opr. št. Pdp 673/2001. Glede tega revizijskega ugovora revizijsko sodišče ugotavlja, da določbe prvega odstavka 339. člena, ki opredeljuje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka na način, kot to zatrjuje tožnik, ni možno bistveno kršiti. Če je tožnik mislil na kakšno drugo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, bi jo moral kot tako opredeliti. Ker je ni, revizijsko sodišče glede tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo. Pojasnjuje samo, da kakšne dokončne odločitve sodišča v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 673/2001-2 z dne 9.1.2003 ni bilo in zato sodišče pri novem sojenju na pravna stališča izražena v tem sklepu, ni bilo vezano.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi.

Konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo so pred sprejemom novega zakona urejale določbe 7. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR

(1990) - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.). Določbe so bile predmet dveh odločitev v postopkih za oceno ustavnosti zakona. S prvo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-51/90 z dne 14.5.1992 (Uradni list RS, št. 29/92) sta bila razveljavljena peti in šesti odstavek 7. člena ZDR/90 v zvezi s konkurenčno klavzulo, z drugo odločbo št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999 (Uradni list RS, št. 12/99) pa še določbe prvega, drugega in tretjega odstavka 7. člena ZDR (1990) v zvezi s konkurenčno prepovedjo. Je pa ostal v veljavi četrti odstavek 7. člena ZDR (1990), ki je določal, da se delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji ali pri delodajalcu.

Delavec (tožnik) in delodajalec (tožena stranka) sta se za konkurenčno klavzulo dogovorila v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni

27.1.1997. Iz 7. člena te pogodbe izhaja, da tožnik v roku 24. mesecev po prenehanju delovnega razmerja po njegovi volji ali krivdi, brez soglasja uprave ne sme ustanavljati družbe ali skleniti delovnega razmerja, ki bi se ukvarjalo z dejavnostjo delodajalca oziroma bi zanj pomenilo konkurenco. Določeno je bilo tudi, da v primeru prenehanja delovnega razmerja tožnika zaradi vezave na konkurenčno prepoved (pravilno bi bilo klavzulo, vendar pogodba očitno pravno ne razlikuje konkurenčne prepovedi in konkurenčne klavzule) pripada odškodnina v višini 24. njegovih plač zaradi zmanjšanih možnosti pridobivanja dohodka. Stranki sta pri podpisu pogodbe o zaposlitvi upoštevali potrebno gospodarsko zaščito delodajalca v primeru prenehanja delovnega razmerja, istočasno pa sta tudi dogovorili več kot ekvivalentno denarno odmeno za tožnika, če ta zaradi interesov tožene stranke 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne bi mogel ustanoviti družbe ali opravljati samostojne dejavnosti oziroma se zaposliti pri drugem delodajalcu, ki bi toženi stranki predstavljal konkurenco, saj je bilo dogovorjeno, da bi tožnik zaradi omejitev prejel odškodnino 24 njegovih zadnjih netto plač. Upoštevali sta, da gre za odplačnost v primeru potrebnih omejitev, pri čemer morata biti pravici obeh strank v ustreznem sorazmerju.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano (določba tretjega odstavka 370. člena ZPP), je razvidno, da je tožena stranka ob prenehanju delovnega razmerja tožniku dala pisno soglasje za sklenitev delovnega razmerja pri drugem delodajalcu (priloga B6) in da omejitve pri njegovi zaposlitvi niso potrebne. To pomeni, da tožnik ni imel zmanjšanih možnosti za pridobitev dohodka niti ni bila okrnjena njegova prosta izbira zaposlitve ali svobodna gospodarska pobuda. Ker tožnik ni bil vezan na konkurenčno klavzulo, mu zanjo tudi ni pripadala odškodnina iz tega naslova, kot sta to že pravilno ugotovili obe nižji sodišči. Odškodnina zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule ni pravica delavca, ki bi mu šla v vsakem primeru prenehanja delovnega razmerja, ampak mu pripada samo, če je bil zaradi nje oškodovan. Do škode lahko pride v primeru kakršnekoli omejitve, ki je bila v interesu bivšega delodajalca, in če je zaradi tega zmanjšana zmožnost pridobivanja dohodka (zaslužka). Je pa odločanje o tej pravici običajno odvisna od pogodbe o zaposlitvi in od tega, kako je delodajalec pripravljen zavarovati svoje interese.

Če je namreč v pogodbi o zaposlitvi določba, da delavcu v vsakem primeru pripada odškodnina iz tega naslova, bo tudi sodišče moralo taki volji strank slediti. V obravnavanem primeru pa je prepoved oziroma omejitev vezana na soglasje uprave, kar pomeni, da mora delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi, zahtevati mnenje uprave, ta pa se lahko odloči, da soglasja za prikazano dejavnost ne da in v tem primeru plača dogovorjeno odškodnino, v drugem primeru pa pusti bivšemu delavcu proste roke, kar pa tudi pomeni, da se odškodnina iz tega naslova ne izplača, ker pač ne gre za zmanjšano možnost pridobitve dohodka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo

378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.