Jedro

Dokler traja razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca pisno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Če delodajalec tega v osmih dneh ne stori in ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tako določen 30-dnevni rok je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik sodnega varstva za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje ni uveljavljal skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Prijava v delovno razmerje oziroma v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, izplačilo plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja - torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Gre za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo del tožbe z zahtevkom, da je dolžna tožena stranka tožnika prijaviti v delovno razmerje za polni delovni čas za določen čas od 8. 7. 2013 do 5. 1. 2016 ter ga prijaviti v ustrezna zavarovanja (točka I izreka). Posledično je s sodbo zavrnilo zahtevke, ki se nanašajo na plačilo terjatev iz delovnega razmerja za navedeni čas (točka II izreka). Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati zamudne obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust, in sicer od zneska 720,20 EUR za čas od 2. 7. 2017 do 5. 7. 2017, v presežku je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela v obdobju od 5. 1. 2016 do 19. 7. 2017 plačati 1.340,30 EUR z zamudnimi obrestmi od pripadajočih zneskov od dni zamude, pri čemer so zneski in dnevi zamude razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, v presežku je zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku 336,19 EUR z zamudnimi obrestmi od 20. 11. 2017 do plačila, v presežku (za znesek 2.654,01 EUR z zamudnimi obrestmi) je zahtevek zavrnilo (točka V izreka). Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati nadomestilo plače za julij 2016 v znesku 495,30 EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek z zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2016 do plačila ter mu obračunati nadomestilo plače za julij 2017 v znesku 38,29 EUR in mu izplačati ustrezni neto znesek z zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2017 do plačila, v presežku je zahtevek zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 1.859,12 EUR z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se v točkah I, II, V, VI in VII izreka iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana odločitev nima razlogov, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. Obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 10. 6. 2019 in med prepisom. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ko je zavrglo del tožbe. Ker je direktor tožene stranke priznal dejstvo, da je tožnik pri njej opravljal delo z vsemi elementi delovnega razmerja že od julija 2013 dalje, kar izhaja iz predloženih dokazov, je zmotno stališče sodišča, da bi moral tožnik za čas od 8. 7. 2013 do 5. 1. 2016 zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Sodišče ni upoštevalo določbe 202. člena ZDR-1, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja bi moralo sodišče izhajati iz določb 214. člena in 215. člena ZPP. Uveljavljanje zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni potrebno glede na to, da je direktor tožene stranke priznal dejstva, ki niso bila sporna. Gre za primerljivo situacijo, kot jo ureja 318. člen ZPP. Stališče tožnika potrjuje odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 99/2020 z dne 12. 3. 2020. Sodišče ni navedlo podrobnih razlogov glede zavrnitve zahtevkov za plačilo denarnih terjatev, ki se nanašajo na čas od 8. 7. 2013 do 5. 1. 2016. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki je v presežku zavrnilo zahtevka za izplačilo odpravnine in razlik v plači za meseca julij 2016 in 2017. Sodišče ni upoštevalo ustnega dogovora o plači v višini 65,00 EUR neto za vsak dan v mesecu, ki ni vključeval stroškov v zvezi z delom in ni veljal zgolj za delovni dan oziroma dan vožnje. Tožena stranka z ničimer ni dokazovala števila dni odsotnosti tožnika zaradi izrabe letnega dopusta. Tožnik je upravičen do nadomestila v višini 100 % ustno dogovorjene plače. Ker sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnika o ustno dogovorjeni višini plače, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev v povezavi z 8. členom ZPP. Sodišče je upoštevalo zgolj 10 povratnih potovanj na relaciji A. – B. – A., kljub temu da je tožnik na tej relaciji opravil več potovanj. Priznati bi moralo stroške za toliko potovanj, kolikor jih je dejansko opravil. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku, tožniku pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del točk IV in VI izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni pravne podlage za priznanje stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji A. – B. – A.. Tožena stranka se strinja, da je tožnik dejansko potoval na navedeni relaciji. Vendar to ne pomeni, da je upravičen do povračila stroškov v celoti, ampak le od kraja prijavljenega bivališča na naslovu C., do kraja opravljanja dela v B.. Noben predpis ne določa, da bi bila dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške od kraja v tujini. Ker se s pogodbo o zaposlitvi ni zavezala povrniti teh stroškov in ker tožnik ni podal ustreznih trditev in predložil dokazov o višini stroškov prevoza na relaciji C. – B., bi moralo sodišče v celoti zavrniti zahtevek iz tega naslova. Vztraja, da je tožnik v celoti prejel znesek osnovne plače, določene v pogodbi o zaposlitvi, ki je enak znesku nadomestila plač za izrabo letnega dopusta za meseca junij 2016 in junij 2017. Čeprav je tožnik zatrjeval, da v navedenih mesecih ni opravljal nobenega dela in je izrabil dopust, je sodišče izračunalo nadomestilo za izrabo letnega dopusta brez potnih nalogov, tahografov in izpisa voznikove kartice ali ustreznih trditev tožnika. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevka v celoti zavrne, toženi stranki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške.

4. Stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedene določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, in glede na pritožbene navedbe dodaja:

7. Neutemeljen je pavšalni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima odločitev sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana odločitev nima in jo je mogoče preizkusiti.

8. Tožnik neutemeljeno očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki ali prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani odločitvi ni. Tožnik navaja, da je nasprotje med razlogi odločitve in vsebino prepisa zvočnega posnetka z dne 10. 6. 2019. Navedeno pomeni zatrjevanje, da je sodišče na podlagi prepisa napravilo napačen zaključek oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar prav tako ni utemeljeno.

9. Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 214. in 215. členom ZPP. Slednji določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva, o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Po 214. členu ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala. Uporaba navedenih pravil pride v poštev le v primeru dokazovanja dejstev. Sklep o zavrženju dela tožbe je bil izdan na podlagi 274. člena ZPP v okviru predhodnega preizkusa tožbe in že zato ne gre za zatrjevani relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Prvi odstavek 274. člena ZPP sicer določa, da po predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Vendar ta določba ni ovira, da predsednik tak sklep izda tudi kasneje, po prvem naroku za glavno obravnavo, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. Zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke pravočasnosti dela tožbe, ki se nanaša na čas od 8. 7. 2013 do vključno 4. 1. 2016, sodišče ni ugotavljalo odločilnih dejstev. Zato niso relevantne pritožbene navedbe o obstoju elementov delovnega razmerja v tem času. Prav tako ni relevantno sklicevanje pritožbe na določbo 318. člena ZPP in odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Pdp 99/2020, saj sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni izdalo zamudne sodbe. Ker ni sporno vprašanje zastaranja terjatev, ni utemeljeno sklicevanje tožnika na določbo 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1).

10. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da za obravnavanje dela tožbe, vložene dne 15. 5. 2018, s katero tožnik zahteva prijavo v delovno razmerje za čas od 8. 7. 2013 do 5. 1. 2016 oziroma v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, niso izpolnjene procesne predpostavke in je zato neutemeljen pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga sodišče storilo z napačnim sklicevanjem na 200. člen ZDR-1. Dokler traja razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca pisno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Če delodajalec tega v osmih dneh ne stori in ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tako določen 30-dnevni rok je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tožnik sodnega varstva za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 8. 7. 2013 do 5. 1. 2016 ni uveljavljal skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Prijava v delovno razmerje oziroma v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, izplačilo plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja – torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Gre za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 284/2015, VIII Ips 70/2013, VIII Ips 108/2010 in druge).

11. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov prevoza na delo in z dela. Sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo 1.340,30 EUR glede na nesporno dejstvo, da je tožnik v času delovnega razmerja, to je od 5. 1. 2016 do 19. 11. 2017 opravil 10 povratnih potovanj na relaciji A. – B. – A.. Tožnik neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče dosoditi stroške prevoza tudi za ostala potovanja, saj se ta nanašajo na čas od 4. 3. 2014 do 5. 1. 2016, ko ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi ni pravne podlage za povračilo stroškov na navedeni relaciji in da je tožnik upravičen le do povračila stroškov na delo z naslova prijavljenega bivališča v Republiki Sloveniji (na naslovu C.). Ni sporno, da se je tožnik dejansko vozil na delo in z dela iz D.. Tožena stranka je skladno z določili pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna povrniti stroške prevoza na delo in z dela, pri čemer je v pogodbi o zaposlitvi kot kraj bivališča tožnika naveden kraj A. v D., začasno bivališče tožnika pa ni določeno. Tožnik je za čas trajanja delovnega razmerja upravičen do zneska 134,03 EUR iz naslova povračila stroškov za prevoz na delo in z dela, kolikor znaša povratna avtobusna vozovnica za potovanje od kraja, določenega v pogodbi o zaposlitvi, do kraja opravljanja dela.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi četrtega odstavka 79. člena ZDR-1 pri izračunu višine odpravnine pravilno upoštevalo povprečno mesečno plačo tožnika za polni delovni čas iz obdobja zadnjih treh mesecev pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kakor izhaja iz pisnih obračunov za mesece avgust, september in oktober 2017. Pravilno je pojasnilo, da ustni dogovor o plačilu za delo v neto znesku 65,00 EUR za dan vožnje ne vključuje le plače, temveč tudi povračilo stroškov v zvezi z delom (dnevnice), kar sta potrdila tožnik in priča E.E.. Ker navedeni znesek zajema stroške v zvezi z delom in ne zgolj plače za opravljeno delo, ne more predstavljati osnove za izračun odpravnine in nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta za meseca julij 2016 in julij 2017, za kar se zavzema tožnik. Posledično sodišče pri izračunu zneskov ni moglo upoštevati ustnega dogovora med strankama. S takšnim postopanjem sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe tožnika v tej smeri neutemeljene.

13. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je z izplačilom neto zneskov 520,00 EUR za mesec julij 2016 in 1.300,00 EUR za mesec julij 2017 poravnala svoje obveznosti iz naslova nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta v navedenih mesecih. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik v tem času ni opravljal nobenega dela, nasprotujejo izpovedi direktorja, da tožnik ni prejel nobenega plačila za dneve, ko ni opravljal dela, in da je tožnik prejel plačilo za opravljeno delo v mesecu juliju 2017. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče ni moglo izračunati nadomestila brez upoštevanja potnih nalogov, tahografov in izpisov voznikove kartice, saj te listine ne vplivajo na višino nadomestila plače zaradi izrabe letnega dopusta.

14. Ker niso podani uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, zato krijeta sami svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).