Jedro

Obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo I K 9889/2025 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in deset mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 5. 4. 2025 od 8.55 ure dalje. Odvzelo mu je zaseženo pornografsko in drugačno seksualno gradivo, ki vključuje mladoletne osebe, zasežen računalnik in tri CD zgoščenke, ter odločilo, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Obsojenčevi zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navajajo, razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve uveljavljajo izključno kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da se pravnomočna sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic, in na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi teh nedovoljenih dokazov. Trdijo, da je bila izjava B. B. v Zavodu za prestajanje kazni zapora ... (v nadaljevanju: ZKPZ), s katero je slednji obremenil obsojenega A. A., pridobljena brez predhodnega pouka o pravicah osumljenca, s čimer je bil prekršen njegov privilegij zoper samoobtožbo. Pridobljena izjava je v neposredni vzročni zvezi z nadaljnjim odvzemom predmetov (računalnika in CD zgoščenk) obsojenemu A. A., kar pomeni, da bi morali biti iz spisa izločeni vsi, na tej podlagi pridobljeni dokazi. Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega A. A. oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat.

3.Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala, da ji Vrhovno sodišče ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjen senat. V obravnavani procesni situaciji je prepoznala dva kritična trenutka. V prvem je pravosodni policist zbral obvestila od B. B., ne da bi bil ta predhodno poučen o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, kar je po mnenju vrhovne državne tožilke v neposredni vzročni zvezi s kasnejšim zasegom predmetov obsojenemu A. A. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da v tem trenutku še ni prišlo do zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar svojega stališča v odgovoru na zahtevo podrobneje ne obrazloži. Drug relevanten procesni trenutek je zaseg predmetov obsojenemu A. A., ne da bi bil ta predhodno poučen o pravicah, ki pripadajo osumljencu. Vrhovna državna tožilka zastopa stališče, da so imeli pravosodni policisti v določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in določbah Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov pooblastilo za zbiranje operativnih informacij o obsojencu in za odvzem nedovoljenih stvari (tj. računalnika, za katerega je obstajal sum, da ga obsojeni A. A. zlorablja). Kljub temu meni, da okoliščine zasega predmetov, ki se v kazenskem postopku niso razčistile, nakazujejo na zatrjevano kršitev privilegija zoper samoobtožbo, zaradi česar pritrjuje vložnikom, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4.Z odgovorom so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki se o njem niso izjavili.

B.

5.Vložniki vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj so po njihovem mnenju nedovoljeni vsi dokazi, na katerih temelji krivdorek izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je v okviru presoje dopustnosti vloženega izrednega pravnega sredstva prepoznalo naslednja odločilna procesno relevantna dejstva:

-izpodbijana obsodilna sodba se opira v bistvenem na dokaze, ki so jih od obsojenca in drugih udeležencev pridobili pravosodni policisti v ZPKZ po tem, ko so dne 7. 5. 2025 prejeli anonimno obvestilo (prijavnico) o tem, da si C. C., B. B. in D. D. na USB ključku izmenjujejo otroško pornografijo;

-kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, je pravosodni policist naslednji dan po prejemu anonimnega obvestila (8. 5. 2025) opravil razgovore z imenovanimi zaprtimi osebami, v okviru katerih se je izkazalo, da naj bi bil v dejanje vpleten tudi A. A., zato je bil razgovor opravljen tudi z njim; pravosodni policisti so zatem istega dne na podlagi pridobljenih izjav vsem vpletenim odvzeli nedovoljene stvari, pri čemer so bili A. A. odvzeti prenosni računalnik s pripadajočo opremo in CD zgoščenke, kar vse je bilo kasneje (po naznanitvi suma kaznivega dejanja) zaseženo s strani policije;

-Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu je dne 4. 2. 2025 zoper obsojenega (tedaj obdolženega) A. A. vložilo neposredno obtožnico zaradi kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1;

-dežurna preiskovalnega sodnica je dne 5. 2. 2025 zoper obsojenca odredila pripor, zoper katerega so obsojenčevi zagovorniki vložili pritožbo in v njej, med ostalim, predlagali izločitev dokazov, ki naj bi bili pridobljeni s kršitvijo privilegija zoper samoobtožbo, in sicer izločitev zbranih obvestil od zaprtih osumljencev, ker pred razgovori niso bili seznanjeni s svojimi pravicami, ter izločitev predmetov, ker so bili obsojenemu A. A. zaseženi brez predhodnega pouka o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP;

-zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novem mestu je s sklepom I Ks 9889/2025 z dne 11. 4. 2025 pod točko I. izreka zavrnil pritožbo zagovornikov zoper sklep o odreditvi pripora, pod točko II. izreka pa zavrnil predlog obrambe za izločitev dokazov;

-zunajobravnavni senat je v obrazložitvi navedenega sklepa utemeljil, da je bila v okoliščinah obravnavane zadeve podana zakonska podlaga za zaseg prenosnega računalnika s pripadajočo opremo in CD zgoščenk, medtem ko bodo okoliščine samega zasega predmetov in vprašanje podanosti ustreznih pravnih poukov predmet ugotavljanja v dokaznem postopku na glavni obravnavi, zato je predlog za izločitev dokazov v tem delu štelo za preuranjen; v razlogih sklepa je izrecno poudarilo, da bo obramba lahko obrazložen in konkretiziran predlog za izločitev dokazov podala v fazi priprav na glavno obravnavo oziroma na predobravnavnem naroku;

-obsojenec in njegovi zagovorniki so bili s sklepom o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov seznanjeni, saj jim je bil vročen dne 11. 4. 2025;

-dne 16. 4. 2025 je bil opravljen predobravnavni narok, na katerem je državni tožilec predstavil obtožbo in predlagal, da sodišče obsojencu (tedaj obtožencu) v primeru priznanja krivde izreče kazen eno leto in deset mesecev zapora;

-obsojenec je bil v prisotnosti svojega zagovornika med ostalim izrecno poučen o posledicah priznanja krivde, kot tudi o tem, da lahko v primeru, če krivde ne prizna, predlaga izločitev dokazov;

-obsojenec je izjavil, da je vsa opozorila razumel, ter priznal krivdo po obtožbi, predsednica senata pa je po presoji pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP s sklepom sprejela priznanje krivde, tako da se je postopek nadaljeval z narokom za izrek kazenske sankcije, na katerem je bila razglašena obsodilna sodba ter obsojencu izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora;

-sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede odločbe o krivdi omejilo na ugotovitev, da je obtoženec krivdo priznal in da je sodišče njegovo priznanje sprejelo (šesti odstavek 285.č člen ZKP);

-obsojenčevi zagovorniki so v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo zatrjevali bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz vsebinsko enakih razlogov kot v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, vendar je sodišče druge stopnje njihovo argumentacijo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje;

-obsojenčevi zagovorniki z zatrjevanjem istovrstne kršitve zakona vztrajajo tudi v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

V (ustavno)sodni praksi je utrjeno stališče, da pravni red ne dopušča uveljavljanja ali izvrševanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva.

Vrhovno sodišče je že razjasnilo, da pomeni zloraba pravice takšno izvrševanje pravice ki je navzven skladno z zakonskim opisom pravice, navznoter, po svojem cilju, pa je nasprotno z njenim namenom, ki opredeljuje in usmerja izvrševanje pravice. Formula prepovedi zlorabe procesnih pravic v kazenskem postopku zahteva, da v konkretnem procesnem dejanju, ki je na prvi pogled usmerjeno v izvrševanje določenega procesnega jamstva, prepoznamo njegov namen. Če ta konkretni namen procesnega jamstva nasprotuje njegovemu objektivnemu namenu, procesnemu jamstvu, ki je predmet zlorabe, odrečemo pravne posledice.

Tovrstnemu cilju sledi tudi 15. člen ZKP, ki določa, da si mora sodišče prizadevati, da se onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, k čemur je zavezano tudi Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi v posameznih primerih, ko je obsojenec problematiziral dovoljenost dokazov v spisu, zatem priznal krivdo po obtožbi oziroma z državnim tožilcem sklenil sporazum o priznanju krivde ter si s tem zagotovil nižjo kazensko sankcijo, nato pa v postopku s pravnimi sredstvi (ponovno) odprl vprašanje dovoljenosti dokazov z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, že prepoznalo zlorabo procesnih pravic. Tako je v sklepu I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020 presodilo, da ima ravnanje obsojenčeve obrambe vse lastnosti zlorabe procesnih pravic, saj je obsojenec ob prisotnosti svoje zagovornice priznal krivdo ob zavedanju, da je sodišče že pravnomočno odločilo o tem, da so dokazi v spisu zakoniti, pri čemer si je na ta način v dogovoru z državnim tožilstvom očitno zagotovil nižjo kazen, nato pa je njegova zagovornica zoper sodbo, temelječo na priznanju krivde, vložila pritožbo in kasneje še zahtevo za varstvo zakonitosti, s katerima se obsojenčev položaj glede izrečene kazenske sankcije (upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius) ni smel poslabšati. Vrhovno sodišče je presodilo, da je v opisanih procesnih okoliščinah vložitev zahteve za varstvo zakonitosti pomenila očitno zlorabo procesnih upravičenj, ki ne sme uživati pravnega varstva, zato jo je kot nedovoljeno zavrglo. Vrhovno sodišče je tudi v sodbi in sklepu I Ips 34126/2021 z dne 17. 4. 2025 razsodilo, da pomeni ravnanje obsojenca, ki je na predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa v postopku s pravnimi sredstvi uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, očitno zlorabo procesnih pravic, ki ne more biti deležno sodnega varstva.

Kot je razvidno iz uvodoma povzetih procesno relevantnih dejstev obravnavanega primera, je v dani zadevi obsojenčeva obramba po vložitvi neposredne obtožnice zatrjevala, da so vsi dokazi, na katerih temelji kazenskopravni očitek obsojenemu A. A., nedovoljeni in bi morali biti iz spisa izločeni. Sodišče prve stopnje je predlog za izločitev dokazov obrazloženo zavrnilo (sklep I Ks 9889/2025 z dne 11. 4. 2025) in obenem utemeljilo, da bodo dejanske okoliščine, relevantne za presojo dovoljenosti dokazov, predmet ugotavljanja v dokaznem postopku na glavni obravnavi, pri čemer bo lahko obsojenčeva obramba obrazložen in konkretiziran predlog za izločitev dokazov (ponovno) podala v fazi priprav na glavno obravnavo oziroma na predobravnavnem naroku. Obsojenec je bil z argumentacijo sodišča seznanjen in na predobravnavnem naroku tudi vnovič opozorjen, da bo lahko v primeru, če krivde ne prizna, predlagal izločitev dokazov, a je kljub temu ob prisotnosti svojega zagovornika krivdo po obtožbi priznal, tako da mu je sodišče prve stopnje po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije izreklo kazen v višini, kot jo je za primer priznanja krivde predlagal državni tožilec. Obsojenec si je na tak način zagotovil izrek kazenske sankcije, pri odmeri katere je sodišče prve stopnje (sledeč predlogu državnega tožilca) upoštevalo tudi njegovo priznanje krivde, ki naj bi pripomoglo k hitrejšemu dokončanju kazenskega postopka (7. točka prvostopenjske sodbe), obenem pa se je obsojenec s priznanjem krivde zavestno odrekel izvajanju dokazov na glavni obravnavi, s katerim bi se lahko popolnoma razjasnile dejanske okoliščine, relevantne za presojo dovoljenosti dokazov. Obsojenčevi zagovorniki so nato kljub obsojenčevemu priznanju krivde zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili pritožbo, v kateri so zatrjevali, da so vsi dokazi, na katerih temelji krivdorek, pridobljeni s kršitvijo ustavno zagotovljenih človekovih pravic oziroma na podlagi takih dokazov, pri čemer z vložitvijo pritožbe niso nosili več nobenega tveganja, da bi bila obsojencu v nadaljevanju postopka izrečena višja kazenska sankcija (385. člen ZKP). Ravnanje obrambe je povzročilo, da je bilo sodišče druge stopnje v postopku s pritožbo soočeno samo s formalno, ne pa tudi vsebinsko obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede krivdoreka izpodbijane sodbe, kar je omejilo tudi možnosti za vsestranski vsebinski preizkus zatrjevane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9.Vrhovno sodišče ugotavlja, da je treba v opisanem ravnanju obsojenčeve obrambe, ki skuša v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti doseči sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, na katerih temelji krivdorek izpodbijane sodbe, prepoznati vse lastnosti zlorabe procesnih pravic. Takšno razsojo narekuje namreč spoznanje, da: (i) je obsojenec krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal in si s tem zagotovil sankcijo, kot jo je za primer priznanja krivde predlagal državni tožilec, pri čemer se kazen v postopku s pravnimi sredstvi glede na 385. člen ZKP (ob izostanku pritožbe državnega tožilca) ni smela spremeniti v njegovo škodo; (ii) da so bili obsojenec in njegovi zagovorniki pred priznanjem krivde seznanjeni s stališčem sodišča prve stopnje, da so dokazi v spisu zakoniti, obenem pa tudi večkrat izrecno opozorjeni, da bodo lahko podali (ponoven) predlog za izločitev dokazov na predobravnavnem naroku, a tega niso storili; in (iii) da so obsojenčevi zagovorniki v postopku s pritožbo ter sedaj v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti napadali zakonitost praktično vseh dokazov, na katerih temelji izpodbijana sodba, pri čemer sodišče prve stopnje prav zaradi obsojenčevega priznanja krivde v tej zvezi ni izvajalo nobenih dokazov.

10.Procesna kronologija obravnavane zadeve razkriva, da obsojenčeva obramba v kazenskem postopku zavestno ni izkoristila vseh možnosti, da bi zahtevala sodno varstvo glede vprašanja dovoljenosti dokazov, temveč si je obsojenec s priznanjem krivde najprej zagotovil izrek kazni, kot jo je predlagal državni tožilec, zatem pa so obsojenčevi zagovorniki vnovič zahtevali sodno varstvo obsojenčevih pravic v postopku s pravnimi sredstvi, brez škode, da bi se njegov položaj kakorkoli poslabšal. Takšno, očitno nepošteno ravnanje obrambe, ne more uživati sodnega varstva glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki je vložena v izrecnem nasprotju z namenom pravice do vlaganja pravnih sredstev, ne more biti dovoljena.

C.

11.Vrhovno sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v okoliščinah obravnavane zadeve pomeni očitno zlorabo procesnih upravičenj, ki ne sme uživati pravnega varstva (15. člen ZKP), zato jo je štelo za nedovoljeno in jo s smiselno uporabo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.

12.Odločba o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz razlogov pravnomočne sodbe.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (tč. 12 s sklicevanjem na sklep U-I-413/98 z dne 25. 5. 2000). Enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3140/2017 z dne 30. 12. 2021 (tč. 33) in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020 (tč. 15).

2Sklep Vrhovnega sodišča I Ips 25975/2017 z dne 17. 12. 2020 (tč. 15). O zlorabi procesnih pravic obširneje tudi J. Zobec: Zloraba procesnih pravic, v: Podjetje in delo, št. 6-7/2009/XXXV, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 1369-1383, ter P. Mozetič: Zloraba procesnih pravic v kazenskem postopku, v: Zbornik znanstvenih razprav, letnik LXVI, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2006, str. 145-172.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 285č, 285č/6, 371, 371/8, 385

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.