Jedro

Razrešitev direktorja javnega podjetja, torej podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, je že zato javnopravna stvar in je sodno varstvo po izrecni določbi 4. odstavka 27. člena ZGJS zagotovljeno v upravnem sporu. Smiselna uporaba določbe 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke) je v vseh javnopravnih zadevah utemeljena, saj je to eno temeljnih načel v postopku, katerega kršitev tudi ZUS opredeljuje kot bistveno kršitev določb postopka (3. točka 3. odst. 25. člena) in pomeni realizacijo ustavnega načela iz 22. člena URS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2/2001-21 z dne 19.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je vrhovno sodišče kot sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.1.2001. S to odločbo je tožena stranka razrešila tožnika dolžnosti direktorja družbe E.-S. d.o.o..

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema določbo 2. odstavka 27. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93 in 30/98, ZGJS), na katero se sklicuje. Navaja, da za izdajo odločbe o odpoklicu oziroma razrešitvi direktorja javnega podjetja ni dovolj le sklicevanje na krivdne razloge, navedene v statutu, pač pa je potrebno očitane nepravilnosti oziroma razloge za odpoklic pred iztekom mandata ugotoviti in jih v postopku odpoklica dokazati. Javno podjetje je ustanovljeno predvsem za zadovoljevanje javnih potreb in javnih interesov, kar je tudi razlog, da spore v zvezi z imenovanjem in razrešitvijo direktorja javnega podjetja rešuje sodišče, pristojno za upravne spore. Zato je v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena in 4. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) treba v postopku, ki ga kot ustanovitelj vodi Vlada Republike Slovenije, uporabiti določbe ZUP, saj to področje ni urejeno s posebnim postopkom v ZGJS, ZGD ali s statutom E. Med temeljnimi načeli ZUP-a pa je vsekakor tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), po katerem je treba stranki pred izdajo odločbe dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ker v ZGJS, ZGD in statutu E. ni določb o tem, v kakšni obliki se opravi zaslišanje stranke, je treba tudi tu uporabiti določbe ZUP in sicer določbo 4. odstavka 9. člena ZUP, po kateri se stranka lahko izjasni izven ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik, na obravnavi pa ustno. Tega pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe ni storila. S tem je storila bistveno kršitev določb postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Zaradi kršitev pravil postopka pred izdajo izpodbijane odločbe pa je po mnenju sodišča tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je imel pooblastilo nadzornega sveta E. za sklepanje pogodb nad 80.000.000,00 tolarjev. V dokaz svoje trditve je priložil zapisnik z 22. seje nadzornega sveta z dne 23.10.2000. Tega dokaza v upravnih spisih tožene stranke ni. Ni pa tudi drugih dokazov, ki bi kazali na njeno trditev, da tožnik ni imel pooblastila za sklepanje pogodb nad 80.000.000,00 tolarjev. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, ali je tožnik imel predpisano pooblastilo za sklepanje pogodb nad navedenim zneskom. Ponovno bo torej treba ugotoviti, ali obstoji razlog za odpoklic tožnika kot direktorja E. po določbi 3. alinee 21. člena statuta družbe E. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je ustanovitelj E. (Republika Slovenija, za katero izvršuje pravice Vlada Republike Slovenije), pristojnost statutarne ureditve izpeljal v določbah 20. in 21. člena statuta E. Pri tem je postopek razrešitve opredelil kot enofazni postopek, ki se po statutu odraža le v sprejemu odločitve Vlade Republike Slovenije. Razlogi sodišča so ne samo v nasprotju z odločitvami, ki jih je sodišče sprejelo v podobnih zadevah (npr. U 21/2000-22, U 36/2000-12), temveč temeljijo na zmotni predstavi sodišča, glede smisla določbe 4. odstavka 27. člena ZGJS. ZGD temelji na načelu svobodne odločitve družbenika, da postavi ali odstavi poslovodjo oziroma direktorja. To lahko stori kadarkoli iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov. Distinkcija, ki jo je uvedel ZGD, se nanaša na posledice ene ali druge razrešitve. Hkrati je potrebno opozoriti tudi na stališče istega sodišča v zadevi javnega podjetja R.Z. (U 34/2000-10), ko se je izreklo za nepristojno in to ob dejstvu, da se zadevi po vsebini ne razlikujeta. Zakonodajalec je z določbo 28. člena ZGJS (uporaba ZGD) določil način zapolnjevanja praznin, ki jih ZGJS pa tudi statut javnega podjetja ne pokrivata. Vprašanje razrešitve direktorja javnega podjetja ni področje, ki bi bilo urejeno z upravnim pravom. Tudi ni nikjer predpisano, da bi bilo potrebno ta postopek izvesti v upravnem postopku. Dvom, ali zadevo lahko opredeli kot upravno stvar, se je očitno pojavil tudi pri sodišču, saj je svojo obrazložitev oprlo tudi na določbo splošnejše narave. Pri tem je sodišče spregledalo, da določba 4. člena ZUP-a omogoča uporabo te določbe le, kadar gre za javnopravno stvar, ki nima značaja upravne stvari po 2. členu ZUP-a ter pod pogojem, da ta področja niso urejena s posebnim postopkom. V tem primeru navedena pogoja nista izpolnjena, ker sodišče termina javnopravna stvar, ni opredelilo in ker je področje razrešitve direktorja javnega podjetja E. urejeno s posebnim postopkom. S tem je sodišče prekoračilo zaupana ustavna pooblastila, da sodi po ustavi in zakonu. V nasprotju s specialnim predpisom je uporabilo splošnejšega. Za to v zakonu ni podlage. Razlogi sodišča niso razumljivi oziroma so si v medsebojnem nasprotju, kar ponovno predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki 399. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s 16. členom ZUS. Sodišče bi moralo presojati zakonitost odločbe z vidika specialnih predpisov ZGJS, statuta in ZGD. Tako je predpisal tudi zakonodajalec in tako je doslej postopalo sodišče tudi v podobnih primerih, na kar kaže tudi sodna praksa. Glede na dejstvo, da sodišče v pripravljalnem postopku sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja ter da je tožnik v tožbi zahteval izvedbo glavne obravnave, je tožena stranka pričakovala, da bo sodišče izvedlo glavno obravnavo v skladu s 1. odstavkom 50. člena istega zakona. Ni bilo namreč razlogov, da bi se tožena stranka nadejala drugačne odločitve sodišča, zato glavne obravnave v odgovoru na tožbo, tudi ni predlagala. S tem, ko sodišče ni izvedlo glavne obravnave, tožena stranka ni imela možnosti dodatno pojasniti razlogov v odgovoru na tožbo ter na prvem naroku predložiti dokaze, ki bi izkazovali zakonitost njene odločitve, na primer vpogled v sodno prakso.

Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in se z njimi strinja. Navaja, da je tožena stranka s svojimi navedbami prekludirana, ker ni upoštevala 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo (2. odstavek 36. člena ZUS) ob primerni uporabi določb Zakona o pravdnem postopku. Ker je zamudila zakonsko določen rok za odgovor, na morebitni glavni obravnavi ne bi mogla izvajati svojih pravnih naziranj in predlogov. Tudi iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o odpravi izpodbijanega akta tožene stranke povsem pravilna in je pritožba neutemeljena. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Že iz določbe 4. člena ZUP izhaja, da se upravni postopek smiselno uporablja tudi v drugih javnopravnih stvareh, kolikor ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Razrešitev direktorja javnega podjetja, torej podjetja, ki opravlja gospodarsko javno službo, je že zato javnopravna stvar in je sodno varstvo po izrecni določbi 4. odstavka 27. člena ZGJS zagotovljeno v upravnem sporu. Zato se, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na 9. člen ZUP (načelo zaslišanja stranke). Smiselna uporaba te določbe, ki je eno temeljnih načel v postopku, katere kršitev tudi ZUS opredeljuje kot bistveno kršitev določb postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena) in pomeni realizacijo ustavnega načela iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, je v vseh javnopravnih zadevah utemeljena. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka v obravnavani zadevi pred izdajo svoje odločbe o razrešitvi tožnika le-temu dati možnost, da se izjavi o "krivdnih" razlogih za njegovo razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah. To se zlasti nanaša na tožnikovo zatrjevanje, da je za sklepanje pogodb nad vrednostjo 80 milijonov SIT imel soglasje nadzornega sveta. S tem, ko tožniku takšna možnost ni bila dana, je tožena stranka, tudi po presoji pritožbenega sodišča, storila bistveno kršitev določb postopka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob taki kršitvi določb postopka pa je tudi dejansko stanje očitno ostalo nepopolno ugotovljeno, na kar po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opira svojo sodbo sodišče prve stopnje. Zato niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da za postopek razrešitve direktorja javnega podjetja ne veljajo določbe ZUP, temveč le določbe ZGD in da je sodišče prve stopnje prekoračilo zaupana ustavna pooblastila, da sodi po ustavi in zakonu. Pri tem pa ni pravno pomembno za odločitev, če se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na 2. člen ZUP in je s tem nejasno opredelilo značaj izpodbijanega akta, na kar tožeča stranka pravilno opozarja.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati sklicevanje tožene stranke na druge primere, če ti nimajo enake dejanske in pravne podlage, ali pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V tem primeru gre namreč za razrešitev iz krivdnih razlogov, torej za razrešitev, ki ima za stranko drugačne pravne posledice. Dejanska podlaga za takšno razrešitev pa mora biti ugotovljena s smiselno uporabo ZUP.

Tožena stranka tudi ne more uspeti z ugovorom o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo dolžno izvesti postopka, ki bi ga morala izvesti že sama tožena stranka. Pritožbeno sodišče ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker je odločalo na seji brez glavne obravnave, saj jo je predlagal tožnik, ki se s sodbo prve stopnje strinja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.