Jedro

Čeprav za nezazidana stavbna zemljišča velja enaka razvrstitev v območja kot za zazidana stavbna zemljišča in so torej razlogi za uvrstitev posameznih naselji v ta območja enaki, razmerja med obremenitvami niso enako razporejena.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-13-1268/2020 z dne 21. 7. 2021 se v 1. točki izreka in odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT4224-188/2020-006509 z dne 20. 7. 2020 v delu, ki se nanaša na nepremičnini parcelna številka 359/17 in 366/7 k.o. ... odpravita in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 385,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ), je tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Medvode za leto 2020 v skupni višini 1.189,35 EUR, in sicer za stavbo ID ... v višini 145,67 EUR, za parc. št. ... v višini 633,90 EUR ter za parc. št. ... v višini 409,78 EUR.

2. Zoper odločbo prvostopenjskega organa je tožnik vložil pritožbo pri Ministrstvu za finance (v nadaljevanju toženka). Toženka je z odločbo delno ugodila pritožbi in izpodbijano odločbo spremenila v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo 1.516,00 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. ..., ovrednoteno s 115 točkami v znesku 633,90 EUR, tako da se pravilno glasi: „Zavezancu se odmeri NUSZ za uporabo 1.725,00 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. ..., ovrednoteno s skupaj 115 točkami (2. OBM 115T), v znesku 721,29 EUR. Spremeni se znesek skupnih obveznosti iz odločbe, in sicer se znesek 1.189,35 EUR nadomesti z zneskom 1.276,74 EUR.“ V preostalem delu je toženka pritožbo zavrnila in potrdila izpodbijano odločbo. Zavrnila je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

3. Tožnik se ne strinja s prvostopenjsko odločbo in 1. točko izreka drugostopenjske odločbe ter v tožbi v bistvenem navaja, da je prvostopenjsko odločbo s pritožbo izpodbijal tudi v delu, ki se nanaša na zazidano stavbo zemljišče ID ..., zato ni pravilna ugotovitev toženke, da je odločba v tem delu postala pravnomočna. Navaja, da je toženka prvostopenjsko odločbo spremenila v njegovo škodo, saj je z drugostopenjsko odločbo zvišala obveznost, ki mu jo je naložil prvostopenjski organ. Ob tem opozarja, da je pritožbo med drugim vložil zoper odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za parc. št. 359/17, k. o. ..., toženka pa je namesto za to nepremičnino odmerila nadomestilo za drugo nepremično, in sicer s parc. št. 359/24, k. o. ..., ki v prvostopenjski odločbi sploh ni bila navedena. Nadalje navaja, da je Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (v nadaljevanju Odlok), na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, nezakonit, saj je bil sprejet brez ustrezne podlage v zakonu, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014. Opozarja, da Odlok nekatere zavezance obremenjuje bistveno bolj kot druge, kar predstavlja kršitev 14. člena Ustave RS. Prereka tudi pravilnost odmere nadomestila za stanovanjsko stavbo v naselju Ladja. Sodišču predlaga, da odpravi prvostopenjsko odločbo in 1. točko izreka drugostopenjske odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo obrazloženo prereka navedbe tožnika.

5. Sodišče je v postopku pridobilo mnenje Občine Medvode. Tožnik v zvezi s tem navaja, da občina ni podala konkretnih odgovorov na s strani sodišča zastavljena vprašanja, predvsem ni opredelila bistvenega razloga za razvrstitev določene nepremičnine v eno od štirih con. Razdalje med kraji so majhne, zato ne gre za bistvene razlike glede oddaljenosti od oskrbovalnega središča. Tožnikove nepremičnine so v primerjavi z drugimi območji slabše opremljene z oskrbovalnimi funkcijami. Primerjava naselij z oskrbovalnimi funkcijami pa pokaže, da oskrbovalne funkcije niso kriterij zaradi katerega so posamezna območja uvrščena v določeno območje.

6. Sodišče je dne 16. 5. 2023 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica na podlagi 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

7. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis in listine v sodnem spisu.

8. Tožba je delno utemeljena.

9. Predmet tožbenega izpodbijanja je odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in sicer zazidanega zemljišča in dveh nezazidanih zemljišč v k. o. ..., naselje ...

10. Tožnik uveljavlja nezakonitost in neustavnost Odloka, ki je bil podlaga za odmero, in sicer zato, ker je bil sprejet na podlagi predpisov, ki so prenehali veljati, Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819), na katerega se je tudi opiral normodajalec, pa je po njegovem mnenju v nasprotju s 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-313/13. 11. Pooblastilo občini za sprejem odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča daje prvi odstavek 61. člena ZSZ/84 (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji). Navedena določba ZSZ/84 je del VI. poglavja zakona, ki ureja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. ZSZ/84 oziroma njegovo VI. poglavje je na podlagi 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (ZdavNepr) prenehal veljati 1. 1. 2014. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 ZDavNepr razveljavilo (1. točka izreka) ter med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr (3. točka izreka), med katerimi je tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter občinski odloki, ki so bili izdani na njegovi podlagi.

12. Res je, da je sodišče v svoji dosedanji praksi (npr. sodbe I U 1957/2017, I U 775/2016, I U 26/2019, I U 2103/2017, III U 3/2017, III U 185/2016) ob upoštevanju določb 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS), ki določa pravne posledice razveljavitve zakona, presodilo, da po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne „oživi“ prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi sedaj razveljavljenih določb. V takšnih primerih Ustavno sodišče pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo, začasno samo zapolni, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno pomeni, da z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, ZSZ/84 (oziroma njegovo VI. poglavje) in na njegovi podlagi sprejeti odloki niso začeli ponovno veljati, pač pa se le uporabljajo do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, in sicer v vsebini, kakršna je bila ob prenehanju njihove veljave. V navedeni sodni praksi je sodišče tudi pojasnilo, da predpisi, ki jim je veljava prenehala, kljub temu da se še uporabljajo, ne morejo biti predmet nadaljnjih sprememb oziroma dopolnitev.

13. Vendar pa je zakonodajalec v 58. členu Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (ZIPRS1617) prvič določil, da se kot uporaba prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja ZSZ/84 ter uporaba 218. člena, 218.a člena, 218.b člena, 218.c člena, 218.č člena in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ/84. Enako določbo kot 58. člen ZIPRS1617 vsebujejo tudi nadaljnji zakoni o izvrševanju proračunov, to je 59. člen ZIPRS1718, 55. člen ZIPRS1819, 55. člen ZIPRS2021, 55. člen ZIPRS2122, 60. člen ZIPRS2223 in 59. člen ZIPRS2324. Navedena ureditev je torej veljala tudi v času, ko je bil sprejet in objavljen Odlok1, ki je podlaga za odmero v obravnavanem primeru.

14. Tožnik zmotno meni, da je navedena zakonska ureditev, ki je po prenehanju veljavnosti ZSZ/84 omogočila sprejem Odloka, neustavna. Iz zakonodajnega gradiva2 izhaja, da je zakonodajalec pri sprejemu navedene določbe, izhajal iz istega namena, kot ga je pri določitvi načina izvrševanja odločbe U-I-313/13 zasledovalo Ustavno sodišče. To je, da v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine občine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih (gl. 90. točko odločbe U-I-313/13). Zakonodajalec nadalje pojasnjuje, da z navedeno določbo vsakokratnega zakona o izvrševanju proračuna občinam omogoča poseganje v obstoječ sistem odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker je to nujno potrebno zaradi poprave morebitnih nezakonitosti obstoječih odlokov, usklajevanja z novimi prostorskimi akti, spodbujanja lokalnega gospodarstva in zasledovanja prostorske politike občin.

15. Glede na navedeno zakonsko podlago, ki je po pojasnjenem obstajala že v času sprejema Odloka, Odlok ni nezakonit in neustaven zgolj zato, ker je bil sprejet po 1. 1. 2014.3 Sodišče zato ni imelo podlage, da samo iz tega razloga zavrne njegovo uporabo (_exceptio illegalis)_. 16. Tožnik uveljavlja tudi, da sta 14. in 16. člen Odloka neustavna, ker sta v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Neustavnost zatrjuje zaradi nesorazmerja med nadomestilom, predpisanim za zazidana zemljišča v drugem in tretjem območju, zaradi nesorazmerja med nadomestilom za nezazidana zemljišča v drugem in tretjem območju, kakor tudi zaradi nesorazmerja med nadomestilom za zazidana in nezazidana stavbna zemljišča v drugem območju, v katerem se sicer nahajajo vsa tožnikova zemljišča. 17. Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Ustavno sodišče je že večkrat zapisalo, da načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja upoštevanje sorazmerja med ugodnostmi stavbnih zemljišč in s tem povezanimi bremeni, ki jih normodajalec z različnim urejanjem pravnih položajev nalaga posameznim zavezancem.4

18. Po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati, da so nezazidana stavbna zemljišča v drugem območju nesorazmerno bolj obremenjena kot zazidana stavbna zemljišča v istem območju. Tega ni uspel izkazati zgolj s posplošenim navajanjem, da so zazidana stavbna zemljišča vrednotena s 50 tč./m2, nezazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom pa s 115 tč./m2. Že tožnik sam ugotavlja, da se pri zazidanih stavbnih zemljiščih dodatno vrednoti še opremljenosti z vsako od vrst komunalne infrastrukture, kar za nezazidana stavbna zemljišča ne velja. V skladu s 15. členom Odloka se tako zazidana stavbna zemljišča dodatno vrednotijo z do skupno 190 dodatnimi tč./m2. Po 15. točki 3. člena Gradbenega zakona (GZ-1) minimalna komunalna oskrba pri novozgrajenih stanovanjskih stavbah obsega oskrbo s pitno vodo in električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne poti ali ceste. To upoštevaje 14. in 15. člen Odloka pomeni, da so zazidana stavbna zemljišča s stanovanjskim namenom praviloma vrednotena med 200 in 240 točkami na m2. 19. Kolikor tožnik uveljavlja, da se v zvezi z odmero nadomestila pri zazidanih stavbnih zemljiščih upošteva zgolj neto tlorisna površina vseh zaprtih prostorov, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa celotna površina, sodišče pojasnjuje, da je tak način odmere v skladu z zakonom in po presoji sodišča ni nesorazmeren. Drugi odstavek 218. člena ZGO-1 namreč določa, da se za zazidana stavbna zemljišča po tem členu štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začelo z gradnjo stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek). To pa pomeni, da četudi se zemljišče, na katerem je objekt, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče, se v primeru, če površina tega zemljišča presega gradbeno parcelo oziroma fundus x 1,5, presežna površina ovrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Višina nadomestila za s splošno komunalno infrastrukture opremljeno zazidano stavbno zemljišče, kjer se upošteva le gradbena parcela, pa je skladno z odlokom višja od nadomestila za z enako komunalno opremo nezazidano stavbno zemljišče (kot že pojasnjeno, se pri odmeri nadomestila za zazidana stavbna zemljišča dodatno upošteva opremljenost z elementi komunalne infrastrukture, pri nezazidanih stavbnih zemljiščih pa ne; vrednotenje zazidanega stavbnega zemljišča za stanovanjski namen v 2. območju v skladu s 14. in 15. členom Odloka tako lahko znaša do 240 točk/m2, vrednotenje nezazidanega stavbnega zemljišča za isti namen v 2. območju pa 115 točk/m2). Po povedanem očitanega nesorazmerja v škodo nezazidanih stavbnih zemljišč, kot ga zatrjuje tožnik, tako ne more biti.

20. Tožnik uveljavlja še neustavnost oziroma nezakonitost Odloka zaradi razlik v vrednotenju nepremičnin v drugem in tretjem območju. Trdi, da so uporabniki nepremičnin v navedenih območjih v podobnem položaju.

21. ZSZ/84 v 61. členu določa, da se pri določanju nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča upoštevajo: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami ter možnost priključitve za te objekte in naprave; lega in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih. Po Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega (Uradni list SRS, št. 19/86; v nadaljevanju Dogovor), na katerega odkazuje 61. člen ZSZ/84, je v okviru merila lege predvideno upoštevanje oddaljenosti zemljišča od ožjega mestnega centra oziroma od drugega oskrbnega središča in konfiguracija območja. Pri namembnosti zemljišča se upoštevajo opredelitev namena po prostorskih aktih ter neskladnost obstoječega namena s temi akti in neskladnost obstoječega namena s predvidenim. Pri smotrnosti uporabe zemljišča pa se upoštevajo gostota zazidave in skladnost obstoječe zazidave s predvideno po prostorskih aktih.

22. Iz navedenega izhaja, da se nadomestilo plačuje od uporabnosti stavbnega zemljišča in da v okviru merila lege na njegovo uporabnost najbolj vpliva bližina oziroma oddaljenost nepremičnine od oskrbnih središč, pri čemer je pomembna tudi dostopnost javnega prevoza in bližina glavnih cest. 23. Iz pojasnila Občine Medvode o kriterijih za razvrščanje naselij po legi v eno od štirih območij iz 12. člena Odloka izhaja, da je pri določitvi območij upoštevala oddaljenost od oskrbnega središča, kar vključuje šolo, zdravstvene storitve, trgovine in druge storitve, ter infrastrukturo in javni prevoz. Več kot je imelo naselje oskrbnih funkcij, v višje rangirano območje je bilo uvrščeno, tako da so v tretje in četrto območje uvrščene nepremičnine, ki so primarno namenjene bivanju, na njih pa ni oskrbnih funkcij razen manjših trgovin z osnovno oskrbo ter posameznih storitvenih dejavnosti. Prvo in drugo območje sta rangirana višje tudi zaradi večjega pritiska na poselitev in bivanje ter razvoj gospodarskih dejavnosti, saj je predvidena širitev naselij in gospodarskih oziroma poslovnih con predvsem v naselju ... in bližnjih naseljih, ki se neposredno navezujejo na ... in ... in se nahajajo ob glavni prometni povezavi med tema dvema občinama in so bližje oskrbnim funkcijam. Pojasnjuje, da je to eden od pomembnih kriterijev pri določitvi razmerja med drugim in tretjim območjem, saj so zemljišča v prvem in drugem območju med bolj zaželenimi, ker se nahajajo bližje prometni povezavi med ... in ... in oskrbnim funkcijam. Upoštevana je še opremljenost s komunalno opremo in vrednost zemljišč na trgu. Pojasnila je še, da so naselja na ravnem terenu z manj vegetacije zaradi boljše dostopnosti in prometne povezljivosti uvrščena v 1. do 3. območje, 4. območje pa zajema hriboviti del občine.

24. Po presoji sodišča v Odloku uporabljen kriterij lege, po katerem so bila določena posamezna, različno vrednotena območja, ustreza različnosti dejanskih stanj in razlikovanje ni arbitrarno. Osnovna komunalna opremljenost (vodovodno omrežje elektroenergetsko omrežje, ceste in kanalizacija pod pogojem, da niso dovoljene čistilne naprave), je sicer pogoj za odmero nadomestila za nezazidano stavbno zemljišče ne glede na lego oziroma območje. Komunalna opremljenost je tudi sicer po zakonu in Dogovoru upoštevana kot posebno merilo, pri čemer sodišče sodi, da je lahko ta kriterij, glede na Odlok, ki pri nezazidanih stavbnih zemljiščih komunalne opreme ne točkuje posebej, upoštevan pri legi nepremičnine v smislu dodatne komunalne opremljenosti (toplovod, plinovod, telekomunikacije, možnost dostopa do telekomunikacijskih omrežij različnih zmogljivosti in operaterjev, ipd.).

25. Iz „Pregledne karte območij odmere nadomestila“, ki je po drugem odstavku 12. člena sestavni del Odloka, je razvidno, da je občina prej opisane kriterije tudi uporabila, saj so naselja, zgoščena okoli centra ..., kjer je največja gostota oskrbnih funkcij (pošta, banka, trgovine, šola, 1 km oddaljen zdravstveni dom), uvrščena v prvo in drugo območje. Naselja, kjer je razvidna redkejša pozidava ter prisotnost gozdnih in kmetijskih površin, ki so bolj oddaljena od ... in glavne prometnice, so uvrščena v tretje območje. Še bolj oddaljena in nepozidana pa v četrto območje.

26. Tožnikove nepremičnine se nahajajo v naselju ..., ki je v drugem območju, primerja pa se z naselji ... in ..., ki sta v tretjem območju. Tožnik navaja, da sta ti naselji od tožnikovih nepremičnin oddaljeni manj kot kilometer, zato oddaljenost od oskrbovalnega središča ne more odtehtati odstopanja. Konfiguracija terena je podobna. Komunalna opremljenost pa se razlikuje le pri zemeljskem plinu.

27. Iz 12. člena Odloka izhaja, da sta ... in ... uvrščeni tako v drugo in tretje območje, iz pregledne karte pa izhaja, da so razlogi za razlikovanje med drugim in tretjim območjem.

28. Naselja, uvrščena v ti dve območji, se vsa ne razlikujejo po istih kriterijih. Navedeno že po naravi stvari ni mogoče. Očitno pa je, da so med njimi razlike, ki utemeljujejo njihovo razvrstitev bodisi v drugo, bodisi v tretje območje. Gre pa zlasti za razlike v oddaljenosti od glavne prometne povezave med ... in ... in oskrbnih funkcij, pri čemer je očitno, da je pomembna gostota teh funkcij.

29. Po presoji sodišča tožnik ni uspel izkazati nesorazmerja v obremenitvi med zazidanimi stavbnimi zemljišči v drugem in tretjem območju. Glede na to, da so izkazani razumni razlogi za razlikovanje med naselji v navedenih območjih ter ob upoštevanju, da so po 14. členu Odloka ta zemljišča v prvem območju obremenjena s 70 tč./m2, v drugem s 50 tč./m2, v tretjem s 30 tč./m2, v četrtem pa s 15 tč./m2, za razliko v obremenitvi med drugim in tretjim območjem tožnik ni izkazal, da bi bila nesorazmerna.

30. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja nesorazmernost razlike v obremenitvi nezazidanih stavbnih zemljišč s stanovanjskim namenom v drugem in tretjem območju. Po 16. členu Odloka so ta zemljišča v prvem območju obremenjena s 140 tč/m2, v drugem s 115 tč./m2, v tretjem s 55 tč./ m2 in v četrtem s 45 tč./m2. Čeprav za nezazidana stavbna zemljišča velja enaka razvrstitev v območja kot za zazidana stavbna zemljišča in so torej razlogi za uvrstitev posameznih naselji v ta območja enaki, razmerja med obremenitvami niso enako razporejena. Zlasti razlika v obremenitvi med drugim in tretjim območjem je bistveno večja, in sicer je v obremenitev v drugem območju od obremenitve v tretjem območju večja za več kot 100 %. Po presoji sodišča je ta razlika bistvena. Bistveno različna pa je tudi obremenitev drugega območja v razmerju do prvega in do tretjega, saj je razlika med prvim in drugim 25 točk, med drugim in tretjim pa 60 točk, torej za več kot 100 % večja.

31. Da bi se uporabnost nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju tako bistveno razlikovala od enakih zemljišč v tretjem območju, občina v svojem pojasnilu ni utemeljila na tak način, da bi sodišče to lahko preizkusilo. Občina poleg že navedenih razlikovalnih kriterijev sicer navaja še kriterija večjega pritiska na pozidavo ter večji konflikt med dejansko in namensko rabo v prvem in drugem območju v razmerju do tretjega in četrtega območja. Ker pa prvi kriterij (pritisk na pozidavo) velja zlasti za nezazidana stavbna zemljišča, drugi pa za zazidana (občina v zvezi z drugim kriterijem navaja obstoječo nezakonito gradnjo), sodišče ne more preizkusiti utemeljenosti razlogov za bistveno večjo razliko v obremenitvi za nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju v razmerju do tretjega. Povedano drugače: sodišče ne more preizkusiti, ali so podani utemeljeni razlogi za takšno stopnjo različnega urejanja.

32. Navedeno pomeni, da je določba 16. člena Odloka v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč za stanovanjski namen v drugem območju, v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Sodišče je zato na podlagi 125. člena Ustave RS pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe odklonilo uporabo navedene določbe Odloka (_exceptio illegalis_). To pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča. 33. Ne glede na to, da je bilo zaradi teh razlogov tožbi v delu, ki se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča treba ugoditi, sodišče dodaja, da na ugovor o dejanskih obremenitvah nepremičnin zaradi odprave odločbe ne odgovarja. Nerelevantno ob preizkusu odmere NUSZ je tudi dejstvo, da parcela 366/7 k.o. ... ne bi smela biti opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ker na njej gradnja ni mogoča. Kot nezazidana stavbna zemljišča, ki so predmet odmere nadomestila, štejejo tista, ki so kot taka določena s prostorskim aktom. Prostorski akt, ki določa namensko rabo zemljišč, pa ni predmet presoje v obravnavani zadevi. Sodišče tudi ne odgovarja na ugovore, ki se nanašajo na odločanje v škodo tožnika, saj ugovor ob odločitvi sodišča ni več relevanten.

34. Glede na navedeno je sodišče na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na nepremičnini parcelna številka 359/17 in 366/7 k.o. ... ter na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v nov postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ tožniku nadomestilo za navedeni zemljišči odmeriti ob vrednotenju, kot je po 16. členu Odloka določeno za nezazidana stavbna zemljišča za stanovanjski namen v tretjem območju (55 točk/kvadratni meter). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

35. V preostalem delu je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

36. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 385,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v upravnem postopku zastopala odvetnica. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

37. Ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, ni odločalo tudi o stroških upravnega postopka. Glede na to, da je tožbi delno ugodilo in zadevo v tem obsegu vrnilo toženki v ponovni postopek, bo tožnik stroške upravnega postopka lahko uveljavljal v postopku pred upravnim organom.

1 Ur. list RS št. 77/2019 z dne 20. 12. 2019. 2 Npr. k 59. členu ZIPRS1718, Predlog zakona z dne 22. 9. 2016, EVA 2015-1611-0175, str. 56 in 57. 3 Vsa prej navedena sodna praksa se nanaša na upravne akte, izdane na podlagi odlokov, ki so bili sprejeti oziroma spremenjeni pred navedeno intervencijo zakonodajalca. 4 Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002 , št. U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, in št. U-I-65/04 z dne 11. 5. 2006