Jedro

Razlog iz 318. člena ZPP, ki izključuje izdajo zamudne sodbe, je podan kadar so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Kot dejansko stanje služijo v sodbi tista dejstva, ki so bila zatrjevana. Ni treba, da so predloženi dokazi v skladu z zatrjevanimi dejstvi. Zadošča že, da niso v nasprotju.

Med trditvami v tožbi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, tako ni nasprotja, ki ga je našlo prvostopenjsko sodišče. Zato tudi ni bilo potrebe po razpisu naroka in izvedbi dokaznega postopka (do česar sicer lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi). Zato izvedba dokaznega postopka in ugotovitve dejstev, s katerim je sodišče nato zavrnilo zahtevek, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi tako: "Tožnik je pridobil lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 325/23, k. o. X, parc. št. 325/28 k. o. X in parc. št. 325/29 k. o. X, do celote, to je do 1/1, kar se na podlagi sodbe vpiše v zemljiško knjigo."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu prvostopenjska sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog za izdajo zamudne sodbe in zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na parcelah 325/23, 325/28 in 325/29 vse k. o. X ter zahtevek za izbris prisilnih vpisov v zemljiško knjigo pri navedenih parcelah in na povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni izdalo zamudne sodbe, kljub temu, da so bili podani pogoji iz 318. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zmotno štelo, da dejstvo, da so bile nepremičnine v priposestvovalni dobi zastavljene, vpliva na priposestvovanje in posledično na razloge za izdajo zamudne sodbe. Sodišče je samo, brez ugovora nasprotne stranke, in brez podlage v procesnem zakonu izvajalo dokaze in ugotavljalo dejstva. Sodišče je vodilo glavno obravnavo brez prisotnosti nasprotne stranke in se obnašalo kot zastopnik nasprotne stranke oziroma njen pooblaščenec. Odločalo je v korist tožene stranke in kršilo ustavne pravice tožeče stranke, in sicer pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Obenem je bila kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Poleg tega je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je brez trditvene podlage nasprotne stranke ugotovilo dejansko stanje popolnoma drugače kot izhaja iz izpovedb tožnika in prič, ki jih je predlagal za zaslišanje tožnik. Tako tožnik kot priče so izpovedale, da je tožnik štel podjetje L. za svoje in da je tudi obravnavane nepremičnine štel za svojo last. Sodišče je kljub izvedenemu dokaznemu postopku, v katerem so vsi izpovedali, da je tožnik štel sporne nepremičnine za svoje in da se je tudi navzven obnašal kot da so njegove, ugotovilo, da se je tožnik obnašal kot da sporne nepremičnine niso njegove. Sodišče zaradi svoje pristranskosti in vnaprejšnje odločenosti, na kar kaže dejstvo, da je že na dan glavne obravnave izdalo tudi sodbo, ni bilo pripravljeno sprejeti dejstev, realnosti življenja ter poteka stvari v konkretnem primeru. Tožnik je imel za svojo posest na nepremičninah pravno podlago, to je pisno pogodbo in je upravičeno štel nepremičnine za svojo last. Poleg tega obrazložitev sodišča, da je nekdo nekaj vedel, ker je to moral vedeti, ne vzdrži standarda obrazloženosti in kritične presoje. Taka obrazložitev pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS. Dejanske oblasti nad stvarjo se pri zastavitvi nepremičnin ne izgubi, čeprav si to sodišče neizmerno želi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik meni, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, s katero bi sodišče ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku, s katerim je zahteval ugotovitev pridobitve lastninske pravice na določenih nepremičninah s priposestvovanjem ter izbris prisilnih vpisov v zemljiški knjigi pri istih nepremičninah.

6. Sodišče izda zamudno sodbo, če je tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in tožena stranka v roku za odgovor na tožbo ne odgovori1, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, in dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

7. Pasivnost tožene stranke povzroči priznanje tožnikovih dejanskih navedb, zato sodišče dejanskega stanja niti ne sme ugotavljati. Kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Preveri, če to ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, in izda sodbo, s katero ugodi zahtevku, če iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe).

8. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da so trditve tožbe o pravno pomembnem dejstvu (tožnikova dobroverna posest) v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik (izpiski iz zemljiške knjige za parc. št. 325/3, 325/28 in 325/29, vse k. o. X). Zato ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem. Zahtevku za izbris prisilnih vpisov v zemljiško knjigo pa je sodišče prve stopnje pripisalo nesklepčnost, saj tožena stranka ni pasivno legitimirana za tako tožbo. Predlog za izdajo zamudne sodbe je zato sodišče zavrnilo, prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek.

9. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine dobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (drugi odstavek 43. člena Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi na njej lastninsko pravico s priposestvovanjem po poteku desetih let (drugi odstavek 28. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR, ki je prenehal veljati s 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari (28. člen SPZ). Dobroverna in zakonita posest v skladu z ZTLR pa je izenačena z dobroverno lastniško posestjo, kot jo opredeljuje SPZ. Dobra vera se domneva (9. člen SPZ in tretji odstavek 72. člena ZTLR).

10. Razlog iz 318. člena ZPP, ki izključuje izdajo zamudne sodbe, je podan kadar so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Kot dejansko stanje služijo v sodbi tista dejstva, ki so bila zatrjevana. Ni treba, da so predloženi dokazi v skladu z zatrjevanimi dejstvi. Zadošča že, da niso v nasprotju (J. Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 124, GV Založba, Ljubljana 2009).

11. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je s toženo stranko 16. 9. 2002 sklenil kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnin. Podpis prodajalca na kupoprodajni pogodbi ni bil overjen. Tožena stranka je v zemljiški knjigi še vedno vpisana kot lastnica. Tožnik je od sklenitve pogodbe 16. 9. 2002 do vložitve tožbe užival dobroverno in mirno posest nad predmetom in se ves čas obnašal, kot da je predmet pogodbe njegov. Priposestvovalna doba se je iztekla 16. 9. 2012, tožnik pa je ves čas mirno užival posest obravnavanih nepremičnin. Tožnik je tako originarno pridobil lastninsko pravico na obravnavanih nepremičninah.

12. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da izpiski iz zemljiške knjige, ki jih je predlagal tožnik, nasprotujejo njegovi trditvi o dobroverni posesti. Iz izpisov iz zemljiške knjige, ki se v spisu nahajajo na list. št. A3, A4 in A5, res izhaja, da so bile vse tri obravnavane nepremičnine v letu 2009 obremenjene v zavarovanje denarne terjatve upnika B., kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Vendar iz izpiskov ne izhaja nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil tožnik zakoniti zastopnik tožene stranke pri pogodbi o zavarovanju denarne terjatve z ustanovitvijo zastavne pravice s hipoteko in da se pri sklenitvi zavarovanja ni obnašal, kot da zastavlja svojo, ampak tujo stvar.

13. Med trditvami v tožbi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, tako ni nasprotja, ki ga je našlo prvostopenjsko sodišče. Zato tudi ni bilo potrebe po razpisu naroka in izvedbi dokaznega postopka, (do česar sicer lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi). Zato izvedba dokaznega postopka in ugotovitve dejstev, s katerim je sodišče nato zavrnilo zahtevek, predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

14. Ker bi ob pravilno izpeljanem postopku prišlo do drugačne odločitve, torej do ocene, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe (v delu, ki se nanaša na ugotovitev lastninske pravice), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je izdalo delno zamudno sodbo in tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (358. člen ZPP).

15. Pač pa ni utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izbris prisilnih vpisov. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, tožena stranka ni pasivno legitimirana stranka za tako tožbo. Ker gre za nesklepčnost, ki je stranka ne more odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato odločitev v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1 Da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovoru in da tožena stranka nanjo v roku ni odgovorila, je ugotovilo že sodišče prve stopnje v 2. točki obrazložitve in se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje.