Jedro

Sodišče v postopku ni zaslišalo prič B. B. in C. C. iz razloga na strani tožnika. Kljub pozivu sodišča v roku ni sporočil naslova predlaganih prič.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika, da je pridobil podatke o prebivališču navedenih oseb od UE šele po preteku roka, ki ga je določilo sodišče. Če je bilo temu tako, bi moral, da bi zavaroval svoje pravice, sodišče pred potekom sodnega roka prositi za podaljšanje, česar ni storil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženec A. A. dolžan plačati 19.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.9.2013 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka 1. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 1.302,35 EUR pravdnih stroškov (točka 2. izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Navaja, da glede na dejstvo, da je v nepremičnino vlagal do izselitve avgusta 2012, terjatev ni zastarala. Tožniku ni znanega in se nikoli ni strinjal s kakšnimi „priznanimi vlaganji“ toženca v nepremičnino. Toženec v postopku ni bil zaslišan. Pravdni stranki nista sklenili nikakršnega sporazuma. Sodišče se napačno sklicuje na sodbo v zadevi II P 3078/2010 z dne 10.10.2012. Toženec ni podal pravočasnega in obrazloženega dokaznega predloga. Sodišče se ni opredelilo do zahtevka tožnika v skladu z 48. členom SPZ. Tožnik ima od toženca pravico zahtevati, za kar je bil obogaten. V postopek bi morala biti pritegnjen sodni izvedenec gradbene stroke, da bi lahko ugotovil naravo investicij. Sodišče ni ugotavljalo vrednosti posameznega vlaganja tožnika v stanovanje in nepremičnino kot stanovanjsko stavbo. Sodba ne ugotavlja višine najemnine. Sodišče bi moralo uporabiti določila SZ, po kateri ima najemnik ob izselitvi iz stanovanja pravico do povrnitve neamortiziranega dela koristi vlaganj in končno v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodba pa nadalje zmotno meni, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar, pri čemer se upira na nepravnomočno sodbo II P 3078/2010. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič B. B. in C. C. Do vročitve izpodbijane sodbe tožnik še ni prejel zapisnika prepisa zvočnega posnetka o glavni obravnavi z dne 5.5.2016. Zmotno je mnenje sodišča, ki se nanaša na obdobja vlaganj. Tožnik je zahteval, da se mu povrnejo vlaganja od leta 1998 do avgusta 2012. Zaradi tožnikovih vlaganj je bila odškodnina, ki jo je toženec prejel od M. bistveno višja od tiste, ki bi mu sicer pripadala v postopku razlastitve. Sodišče se tudi ni opredelilo do cenitve izvedenca V. in tudi ne do drugih izvedenih dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku tožnika ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja vlaganja v stanovanje v stavbi v lasti toženca. Trdi, da je adaptiral in urejal nepremičnino toženca v času od 1998 do 2009, a je sodišče ugotovilo, da so bila dela opravljena do oziroma še v letu 2000. Dela so bila tudi plačana. Tožniku ni bilo potrebno plačati najemnine za čas od 2001 do junija 2004. Tožniku pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati katera dela in kdaj je opravil kasneje oziroma v času petih let pred vložitvijo tožbe.

5. V zvezi s posameznimi pritožbenimi navedbami je najprej pojasniti, da ne drži pritožbena navedba, da tožnik še ni prejel zapisnika - prepisa zvočnega posnetka zaslišanja. Iz spisa nedvomno izhaja, da je zapisnik prejel in to dne 21.5.2016 (potrdilo pošte pripeto k list. št. 85).

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z neizvedbo dokazov z zaslišanjem prič. Sodišče v postopku ni zaslišalo prič B. B. in C. C. iz razloga na strani tožnika. Kljub pozivu sodišča v roku ni sporočil naslova predlaganih prič. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika, da je pridobil podatke o prebivališču navedenih oseb od UE šele 19.4.2016 - po preteku roka, ki ga je določilo sodišče. Če je bilo temu tako, bi moral, da bi zavaroval svoje pravice sodišče pred potekom sodnega roka prositi za podaljšanje. Slednjega tožnik ni prosil. 7. V kakšnem obsegu je prvo sodišče upoštevalo ugotovitve sodišča v zadevi II P 3078/2010 z dne 10.10.2012 Okrožnega sodišča v Ljubljani je natančno obrazložena v točkah 14-18 obrazložitve sodbe. Na te navedbe se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in jih povzema kot svoje. Dodati je, da je sodišče ugotovitve v omenjeni sodbi (sodba je postala pranvomočna 4.9.2014), na katere se sklicuje tožena stranka upoštevalo iz razloga, ker tožnik trditev o teh priznanih vlaganjih ni zanikal (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče je tako ugotovilo, da je tožnik vlaganja v popravilo strehe terase in vzdrževanje stanovanja že uveljavljal. Zato mu ni bilo potrebno plačati najemnine za čas od 2001 do junija 2004. Dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov pa se štejejo za priznana.

8. Glede ostalih zatrjevanih vlaganj pa je sodišče ugotovilo, da so bila opravljena v času 2000 do 2004. Tožnik je vlaganja (gre zlasti za delo) le ocenil, ni pa jih določneje specificiral. Tudi vloženi material tožnik le zatrjuje in ga z ničemer ne izkazuje. Nasprotno pa je toženec trdil, da je za obnovo gradbe najel pri banki kredit. Trditev je dokazal s predložitvijo kreditnih pogodb. Tožniku torej ni uspelo dokazati vlaganj in sicer tistih, ki niso bila že upoštevana v zadevi II P 3078/2010. 9. Objekt v katerega naj bi tožnik vlagal je bil porušen. Trditve tožnika kdaj, koliko in kaj je vlagal v objekt, pa niso konkretizirane. Zato je odločitev prvega sodišča, ki je izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zavrnilo pravilna in utemeljena. Izvedenec mnenja ne bi mogel napraviti, saj razen z oceno, koliko tožnik sam ocenjuje svoja vlaganja, ne razpolaga z ničemer drugim. Stavba je bila po cenilcu ocenjena v razlastitvenem postopku, ki je tekel pred upravno enoto. Vrednost nepremičnine je izvedenec zmanjšal zato, ker je bilo stanovanje zasedeno, kar pomeni, da je toženec zaradi tega prejel 39.000,00 EUR manj. Tako ne drži navedba v pritožbi, da je bila odškodnina s strani M. višja od tiste, ki bi tožencu sicer (če vlaganj ne bi bilo) pripadla v postopku razlastitve. Navedba v pritožbi, da bi sodišče moralo upoštevati neamortizirani del koristnih vlaganj, pa je novota, ki v pritožbi ni upoštevna (337. člen ZPP).

10. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera. Zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).