Jedro

Gre za odškodninski zahtevek zaradi kršenja zavarovalne pogodbe, ker je tožeča stranka izplačala iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti odškodnino, tožena stranka pa je to škodo povzročila vinjena. Odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njeno alkoholiziranostjo, da gre za deljeno odgovornost in seveda lahko dokazuje, da ni podana s pogodbo dogovorjena presumpcija, kdaj je voznik pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, naložilo toženi stranki plačilo 10.158,07 EUR s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Rezultat alkoholimetrične analize je nedovoljen dokaz in sodišče ne bi smelo uporabiti tega pri odločanju. Vzorec krvi, ki so ga prinesli policisti na Inštitut za sodno medicino, je vzel lečeči zdravnik dr. Fr. Š., kar je v nasprotju z veljavno medicinsko etiko, kar potrjuje članek V. F., ki se nahaja v pravdnem spisu. Tožena stranka trdi, da ni bil pod vplivom alkohola in zato ni utemeljen regresni zahtevek. Ni podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo in prometno nesrečo. Razlogi sodbe so neprepričljivi, sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov v spisu. Sodišče se sklicuje na izvedeniško mnenje dr. N. Č., ki pa je ugotovil, da je vzrok le najverjetneje posledica njegove alkoholiziranosti. To je verjetnost, ne pa 100 % ugotovljena vzročna zveza. Sodišče je vse ostale dokaze, med drugim zaslišanja udeleženca M. P. zavrnilo kot nepotrebne. Izvedenec dr. N. Č. je hotel na ogledu videti potrebne podatke in tudi M. P., kar je razvidno iz priložene fotokopije vabila na ogled. Do nesreče je lahko prišlo v nepreglednem ovinku, ki ni bil ustrezno označen. Slaba kvaliteta ceste je tudi lahko vzrok. Podana je sokrivda M. P. oziroma soodgovornost tožeče stranke. Ta je vozil z bistveno previsoko hitrostjo, ta pa je imela za posledico težje poškodbe obeh udeleženih vozil in voznikov. Potrebno bi bilo ugotoviti, ali je M. P. imel veljavno vozniško dovoljenje oziroma ali je zaradi prebolene možganske kapi lahko sploh vozil. Sodišče pa se o tem ni izjasnilo.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo pravno podlago za odločanje o tem tožbenem zahtevku. Gre za kršitev pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti (polica 621015 in zavarovalni pogoji AO 97, priloga A3) in 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. To pomeni, da gre za odškodninski zahtevek zaradi kršenja zavarovalne pogodbe, ker je tožeča stranka izplačala iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti odškodnino, toženec pa je to škodo povzročil vinjen. Gre za pogodbeno, dogovorjeno odškodninsko odgovornost, ki jo delno ureja tudi ZOZP, ki nastopi, če je podana vinjenost voznika. Pri tem se tožena stranka lahko razbremeni te odgovornosti, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo, da gre za deljeno odgovornost in seveda lahko dokazuje, da ni podana s pogodbo dogovorjena presumpcija, kdaj je voznik pod vplivom alkohola (3. alineja 1. točke 3. člena pogojev). Med drugim mora voznik poskrbeti, če je alkotest negativen, da bi bila s skrbno analizo natančno ugotovljena stopnja alkoholiziranosti, razen če bi odvzem ogrožal njegovo zdravje (na primer hemofilija). To pomeni, da je dokazno breme glede ekskulpacije na strani tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je sledilo trditveni podlagi tožeče stranke, da je toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola nad dovoljeno mejo. To je ugotovilo iz policijskega zapisnika (A2). Iz zapisnika sledi, da ker je toženec kazal znake alkoholiziranosti in zaradi poškodb ni bilo mogoče opraviti preizkusa z izdihanim zrakom, so odredili strokovni pregled z odvzemom krvi. To je pokazalo 1,83 g etilnega alkohola na kg krvi. Ker gre za dokazovanje (odvzem krvi), ki sta ga pravdni stranki dogovorili s pogodbo, to ni nedovoljeni dokaz, kot zmotno meni pritožba. Dejstvo, da je kri vzel lečeči zdravnik, pa ne vpliva na dopustnost dokaza. To ni kazenski postopek; način dokazovanja ugotavljanja vinjenosti sta pravdni stranki dogovorili s pogodbo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da v trenutku prometne nezgode ni bila pod vplivom alkohola.

Tožena stranka je še trdila, da njena alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi s prometno nesrečo, ker iz izvedeniškega mnenja izvedenca dr. N. Č. ni s stopnjo gotovosti ugotovljeno, da bi to bilo povezano. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da sprejema zaključek izvedenca, da je nepravilna vožnja tožene stranke izključni vzrok prometne nesreče in najverjetneje posledica alkoholiziranosti z več kot verjetnostjo (ugotovitev iz sodbe na 3. strani). Procesna teorija ugotavlja, da je struktura civilnega postopka taka, da je do dejanskega substrata sodbe mogoče priti le v skladu s pravili, ki jih postavlja sama civilna procedura. Na prvem mestu mednje spada načelo kontradiktornosti, načelo proste dokazne ocene, določbe o zbiranju dokaznega gradiva in sploh vse, kar predstavlja dokazno pravo ter končno celotna mreža procesnih jamstev (primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 329 in naslednje). Pritožba graja izvedeniško mnenje in trdi, da bi naj izvedenec pri ogledu pogrešal drugega udeleženca, to je M. P., saj naj bi ga vabil na ogled. Pri tem spregleda, da je to novota, saj je v pripravljalnem spisu z dne 5.10.2009, ko je lahko še grajal izvedeniško mnenje, toženec trdil, da izvedenec na ogled ni povabil M. P. (list.št. 105). Takšnih navedb zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Gre za novote, za katere pritožnik ne pojasni, zakaj jih ni mogel pravočasno navajati oziroma zakaj jih sedaj spreminja.

Pritožba trdi, da je za prometno nesrečo sokriv M. P.. Teh svojih trditev ni dokazal, na podlagi katerih bi sodišče lahko temu verjelo. Ravno obratno, iz izvedeniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil v celoti toženec. Enako velja za trditve, da je prometno nesrečo povzročila mokra in spolzka cesta oziroma kvaliteta ceste. Ker je sodišče sledilo izvedencu, da je v celoti prometno nesrečo povzročil toženec, ni zaslišalo drugega udeleženca, to je M. P.. Opustitvi tega dokaza pa tožena stranka na zadnji glavni obravnavi ni ugovarjala, zato sedaj ne more več zatrjevati absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Za ostale navedbe (o hitrosti vožnje drugega udeleženca in njegovimi vozniškimi sposobnostmi) pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bil tožnik prepozen. Če je bil prepozen že tekom postopka na prvi stopnji, je toliko bolj v pritožbi. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj svojih navedb ni mogla podati že prej. Na prekluzijo je bila tožena stranka opozorjena že na glavni obravnavi 11.5.2009. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).