Jedro

V tožnikovi individualni pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno sporazumno prenehanje mandata, predčasni odpoklic s strani nadzornega sveta in odpravnina za primer predčasnega odpoklica brez utemeljenega razloga. Razlog prenehanja tožnikovega mandata glavnega direktorja je bila statusna sprememba družbe, zaradi katere se je tožnikova funkcija transformirala v funkcijo predsednika uprave in je tako nastopil ta mandat. Pri prenehanju in transformaciji mandata gre za utemeljen razlog objektivne narave, zato za izplačilo odpravnine tožniku po individualni pogodbi o zaposlitvi ni pravne podlage.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba o odpravnini v pogodbi o članstvu v upravnem odboru delno nična v delu, v katerem je določena odpravnina v višini šestkratnika zadnje mesečne plače predsednika upravnega odbora, ker je v nasprotju z ZGD-1C, ni pravilna. Sporna določba o odpravnini ni v nasprotju z ZGD-1C, saj ta izplačila odpravnine predsedniku upravnega odbora ne prepoveduje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I/2 in II izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožena stranka: - po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2005 izplača razliko neizplačane odpravnine v višini 31.749,77 EUR bruto, od tega zneska pa nad 10 kratnikom povprečne bruto plače v Sloveniji obračuna in odvede davke in prispevke ter neto znesek izplača v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2013 dalje (točka I/1 izreka), - izplača odpravnino po Pogodbi ... z dne 5. 11. 2009 v znesku 49.573,32 EUR, od zneska nad 10 kratnikom povprečne bruto plače v Sloveniji obračuna in odvede davke in prispevke ter neto znesek izplača v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2013 dalje (točka I/2 izreka), - izplača odškodnino namesto tri in pol mesečnega odpovednega roka (od skupaj pet mesečnega odpovednega roka) v znesku 12.393,33 EUR, obračuna in izplača davke in prispevke ter mu izplača neto znesek v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2013 dalje (točka I/3 izreka).

Odločilo pa je tudi, da je tožnik v 8 dneh od vročitve sodbe dolžan toženi stranki povrniti njene stroške v znesku 3.457,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je direktor skupaj z nadzornim svetom predlagal prehod na enotirni sistem upravljanja družbe. Odločitev o spremembi načina upravljanja družbe ni v pristojnosti direktorja, ampak je v pristojnosti nadzornega sveta. Tako je direktor zgolj kot izvrševalec sklepov nadzornega sveta predlagal skupščini, naj odloča o predlogu sklepa nadzornega sveta. Med razloge, ki so objektivne narave, pa bi nedvomno spadalo statusno preoblikovanje podjetij, če ne bi stranki ob sklenitvi v 9.2. točki pogodbe o zaposlitvi v upravi A. d.d. z dne 30. 12. 2005 eksplicitno zapisali, kaj so drugi utemeljeni razlogi. Ti so, če družba ne dosega rezultatov iz sprejetega poslovnega načrta, če tožnik ne bi upošteval in namenoma izvrševal predlogov sklepov nadzornega sveta in skupščine družbe, če bi kršil določila pogodbe o zaposlitvi, če bi kršil 41. člen ZGD, če bi kršil določila o varovanju poslovne skrivnosti, če bi kršil konkurenčno prepoved, če bi bila tožniku s pravnomočno sodno odločbo dokazana storitev kaznivega dejanja. Če bi stranki kot utemeljen razlog šteli tudi statusno preoblikovanje podjetja, bi v pogodbo to zapisali, saj sta utemeljene razloge taksativno našteli. Tožnik je prepričan, da je sodba v tem delu, ko je sodišče odločilo, da spada med utemeljene razloge za razrešitev statusno preoblikovanje podjetja, zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prezrlo voljo pogodbenih strank, da sta ob sklenitvi pogodbe taksativno našteli utemeljene razloge. Sodišče bi se lahko sklicevalo na sodbo VIII Ips 69/2005 z dne 27. 9. 2005 zgolj v primeru, če utemeljeni razlogi ne bi bili navedeni. Iz navedene sodbe izhaja tekst „da je mogoče šteti“, kar pa pomeni, da jih ni nujno šteti v primerih, ko so utemeljeni razlogi taksativno našteti. Sodišče bi zato moralo v skladu s točko 9.3 pogodbi o zaposlitvi v upravi A. d.d. z dne 30. 12. 2005 priznati tožniku pravico do odpravnine, saj ni bil odpoklican iz utemeljenega razloga.

V 9. točki izpodbijane sodbe pa je sodišče najprej ugotovilo, da obstaja pravilo, da o plačilu članom nadzornega sveta lahko odloča statut ali skupščina ter da ni v neskladju, če ureditev plačil članom nadzornega sveta določa skupščina brez kakršnihkoli poprejšnjih pravil v statutu. Skupščina ima v skladu z 294. členom ZGD-1 pristojnost pri odločanju o uporabi bilančnega dobička, da poslovodstvo seznani delničarje s prejemki članov organov vodenja ali nadzora, ki so jih za opravljanje nalog v družbi prejeli v preteklem letu. Informacija mora vsebovati prejemke za vsakega člana organa vodenja ali nadzora posebej in mora biti razčlenjena vsaj na fiksne in variabilne prejemke, udeležbo v dobičku, opcije in druge nagrade, povračila stroškov, zavarovalne premije, provizije in druga dodatna plačila. Nikjer v zakonodaji pa ni določeno, niti se v praksi ne dogaja, da bi skupščina odločala podrobno o vsebini pogodbe. Nasprotno, sodišče je prezrlo točko 5.3 sklepa skupščine z dne 23. 6. 2008, v katerem je zapisano, da pogodbo za opravljanje dela predsednika upravnega odbora sklene in podpiše njegov namestnik, kar je v konkretnem primeru bilo storjeno. Sodišče se je v sodbi postavilo na stališče, da je pogodba o članstvu v upravnem odboru delno nična. To je popolnoma v nasprotju z 18. členom ZDR, ki v tretjem odstavku določa, da kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalca organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če tega ni, pa lastnik. V skladu s statutom je bila to v konkretnem primeru na podlagi sklepa skupščine namestnica predsednika upravnega odbora. Sklep skupščine je zgolj omejil višino prejemkov ter določil, kdo je upravičen za sklenitev pogodbe s predsednikom upravnega odbora. Če bi obveljalo stališče sodišča, bi to pomenilo, da bi moral sklep skupščine z dne 23. 6. 2008 vsebovati natančne zneske plač, regresov, nadomestil in bonitet, pa tega ni določil, niti se to ne dogaja v praksi. Skupščina torej lahko določi najvišji znesek odpravnine, ne pa tudi, da ga mora in da je izplačilo odpravnine v nasprotju z zakonom in posledično nično, če ni določeno v statutu ali sklepu. Tožniku je mandat prenehal pred iztekom, kar je ugotovilo tudi sodišče, ugotovilo je prav tako, da mu v skladu s pogodbo o članstvu v upravnem odboru v primeru prenehanja mandata predčasno, pripada odpravnina, glede delne ničnosti pogodbe pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pogodbo o zaposlitvi je na strani tožene stranke podpisala B.B., ki je bila vpisana v sodni register in je zastopala družbo samostojno in brez omejitev (zgodovinski izpis iz sodnega registra je tožeča stranka priložila med dokazi) in je imela vsa upravičenja za podpisovanje pogodb. Njen podpis pogodbe o zaposlitvi ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Tožnik vlaga pritožbo tudi zoper napačno odmerjene stroške postopka, saj je sodišče na naroku dne 14. 1. 2014 s sklepom ugotovilo, da znaša tožbeni zahtevek pcto. 93.716,42 EUR, kar pomeni za tar. št. 3100 1.023,10 EUR, stroški za narok tar. št. 3102 1.005,60 EUR, kilometrina C. - D. - C. 2x 80 km x 0,36 EUR skupaj 115,20 EUR, materialni stroški tar. št. 6002 20,00 EUR, povečano za DDV 476,05 EUR, skupaj 2.639,95 EUR.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pritožba v celoti neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je v bilo tožnikovi individualni pogodbi o zaposlitvi upravi A. d.d. z dne 30. 12. 2005 dogovorjeno, kdaj mu pripada odpravnina in tudi posebej določeno, da odpravnino prejme le enkrat, zato tožniku obe odpravnini ne pripadata; - da je mogoče med utemeljene razloge za odpoklic šteti tudi razloge, ki so objektivne narave in sem spada tudi statusno preoblikovanje družbe, pri katerem pride do prenehanja mandata dotedanjim organom družbe z omejeno odgovornostjo in oblikovanjem novih organov delniške družbe; - da je tožnik kot uprava družbe oziroma glavni direktor skupaj z nadzornim svetom skupščini tožene stranke predlagal prehod na enotirni sistem upravljanja z upravnim odborom in spremembo statuta, prenehanje mandata članom nadzornega sveta, uprave, prokuristu, imenovanje članov upravnega odbora (med drugim sebe kot predsednika) ter plačilo članom nadzornega odbora in da so bili njegovi predlogi na 13. skupščini dne 23. 6. 2008 sprejeti; - da je tožniku mandat glavnega direktorja zgolj prenehal in je bil imenovan za predsednika upravnega odbora; da tožena stranka tožniku ni dolžna izplačati odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2005 v višini 31.749,77 EUR z obrestmi, ker tožnik ni bil odpoklican; - da je pogodbo o članstvu v upravnem odboru več kot eno leto po nastopu mandata s tožnikom, ki je pogodbo pripravil, podpisala nova namestnica predsednika uprave B.B. dne 5. 11. 2009, ki je bila s sklepom skupščine pooblaščena za podpis te pogodbe; - da je bil tožnik po statutu upravičen do plačila za delo, ki ga določi skupščina, ta pa odpravnine ni določila, ne določa pa je niti ZGD-1; - da je pogodba o članstvu v upravnem odboru, ki določa odpravnino v višini šestkratnika zadnje mesečne plače predsednika upravnega odbora v nasprotju z ZGD-1C, statutom, poslovnikom in sklepom skupščine in je nična, zato je sodišče zahtevek za odpravnino v znesku 49.573,32 EUR z obrestmi zavrnilo; - da je tožniku mandat predsednika upravnega odbora prenehal 27. 9. 2012, delovno razmerje pa mu je prenehalo 25. 1. 2013, s tem pa mu je bil omogočen štirimesečni odpovedni rok, kar je več kot je določeno v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (45 dni) in več kot je bilo določeno v pogodbi o članstvu v nadzornem odboru (3 mesece), zato je neutemeljen tudi njegov zahtevek poplačilo odškodnine namesto tri in pol mesečnega odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikova zahtevka za izplačilo odpravnine po individualni pogodbi o zaposlitvi in odškodnine za neizkoriščeni odpovedni rok. V tem delu je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do plačila odpravnine po pogodbi o članstvu v upravnem odboru, ker je pogodba v tem delu nična, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava o tem zahtevku preuranjeno odločilo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

O odpravnini po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2005 Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku prenehal mandat glavnega direktorja in je bil zaradi statusnega preoblikovanja tožene stranke, imenovan za predsednika upravnega odbora. Do statusnega preoblikovanja pri toženi stranki je prišlo na predlog uprave (tožnika) in ob pozitivnem mnenju nadzornega sveta na 13. skupščini tožene stranke dne 23. 6. 2008, ki jo je sklical tožnik in na tej skupščini je s 30. 6. 2008 prenehal mandat članom nadzornega sveta, upravi (tožniku) in prokuristu, od 1. 7. 2008 pa so bili imenovani člani uprave, med njimi kot predsednik tožnik. Iz zapisnika skupščine (B2) tako izhaja, da se je tožnikova funkcija glavnega direktorja s 1. 7. 2008 le transformirala v funkcijo predsednika uprave. V tožnikovi individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 12. 2005 (A2) je bila predčasna razrešitev in odpravnina opredeljena v točki 9, v kateri je bilo dogovorjeno sporazumno prenehanje mandata, predčasni odpoklic s strani nadzornega sveta in odpravnina za primer predčasnega odpoklica brez utemeljenega razloga. Utemeljeni razlogi niso eksplicitno navedeni, kot to skuša prikazati pritožba, ampak je določeno, da so utemeljeni razlogi nastopili tudi v primerih, ki so navedeni, kar pomeni, da so poleg navedenih tudi drugi razlogi. Tožniku mandat ni prenehal sporazumno, prav tako pa ga predčasno tudi ni razrešil nadzorni svet. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil razlog prenehanja tožnikovega mandata glavnega direktorja statusna sprememba družbe, zaradi katere se je tožnikova funkcija transformirala v funkcijo predsednika uprave in je tako nastopil ta mandat. Pri prenehanju in transformaciji mandata gre torej za utemeljen razlog objektivne narave, zato za izplačilo odpravnine tožniku po individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 31. 12. 2005 ni pravne podlage. Tako je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

O odškodnini namesto odpovednega roka Kljub temu, da tožeča stranka s pritožbo izrecno ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o zahtevku za plačilo odškodnine namesto odpovednega roka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožniku omogočen skoraj štiri mesečni odpovedni rok. Tožniku je mandat prenehal 27. 9. 2012, delovno razmerje pa 25. 1. 2013. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je bil priznan 45 dnevni odpovedni rok, po pogodbi o članstvu v upravnem odboru pa mu je bil priznan 3 mesečni odpovedni rok. Ker je tožnik do prenehanja delovnega razmerja prejemal plačo predsednika upravnega odbora in mu je delovno razmerje po odpovedi pogodbe trajalo celo dalj časa, kot je bil v pogodbi o članstvu določen odpovedni rok, tožniku ni nastala kakršna koli škoda, zato do odškodnine namesto odpovednega roka ni upravičen.

O odpravnini po pogodbi o članstvu v upravnem odboru z dne 5. 11. 2009 Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je določba o odpravnini v pogodbi o članstvu v upravnem odboru delno nična in sicer v delu, kjer je določena odpravnina v višini šestkratnika zadnje mesečne plače predsednika upravnega odbora, saj naj bi bila ta določba v nasprotju s spremembo Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1C, Ur. l. RS, št. 42/2009), statutom, poslovnikom in sklepom skupščine, ni pravilna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sporna določba o odpravnini ni v nasprotju z ZGD-1C, saj ta izplačila odpravnine predsedniku upravnega odbora ne prepoveduje. Pogodba o članstvu v upravnem odboru je podpisana dne 5. 11. 2009, zato določilo o odpravnini ne more biti v nasprotju s statutom, saj je bil sprejet šele 19. 12. 2011 (B3) in torej v času podpisa pogodbe o zaposlitvi še ni veljal. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pogodbeno določilo o odpravnini v nasprotju s sklepom skupščine z dne 23. 6. 2008. V tem sklepu je določeno le plačilo za delo in o tem, ali tožniku kot predsedniku upravnega odbora pripada odpravnina ali ne, sploh ni bilo govora. Nadalje je pogodbo s tožnikom dejansko podpisala oseba, ki je imela za to pooblastilo, kar izhaja iz sklepa skupščine z dne 23. 6. 2008 (B2) in pooblastila ni prekoračila. Poleg tega je bila B.B. v spornem obdobju pooblaščena tudi za zastopanje tožene stranke brez omejitev, kar je razvidno iz zgodovinskega izpisa iz sodnega oz. poslovnega registra za obdobje od 1. 2. 2008 dalje (A6). Pogodbo o članstvu v upravnem odboru je parafirala E.E., ki je bila v tem obdobju izvršna direktorica v upravnem odboru in skrbnica pogodbe. Iz navedenega tako izhaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o ničnosti tega dela pogodbe materialno pravno zmotna, zato je sodišče preuranjeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točkah I/2 in posledično tudi v točki II (odločitev o stroških postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu (točki I/1 in I/3) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je bilo dejansko stanje v zvezi s tožnikovim zahtevkom za izplačilo odpravnine po pogodbi o članstvu v upravnem odboru zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo višine odpravnine. Zaradi tega je sodišče prve stopnje ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Tako bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju o zahtevku odločiti tudi po višini.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.