Jedro

Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženca za plačilo 5.339,10 EUR s pp.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku za plačilo zneska 5.339,10 EUR s pp, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe samo s seboj v nasprotju. Najprej navaja, da je ravnanje tožnika, ki je izvajalcu sanacije prepustil oškodovane in odstranjene kable, življenjsko in poslovno povsem razumno in zato sprejemljivo, po drugi strani pa je sodišče štelo, da je tožnik unovčenje te koristi opustil, ker rešenih delov ni unovčil v skladu z njihovo dejansko vrednostjo. Tožeča stranka je v okviru pogajanj dosegla dogovor o najbolj primerni vrednosti rešenih delov. S tem je dosegla nižjo ceno sanacije. V tej zvezi se pritožba sklicuje na pojasnilo ponudbe za sanacijo po nesreči z dne 10.10.2016. Prav tako je tožeča stranka predložila ponudbo izvajalca z dne 17.10.2016. Kot izhaja iz pojasnila izvajalca z dne 19.10.2016, je ta v okviru predračuna za sanacijo poškodovanega sistema ventilacije upošteval tudi ceno odkupa uničenih kablov. Sodišče je izven trditvene podlage in v nasprotju s predloženimi dokazi prišlo do zmotnega zaključka, da je na račun vrednosti rešenih kablov izvajalec tožniku priznal le 2 % popust v višini 2.750,15 EUR ter da je tožeča stranka unovčenje te koristi opustila, ker rešenih delov ni unovčila v skladu z njihovo dejansko vrednostjo. Obseg škode, ki je nastala tožeči stranki, je namreč jasen. Tožeča stranka je v okviru sanacije ravnala z vso potrebno vestnostjo in skrbnostjo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da bi tožeči stranki nastali novi stroški, če bi poškodovane dele sama prodajala, in sicer tako glede hrambe, prevoznih stroškov, odsotnosti z delovnega mesta ipd. Tožeča stranka vztraja na tem, da je kot oškodovanec upravičena do odškodnine, ki je ustrezala višini škode.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa ravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Obrazložitev izpodbijane sodbe je jasna in medsebojno povsem skladna.

5. Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakona, v nadaljevanju OZ). V obravnavanem primeru je podano zavarovanje odgovornosti, katerega posebnost je v tem, da je obveznost zavarovalnice nastala šele takrat, ko je oškodovanec od nje zahteval odškodnino. To pa pomeni, da je treba biti tudi v obravnavani odškodninski zadevi pozoren na značilna ravnanja oškodovanca, ki so lahko podlaga za delno razbremenitev odgovornosti zavarovalnice. V tej zvezi so namreč pravno relevantna ravnanja, ki imajo znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je treba izhajati iz načela prepovedi povzročanja škode iz 10. člena OZ1, in sicer v smeri, da mora oškodovanec storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožeča stranka je unovčila rešene dele (baker v osmih kablih, katerih zamenjava je bila nujno potrebna) za znesek 2.750,15 EUR na način, da je z izvajalcem, ki je odpravljal škodo v tunelu, dogovorila popust v tem obsegu. Pri tem pa se tožeča stranka niti ni skušala na hitro pozanimati, kolikšna je tržna vrednost teh rešenih delov, niti ni toženi stranki dala nobene možnosti, da sporne kable sama prevzame oz. se predhodno vsaj okvirno izjasni o vrednosti rešenih delov, ki jo je z izvajalcem del dosegla tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku na prvi stopnji s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, da bi tožeča stranka, če bi pri vrednotenju rešenih delov ravnala skrbno (sodni izvedenec je na primer informacijo o vrednosti bakrenih kablov dobil z enostransko poizvedbo pri družbi D d.o.o., ki odkupuje surovine), lahko dosegla vrednost rešenih delov v višini 5.339,10 EUR (vrednost 8.075,75 EUR + 13,50 EUR – 2.750,15 EUR = 5.339,10 EUR). Iz tega razloga je materialno pravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik unovčenje te koristi opustil, ker rešenih delov ni unovčil v skladu z njihovo dejansko vrednostjo.

7. Pritožbeno sodišče zaradi tega nikakor ne more slediti pritožbeni kritiki, da je tožeča stranka v danih razmerah pri vrednotenju rešenih del ravnala razumno in sprejemljivo, saj se sama ni ukvarjala s prodajo poškodovanega blaga in je pri pogajanjih z izvajalcem del storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi se strošek sanacije zmanjšal. Pritožbeno navedbo, da bi tožeči stranki s prodajo bakrenih kablov nastali novi stroški (hramba, prevoz, odsotnost z delovnega mesta ipd.), pa gre po oceni pritožbenega sodišča uvrstiti med posplošene in zato pravno neupoštevne navedbe.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (335. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

1 Pri neposlovnih odškodninskih obveznosti je v tej zvezi upoštevna določba 171. člena OZ, pri poslovnih odškodninskih obveznosti pa določba četrtega odstavka 243. člena OZ.