Jedro

Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z določbama 169 in 243/4 OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki.

Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Zato je potrebno glede uveljavljanih denarnih terjatev tožnika upoštevati, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi mu bile sicer izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja.

Dejstvo, da je bil tožnik sicer zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik ne pomeni, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za obračun plačila prispevkov od plač iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sodbi in sklep se razveljavijo ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S prvo sodbo z dne 15. 3. 2012 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za čas od 1. 3. 2005 do 11. 10. 2006 v skupnem znesku 146.393,61 EUR, tako da odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov, razvidnih iz I. točke izreka, v presežku (za obračun bruto plač od 1. 3. 2005 do 11. 10. 2006 za skupni znesek 30.915,16 EUR, odvod davkov in prispevkov od bruto plače in izplačilo pripadajoče neto plače ter za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto plač za leti 2005 in 2006 od 18. dne v mesecu za posamezno mesečno neto plačo za pretekli mesec, do 16. 4. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku za leti 2005 in 2006 obračuna regres za letni dopust v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 do plačila, v presežku (za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto regresa za leto 2005 od 30. 6. 2005 do 16. 4. 2008 in od neto regresa za leto 2006 od 30. 6. 2006 do 16. 4. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.404,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Z drugo sodbo z dne 15. 3. 2012 je sodišče prve stopnje ponovno razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo za čas od 1. 3. 2005 do 11. 10. 2006 v skupnem znesku 146.393,61 EUR, tako da odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske, razvidne iz I. točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 do plačila, v presežku (za obračun bruto plač od 1. 3. 2005 do 11. 10. 2006 za skupni znesek 30.915,16 EUR, odvod davkov in prispevkov od bruto plače in izplačilo pripadajoče neto plače ter za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto plač za leti 2005 in 2006 od 18. dne v mesecu za posamezno mesečno neto plačo za pretekli mesec, do 16. 4. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Prav tako je toženi stranki naložilo, da tožniku za leti 2005 in 2006 obračuna regresa za letni dopust v bruto zneskih, razvidnih iz II. točke izreka, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 do plačila, v presežku (za obračun in plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto regresa za leto 2005 od 30. 6. 2005 do 16. 4. 2008 in od neto regresa za leto 2006 od 30. 6. 2006 do 16. 4. 2008) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.404,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (III. točka izreka).

Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 5. 2012 je sodišče prve stopnje popravilo I. točko izreka prve sodbe z dne 15. 3. 2012, tako da se ta po popravi glasi enako kot druga sodba z dne 15. 3. 2012. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del druge sodbe, ki mu je bila vročena dne 20. 4. 2012, iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da za odločitev v zadevi ni pomembno, kdaj je tožnik registriral dejavnost samostojnega podjetnika. Prihodki, ki jih je prejel na tej podlagi, se ne smejo vštevati v prikrajšanje. Meni, da prihodki iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti ne predstavljajo primerljive kategorije plačila s plačo delavca iz delovnega razmerja. Tožnik je po veljavni zakonodaji smel pridobivati dohodke kot samostojni podjetnik, tudi če bi bil hkrati zaposlen. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da odštevanje katerega koli segmenta prihodkov podjetnika od plač, ki mu pripadajo, ni dopustno. Sodišče je od vtoževanih zneskov neutemeljeno odbilo bruto prihodke iz naslova samozaposlitve. Napačno je tudi izhodišče sodišča za neizplačano plačo za del meseca oktobra 2006 v trajanju 11 dni. Med strankama ni bilo sporno, da naj sodišče upošteva izračun plače, ki ga je za ta čas pripravila tožena stranka. Pripadajoča neizplačana plača za navedeno obdobje ob upoštevanju odbitka namesto prisojenih 2.848,07 EUR znaša 5.654,60 EUR. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo obrestni del zahtevka zaradi zastaranja, saj bi moralo upoštevati petletni zastaralni rok. Tudi sicer bi moralo upoštevati, da je tožnik v letu 2003 postavil zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači, zaradi česar je prišlo do pretrganja zastaranja in bi moralo sodišče ugoditi v celoti obrestnemu delu zahtevka. Pri odločitvi o stroških postopka sodišče ni upoštevalo stroškov izvedenine, ki jo je plačal tožnik. Priglaša stroške pritožbe.

Tožnik se pritožuje tudi zoper sklep z dne 7. 5. 2012 iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je upošteval napotek sodišča in po prejemu drugega odpravka sodbe vrnil prvi odpravek sodbe. Z izdajo popravnega sklepa je sodišče odstopilo od svojih navodil in popravilo odpravek. S takšnim postopanjem je tožniku odvzelo pravico do pritožbe zoper prvi odpravek sodbe ter zagrešilo bistveno kršitev določbe 328. člena ZPP. V nadaljevanju povzame navedbe iz pritožbe zoper sodbo ter priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je vložila pritožbi zoper ugodilni del obeh sodb iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je v prvi sodbi, ki ji je bila vročena 18. 4. 2012 podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene razlike v plači, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj šteje, da je bila dodatna dopolnitev izvedenskega mnenja nepotrebna. Pri tem se sodišče ni opredelilo do pripomb tožene stranke na dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke niti ni navedlo, kaj naj se z ugotovi z dodatnim izvedenskem mnenjem. Z zavrnitvijo dokaznega predloga po dopolnitvi (popravi) mnenja brez ustrezne obrazložitve je sodišče toženi stranki odvzelo možnost izjavljanja pred sodiščem, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da po veljavni ureditvi delodajalec ne more delavcu za določeno obdobje za nazaj obračunati in plačati prispevkov za socialno varnost, če je bil delavec v tem obdobju obvezno zavarovan kot samostojni podjetnik. Kljub temu, da po veljavnih predpisih delavec ne more biti hkrati zavarovan po dveh podlagah, zaradi česar je bila s strani ZPIZ odklonjena vzpostavitev lastnosti zavarovanca iz delovnega razmerja za nazaj, je sodišče toženi stranki naložilo obračun in odvod prispevkov iz delovnega razmerja. Pri tem ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka dolžna obračunati prispevke za socialno varnost kljub drugačnem stališču ZPIZ št. ... z dne 20. 11. 2006, po katerem lahko delodajalec delavcu prispevke kvečjemu izplača zgolj kot odškodnino. Prav tako se sodišče ni opredelilo do trditev tožene stranke, da kljub njenim pozivom tožnik ni izpolnil pogojev za reintegracijo, zato za obdobje od 22. 3. 2006 do vključno 11. 10. 2006 ni bilo pravne podlage za izplačilo plač in prispevkov iz delovnega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je v isti zadevi tožniku poslalo nov pisni odpravek sodbe. S tem je nezakonito uporabilo institut poprave sodbe in na nedopusten način poseglo v vsebino prvotne sodbe. Neskladja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom. V obeh pritožbah uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper sklep z dne 7. 5. 2012 iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti neskladja med izrekom sodbe in obrazložitvijo. S takšnim sklepom se lahko popravijo le napake tehnične narave. S spremembo odločitve v popravnem sklepu je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Poleg tega je obrazložitev sklepa pomanjkljiva, saj niso razvidni razlogi za spremembo datuma teka zakonskih zamudnih obresti. Priglaša pritožbene stroške.

Obe stranki sta vložili še odgovore na pritožbe, v katerih prerekata navedbe nasprotne stranke in jih ocenjujeta kot neutemeljene. Predlagata zavrnitev pritožb in priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

Dve pritožbi tožnika in tri pritožbe tožene stranke so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo obe izpodbijani sodbi in popravni sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je utemeljen. V I. točki izreka prve sodbe, ki je bila strankama vročena 18. 4. 2012, je sodišče toženi stranki naložilo izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. Tudi v I. točki izreka izpodbijane druge sodbe je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača neto plačo, le da je zakonske zamudne obresti od mesečnih zneskov plač prisodilo od 17. 4. 2008 do plačila. Razlika med izpodbijanima sodbama je torej le glede datuma začetka teka zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov plače. To razliko je sodišče odpravilo s sklepom z dne 7. 5. 2012, s katerim je sodišče popravilo svojo prvotno sodbo v I. točki izreka, ki se po popravi glasi enako kot izrek druge sodbe. S takšnim postopanjem sodišča prve stopnje je prišlo do večkratnega vsebinskega odločanja o isti zadevi, zaradi česar odločb sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Tožena stranka v zvezi z zavrnitvijo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ji je vzelo pravico do izjavljanja v postopku. Sodna izvedenka finančne stroke je na podlagi napotila sodišča izdelala dopolnilno mnenje glede višine prihodkov tožnika v času samozaposlitve. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da zaslužke tožnika v letih 2005 in 2006 ni smiselno niti mogoče porazdeliti na mesec, ker dobiček iz opravljanja dejavnosti ni istovrstna kategorija, kot to velja za dohodek iz delovnega razmerja, poleg tega pa naj bi imel tožnik v letih 2005 in 2006 različne vire dohodka. Tožena stranka je zato podala pripombe in predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja z namenom, da se razjasnijo in razčistijo odprta vprašanja iz mnenja glede upoštevanje prihodkov iz opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika pri izračunu plač. Ni izkazano, da bi bile pripombe podane z namenom zavlačevanja postopka. Glede na to, da sodišče izvedenki ni naložilo, da ugotovi višino dolgovanega zneska v spornem obdobju oziroma razliko med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, in dohodkom iz naslova samozaposlitve, dopolnitve izvedenskega mnenja ne more zavrniti z navajanjem, da strankine pripombe niso dovolj obrazložene, ker ni navedeno, kakšne obračune naj bi izvedenka še naredila. Zaradi zagotovitve pravice tožene stranke do vsebinske polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov bi moralo sodišče predlogu ugoditi in dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri podanih pripomb (prim. sklep Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 431/2006). Ker sodišče temu dokaznemu predlogu na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni ugodilo, in je razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, in dohodkom iz naslova samozaposlitve, v sodbi samo izračunalo, je podana obenem tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je tožena stranka ob zavrnitvi dokaznega predloga po dopolnitvi mnenja tudi uveljavljala pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato iz navedenih razlogov pritožbama ugodilo ter na podlagi 354. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP obe sodbi in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj navedene kršitve glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

Glede ostalih pritožbenih očitkov pa pritožbeno sodišče še navaja, da je nadomestilo plače delavcu, za katerega je bilo v pravnomočno končanem postopku (sodba opr. št. Pd 115/2003 z dne 15. 1. 2004 v zvezi s sodbo opr. št. Pdp 358/2004 z dne 13. 1. 2006) ugotovljeno, da mu delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001. Uveljavljanje nadomestila plače predstavlja uveljavljanje povračila škode, ki jo je delodajalec povzročil z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) mora biti delavčev premoženjski položaj takšen, kot če bi delal, kar pomeni, da ne sme prejeti ne manj in ne več, kot če bi delal. Tudi po določbi četrtega odstavka 243. člena OZ je treba pri odmeri odškodnine pri kršitvi obveznosti poleg nastale škode upoštevati tudi korist, ki je upniku nastala v tej zvezi. V obravnavanem primeru to pomeni, da je potrebno upoštevati tudi obdobje prikrajšanja zaradi delodajalčevega neplačevanja plače, ko je tožnik pridobil dohodek z drugimi dohodki iz naslova dela. Dohodek, ki ga je tožnik ustvaril iz naslova samozaposlitve, ko delavec opravlja delo samostojno in neodvisno, na tej podlagi pa je bil tudi zavarovan za polni delovni čas, predstavlja plačilo za delo oziroma korist, ki nadomešča izgubo izplačil iz naslova plače pri delodajalcu (toženi stranki). Zato je pri odločanju o tožnikovem zahtevku v skladu z navedenima določbama OZ potrebno upoštevati, da je za prejete dohodke iz naslova dela tožnik sam zmanjšal škodo, ki mu je nastala zaradi nezakonitega izpada plače pri toženi stranki in so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe tožnika. Tožnik tudi neutemeljeno navaja, da terjatev za plačilo obresti zastarala v petletnem zastaralnem roku oziroma da v konkretnem primeru sploh ni zastarala zaradi pretrganja teka zastaralnega roka. V zvezi s tem je v podobni zadevi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 393/2008 z dne 19. 10. 2009 navedlo, da je bistveno vprašanje, od kdaj najprej je delavec imel pravico zahtevati od tožene stranke plačilo plač in drugih terjatev iz delovnega razmerja. Vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi predpostavlja, da je bil tožnik od dneva prenehanja delovnega razmerja tudi materialno prikrajšan zaradi neizplačevanja prejemkov iz delovnega razmerja. Njihovo plačilo bi zato lahko od tožene stranke zahteval že od dneva nastanka vsakokratnega materialnega prikrajšanja, t. j. od dneva zapadlosti plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi mu bili sicer izplačani, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. Stališče, da se zapadlost odškodninske terjatve ne veže na pravnomočnost odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, velja tako tudi za reparacijsko terjatev. Zato je potrebno glede uveljavljanih denarnih terjatev tožnika upoštevati, da so zapadle v plačilo na dan, ko bi mu bile sicer izplačane, če ne bi prišlo do prenehanja delovnega razmerja. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena dne 17. 4. 2010, kar pomeni, da so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka za zakonske zamudne obresti (347. člen OZ) zastarale vse obresti, ki so se natekle tri leta pred vložitvijo tožbe, t. j. do 17. 4. 2007 in ne do 17. 4. 2008, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tudi tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da v obravnavanem primeru ni pravne podlage za obračun plačila prispevkov od plač iz delovnega razmerja. Tožnik je bil od 1. 8. 2003 do 12. 10. 2006 sicer zavarovan kot samostojni podjetnik posameznik, vendar pa je potrebno upoštevati, da je bilo s sodbo pritožbenega sodišča pravnomočno odločeno o obstoju delovnega razmerja z vsemi pravicami tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 10. 2001, med katere spada tudi pravica delavca do plače. Obveznost plačila prispevkov iz delovnega razmerja nastane z vzpostavitvijo tega razmerja, pri čemer plačilo prispevkov iz delovnega razmerja, ki (kot del bruto plače) pomenijo plačilo za že opravljeno delo predstavljajo zakonsko dajatev delodajalca (prispevek delodajalca) (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-281/09-14 z dne 22. 11. 2011). Iz navedenega razloga je potrebno obračunati tožnikove bruto (nadomestila) plače in odvesti prispevek od tega zneska, od posameznih mesečnih zneskov plač pa odšteti dohodek iz naslova samozaposlitve ob upoštevanju bruto zavarovalnih osnov po posameznih mesecih, določenih na podlagi 209. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zavarovalna osnova za samozaposlene se letno določa glede na doseženi dobiček zavarovanca v preteklem letu skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Upoštevan je dobiček, ki v smislu Zakona o dohodnini (ZDoh) predstavlja davčno osnovo, ugotovljeno z dohodninsko odločbo DURS za preteklo leto oziroma na podlagi zadnjega obračuna akontacije dohodnine. V odvisnosti od višine tako ugotovljene davčne osnove se nato določi zavarovalna osnova.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti ugotovljeni procesni kršitvi in ob upoštevanju navedenih materialnopravnih izhodišč dopolniti dokazni postopek tako, da bo izvedenki naložilo, da ob upoštevanju tožnikovih dohodkov iz samozaposlitve v spornem obdobju izračuna tožnikovo prikrajšanje. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo lahko o tožbenem zahtevku ponovno odločilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.